Tradicionalni božični spominek

Zbirka hrestačev Adolfa Heidenreicha v Stralsundu v Nemčiji
Objavljeno
24. december 2013 13.45
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult
V muzeju kulturne zgodovine v Stralsundu na severu Nemčije so odprli razstavo starinskih hrestačev – terilcev lešnikov in orehov, ki jih je za to priložnost v mesto pripeljal zasebni zbiratelj Adolf Heidenreich iz Bavarske. V njegovi izjemni zbirki je okrog 1500 kosov teh nenavadnih lesenih skulptur, med njimi je tudi leseni hrestač s podobo Napoleona in letnico nastanka 1822 ter četica prav tako francoskih, izjemno redkih terilcev iz 16. stoletja.

Leseni terilec, imenovan hrestač, ki so ga izumili kot pripomoček za tretje orehov in lešnikov, se je v stoletjih od nastanka izneveril svoji pravi uporabi in postal najprej spominek in zbirateljski predmet, šele na zadnjem mestu pa terilec, kot je bil njegov osnovni namen. Danes je tradicionalni leseni izdelek in eden redkih komercialnih izdelkov te vrste, ki ima širok okrog ljubiteljev in zbiralcev. V božičnem času velja za obvezni inventar tako na prodajnih policah trgovin kot darilo, odlično pa se obnese tudi kot razstavni eksponat, saj hrestače ljudje prav tako radi hodijo gledat kot jaslice.

V osnovi je šlo za dva kosa lesa, ki ju je skupaj držala usnjena zanka. Terilec kot umetelno izrezljana lesena priprava v podobi vojaka, viteza ali kralja je nastal v začetku 15. stoletja (kovinski terilci so starejšega izvora); zanj je značilno, da je oblikovan kot možic z velikimi usti, v katera položiš plod in ga streš. V Nemčiji v regiji nemško češko rudogorje se je pojavil okrog leta 1800, ime nussknacker (hrestač) pa sta si menda izmislila znamenita pravljičarja brata Grimm. Prvi, ki se je leta 1872 lotil množične proizvodnje, je bil Wilhelm Füchtner.

Po vsem svetu slovijo hrestači, ki jih izdelujejo v tovarni Steinbach. Tradicionalni hrestač predstavlja eno od avtoritet iz preteklosti, najraje kralje, vojake ter varuhe in zaščitnike javnega miru in morale, medtem ko so današnji hrestači vseh vrst, povezani s konjički, poklici, znanimi osebnostmi. Med njimi seveda ne manjkajo tradicionalni Božiček in terilci s podobo živali. V 19. stoletju, ki velja za zlato dobo umetnosti izdelovanja lesenih terilcev, je bilo ljudstvo zelo odvisno od dobrohotnosti in dobre volje oblasti ter njenih vzvodov zagotavljanja reda in discipline, zato so ti duhoviti leseni možje z značilno mrkim pogledom in energično postavo predstavljali tudi neke vrste upor ali zabavni način upiranja oblastem ali vsaj lažjega sobivanja z režimom.

Tako so padle tri muhe na en mah: prvič, ljudje so dobili uporaben predmet, drugič, svojo jezo so pretvorili v ustvarjalnost, in tretjič, imeli so prijatelja, ki je oblasti kazal zobe in tako postal nekakšen amulet za srečo, ki je svojega lastnika in njegov dom ščitil pred nesrečo in težavami. S hrestačem je vsak dobil svojega kralja ali vojaka in vrhovna oblast je vsaj za trenutek izgubila moč.

Posebno mesto med hrestači nemške izdelave imajo seveda kralji. Nemška plemena poznajo kralje od najzgodnejših časov. Kralj, potem ko so ga enkrat izbrali, je svojo funkcijo opravljal vse življenje. Za časa Frankov, Merovingov in Karolingov so prišli kralji, ki so svoj status podedovali, vseeno pa so bili zavezani zakoniku vladanja in pravičnosti, ki so ga vzpostavili njihovi predniki. Kraljestvi Frankov in Germanov sta nastali iz enotnega skupnega frankovskega imperija, ki sta po smrti Karla Velikega razpadli na vzhodni (nemški) in zahodni (francoski) del. Nemškega kralja so v nasprotju z drugimi evropskimi monarhijami vedno volili, in to vse od srednjega veka naprej. Volili so jih v mestu Frankfurt ob Majni in jih kronali v Aachnu, svoja kraljestva pa so imeli v različnih deželah.

Moč in oblast nemškega kralja ni bila vrhovna in tudi ne povsem jasno začrtana. Nemški kralji niso imeli neomejene moči in so bili zapisani dediščini preteklih zakonikov (ki še vedno obstajajo v podobi različnih klubov, društev in organizacij). Prve večje spremembe je v nemške dežele vpeljal šele Napoleon, ko je leta 1806 imenoval nova kraljestva Bavarske, Württemberga in Saksonije. Zadnji saksonski kralj denimo je bil Friedrich August, duhoviti in suvereni vladar, ki je ob odstopu prelomnega leta 1918 svojemu ljudstvu dejal: »Zdaj lahko umazane stvari urejate sami.« V tem duhu si je ljudstvo izbiralo tudi svoje lesene kralje, s katerimi je trlo orehe, tudi simbolne.