Tiskane izdaje
V Bakuju, ki zadnja leta doživlja arhitekturno renesanso, so posebej ponosni na Alijev kulturni center, novo mestno ikono, večnamensko poslopje, ki si ga je zamislila Zaha Hadid.
V njem so konferenčna oziroma glasbena dvorana, galerija in knjižnica. Center je posvečen Hejdarju Alijevu, azerbajdžanskemu voditelju za časa Sovjetske zveze v letih 1969–1982 in predsedniku Azerbajdžana v letih 1993–2003, načrtovala pa ga je Zaha Hadid, britanska arhitektka iraškega rodu, kar se seveda takoj opazi. Impresivna stavba izpolnjuje vse kriterije t. i. »celostne umetnine« in v mesto prinaša novo ustvarjalno energijo, čeprav velja omeniti, da staro mestno jedro Bakuja sodi na seznam kulturne dediščine Unesca.
Center je postavljen v bližini središča mesta in ima odločilno vlogo v urbanističnem oživljanju Bakuja. Osrednja arhitekturna forma, ki zaznamuje poslopje, je valovnica. Fluidnost je temeljna značilnost Zahine arhitekture, ki se v Bakuju predstavlja še posebej mehko in subtilno. Poslopje se poleg ekstremne arhitekturne podobe ponaša še z izjemnimi razsežnosti (celotna površina obsega kar 619.000 kvadratnih metrov). Kljub razsežnosti objekta pa je zanj značilna lahkotnost; objekt spominja na bel robček, ki plapola v vetru, kot so ga opisali njegovi naročniki, podjetje DIA Holding.
Vstopni del v Zahinem značilnem cikcak slogu tvori serija teras z bazeni in vodnimi slapovi. Gledano iz ptičje perspektive vse skupaj spominja na versajske vrtove, na koncu umetelnega parka, ki je speljan v rahlem hribu, po katerem je urejen tudi dostop, pa se diči kraljeva palača oziroma v bakujskem primeru kulturni center. Zahini vrtovi se zaključijo z velikim betonskim dvoriščem, ta pa se nadaljuje v objekt.
Arhitektura Zahe Hadid temelji na obliki, material je drugotnega pomena. Materiali, ki jih uporablja, morajo biti predvsem lahki, ne smejo imeti velike teže, da jih arhitekta lahko oblikuje po svoje. Hiša s takšno fluidno arhitekturno dinamiko sodi v okvir ekstremnega inženiringa, ki predstavlja osrednje gibalo sodobne arhitekture. Zaha Hadid ta hip velja za najbolj drzno arhitektko na svetu, ki brezkompromisno premika meje mogočega in nemogočega. Njeno preigravanje gravitacije in geometrije brez enega samega vidnega pravega kota se zdi kot arhitektura iz drugega sveta. Alijev kulturni center je dinamična zgradba, ki se v hipu požene kvišku in se v naslednjem trenutku spet spusti k tlom. Arhitektura sledi filozofiji igre, osrednja forma pa izhaja iz naprav, ki jih običajno povezujemo z zabaviščnimi (adrenalinskimi) parki, kot je recimo vlak smrti.
Tripartitno poslopje kulturnega centra je ena sama neskončna forma. To je arhitektura, ki bi jo lahko poimenovali vse v enem, zidovi, streha, konstrukcija, in se zdi kot velikanski paket presenečenja, ovit v svetleč darilni papir z veliko pentljo na vrhu. Hadidova se že nekaj let ukvarja s filozofijo »brisanja« mej in poskuša zamegliti pojme, kot so ospredje in ozadje. Večkrat so jo obtoževali formalizma, vendar arhitektka ne odstopa od svojega volumna in brezkotnega dojemanja prostora. Arhitektura zanjo predstavlja večni krog, vrtinec forme brez konca ali začetka.
