Tiskane izdaje
Morda niti ne veste, toda ta napev vam je gotovo odzvanjal s televizije kakšno jutro ob koncu tedna. Vrsto let namreč že deček Ash Ketchum lovi male žepne počasti – pocket monsters – oziroma pokemone, v epskih pustolovščinah jih spravlja v svojo čarobno kroglo in vsakič znova odkriva nove kotičke domišljijskega sveta. »Pikaču, izberem tebe!« je naznanil, preden sta se z malim rumenim prijateljem, ki je s televizijsko serijo postal najslavnejši med pokemoni, podala v boj proti zlikovcem. Pikaču jih je tresel z elektriko, kateri drug z ognjem, udarci ali drugo nadnaravno močjo. Pokemonov nikdar ne zmanjka, vsakič znova Ash spozna kakšno novo bitje, z drugačno močjo in sposobnostjo, sam pa ga kot »trener« izuri in mu da še kakšen dodaten dar.
Morda jih torej poznate s televizije, a tja so omenjeni japonski risani junaki pot našli iz videoigric. Rodili so se v glavi Satošija Tadžirija. Menda je ideja izvirala iz njegove otroške strasti do opazovanja in zbiranja žuželk. Ko se je zaradi aspergerjevega sindroma le redko pokazal v javnosti, je bil že kot najstnik v svojem svetu in se posvečal ustvarjanju revije Game Freak, ki jo je pozneje spremenil v studio za programiranje videoigric. Pokemone, ki jih je tedaj imenoval še Capsule Monsters, je predstavil Nintendu in jih skupaj z avtorjem slavnega Maria Šigerujem Mijamotom izoblikoval do končne podobe. Šest let sta potrebovala, preden so jih nato leta 1996 predstavili v rdeči in zeleni izdaji. Že v prvi izvedbi je nastopalo kar 151 teh pošasti, ki si jih v igrici lahko zbiral, jih izuril za bitke še z nevarnejšimi bitji in tako na poti do cilja tudi premagal drugega trenerja. Vendar pa je tako v rdeči kot v zeleni različici igre manjkalo določeno število pokemonov, edini način, da je nekdo zbral vse, pa je bil, da je igro izmenjal z drugim igralcem. To so bili tudi začetki igre s kartami, ki so sicer hitro sledile videoigram. V »kvartopirskem bojevanju« pokemonov med posameznikoma je zmagal tisti, čigar pošasti so imele večje supermoči in naposled zbrale več »življenjskih« točk. Nekatere te karte so izdelali v zelo omejenih serijah, zato so do danes pri strastnih zbiralcih že dosegle vrtoglave vrednosti. Ena najvrednejših se imenuje Illustrator – obstajajo le štiri na svetu, na ebayu pa so jo prodali za 100.000 dolarjev.
Ko so tako te pošasti iz Japonske prodrle v ZDA (karte je pravzaprav začelo izdelovati ameriško podjetje Wizards of the Coast, šele pozneje pa uradni zastopnik), je Pokémon hitro postal globalni fenomen. Nastajale so nove zgodbe, prilagojene zahodnemu trgu, nove dogodivščine in pošasti. Iz začetnih 151 se je razvilo 718 malih pokemonov, posneli so več kot 8000 televizijskih epizod in 19 animiranih filmov (prvi iz leta 1999 je podiral rekorde v Hollywoodu), 21,4 milijarde igralnih kartic je v dvajsetih letih zakrožilo po vseh državah, 277 milijonov videoigric so prodali po vsem svetu. Vendar je bil prodor na svetovni trg za snovalce velik izziv. Ne le zaradi azijskih kulturnih specifik, temveč predvsem zaradi popolne prilagoditve (in ne prevodov) vseh imen in značajev. Tako je, denimo, v ameriški različici izginila 151. pošast, le nekaj jih je ohranilo originalna imena. Med njimi je bil, denimo, Pikaču, medtem ko so glavnega junaka Satošija preimenovali v Asha, njegovega glavnega nasprotnika Šigeruja pa v Garyja. »Pa vendar zaradi vseh teh adaptacij zgodba ni bila osiromašena; prav nasprotno, ko smo premaknili lingvistične in kulturne omejitve, smo se še bolj približali posameznikom,« so ob 20. rojstnem dnevu zapisali pri Nintendu. Zanimivo, da menda japonska korporacija, ki se je sprva usmerjala v prodajo igralnih kart, šele zatem pa pristala med svetovnimi velikani na področju videoigric, sprva nad idejo niti ni bila navdušena. Še zlasti ker se prvi pokemoni niso najbolje prijeli.
A kmalu se je trend obrnil, predvsem ko je na sceno stopil skriti 151. junak Mew. In raste še danes. Ustavila ga ni niti »afera« iz leta 1997, ko so nekega decembrskega dne številni otroci po vsej Japonski zboleli ob gledanju te risanke; kar 730 so jih odpeljali v bolnišnico. Vzrok so bili močni svetlobni učinki, ki so pri nekaterih povzročili celo epileptične napade, pri drugih pa slabost in vrtoglavico. V vsesplošni paniki je seveda japonska televizija za določen čas risano serijo umaknila s programa, umaknili so jih tudi s polic videotek, a ne za dolgo. Čez nekaj mesecev se je, nekoliko omiljena, vrnila. Pikaču in njegovi številni mali prijatelji so ostali ena najprepoznavnejših risanih ikon po vsem svetu, tudi danes, ko je trg preplavljen z animacijami in igricami vseh vrst. »Najpomembnejše je, da je v vseh teh letih nadaljevanj vsebina ostala enako bogata in zabavna,« je ob preizkušanju zadnje izdaje igric – prve tri originalne, rdečo, zeleno in rumeno, so prilagodili za format konzole 3DS – za britanski časnik Metro zapisal David Jenkins. Ob 20. obletnici je namreč vse navdušence zajela prav posebna norija, ki se bo stopnjevala do konca leta, ko bosta izšli še dve novi igri.
Toda to je le ena plat zgodbe. Na drugi strani so ves čas mnogi opozarjali tudi na škodljivost te serije, ki se je za utemeljeno izkazala s hospitalizacijami na Japonskem, kmalu po začetku predvajanja. Pokemoni so po mnenju nekaterih kar sinonim za spodbujanje agresije med mladostniki, četudi ob številnih drugih serijah in junakih še zdaleč niso edini. Debate o tem so žive že vrsto let in bodo tudi ostale. Tako kot tudi Pokémon.
Morda ste torej preklopili med kanali. Ali pa odšli – kot Pikaču – v nov, barviti, domišljijski svet. •