V osnovi gre za tri stavbne volumne in vsak je namenjen enemu programu, povezani skupaj pa delujejo kot celota. »Ideja je bila, da združimo tri različne inštitucije, ki se medsebojno nenehno mešajo, iz ene se rodi druga in obratno,« je dejal Zahin sodelavec, arhitekt Safet Kaja Bekiroglu. Tri forme pomenijo tudi tri različne višine, ki jih zahtevajo posamezni programi, kar pa le prispeva k večji fluidnosti in arhitekturnemu adrenalinu.
Kulturni center leži ob osrednji mestni vpadnici, tako da ga vidi vsak, ki se v mesto pripelje iz smeri letališča, seveda ga že zaradi oblike in velikosti ni mogoče zgrešiti. Združuje tri programske sklope – muzej, glasbeno dvorano in knjižnico, ki so v različnih nivojih nanizani okrog osrednje vhodne avle. Objekt je namenjen javnosti in javnemu dobru in velja za nekakšen družbeni kondenzator. Tako v Parizu kot v Bakuju veljajo za družabne dogodke enaka pravila – šov se mora začeti že v preddverju. Poslopje je podaljšek odra in s svojo dinamično formo pomembno prispeva k ustvarjanju dogodka.
Zaho zabava in navdihuje valovanje oblike, ki se zdaj pojavi, naslednji trenutek pa že izgine. Gre za spiralno igro prostorov, ki se prelivajo eden v drugega. Pravi, da se je pri kreaciji bakujskega centra malo zgledovala pri pokojnemu kolegu Eeru Saarinenu (1910–1961), ameriškemu arhitektu finskega rodu, ki velja za arhitekturnega vizionarja in enega pionirjev organskega oblikovanja.
Bakujski avditorij je tako poklon in obenem nadaljevanje Saarinenovega največjega projekta, ki ga predstavlja letalski terminal letališča Johna F. Kennedyja v New Yorku, o katerem je sam dejal: »Vse je eno.« Tu je Saarinen pokazal vse svoje tehnično mojstrstvo in izraznost v oblikovanju valovitih betonskih lupin. Kasneje je finski mojster organske forme sodeloval v žiriji, ki je izbirala med natečajnimi projekti za gradnjo legendarne avstralske opere v Sydneyju (njegovo mnenje je bilo ključno, da je naročilo nazadnje pripadlo pokojnemu danskemu arhitektu Jørnu Utzonu).
Saarinenove filozofije enosti se drži tudi Hadidova in v zadnjih letih ji je uspelo zgraditi že lepo število variacij tega enega. Po njenem je dizajn vrtinec, ki ga ni mogoče ustaviti in ne omejiti. Saarinenovo vizijo je Hadidova uresničila ob pomoči tako imenovane Möbiusove pentlje. To je trak, ki ga zavrtimo in na koncih zlepimo skupaj, da nastane neusmerjena, enostranska ploskev z robom. Gre za matematični pojem, ki ne omogoča možnosti orientacije. Pojem sta neodvisno drug od drugega odkrila nemška matematika August Ferdinand Möbius in Johann Benedict Listing leta 1858. Iz tega izhaja celotna geometrijska zasnova objekta in pripadajočih površin. »Hoteli smo ustvariti trg, ki ustvarja neprekinjen tok med zunanjostjo in notranjostjo, da bi tako nastalo polje neskončnosti,« pravi Hadidova, k temu občutku pa prispeva tudi voljna in gladka površina »zidov« z izjemno taktilno dimenzijo.
Hiša ima več obrazov. Srebrna fasada iz poliestrskih panelov, ojačanih s steklenimi vlakni, je videti kot pentlja ali »baletni obrat«, ki ga arhitekti v žargonu imenujejo »element Nurejeva«, z zadnje strani je videti kot Uluru, skalnat monolit iz Avstralije, če pa jo pogledaš malo s strani, bi lahko prisegel, da imaš pred seboj podmornico ali cepelin. V vsakem primeru gre za veličasten arhitekturni dosežek, ki vsaj za zdaj tudi dobro funkcionira – ne glede na očitke, da gre spet za arhitekturo spektakla, česar je Zaha že navajena in po čemer je prepoznavna in kar ji tudi prinaša naročila.
