Preizkusili smo: Hyundai kona 1.6 T-GDI impression AWD

Res je, testni hyundai kona je bil odet v dobro vidno barvo limete, a tudi v kakšni bolj običajni preobleki je posebnež, ki ga na cesti ne boste kar tako zamenjali. Številne oblikovne podrobnosti poskrbijo, da je videti večji, bolj mogočen, kot je v resnici. Vedeti moramo, da gre še vedno za kompaktnega športnega terenca z dolžino 4,16 metra.

Letošnja bera novosti na tem delu avtomobilskega trga je bila izjem­na, zato pri izbiri zagotovo odločajo malenkosti. Konina oblika je vsekakor velik plus, enako velja za oblazinjenje v kombinaciji blaga in usnja z dodatki v barvi zunanjosti. Malo manj navdušenja vzbudi doplačano majhno strešno okno, spet več pa zasnova voznikovega delovnega prostora, ki je načeloma nadgradnja že znanega iz sodobnih hyundaiev. Testna kona se je ponašala z vrhunsko varnostno, udobnostno in infozabavno opremo, manjkal je tako rekoč le radarski tempomat. Zato pa velja omeniti dobro delujoč sistem sledenja smernim črtam, ki za dobrih 10 sekund dejansko omogoča vožnjo brez rok, saj avtomobil zvezno sledi poteku ceste.

Če se spredaj sedi gosposko in bi po tem težko sklepali, da ste v sorazmerno majhnem vozilu, pa je zadaj prostora manj – ne toliko za noge in glavo, s tem ne bi smeli imeti težav niti večji potniki, ampak predvsem po širini, saj si težko predstav­ljam, da bi se na daljši poti zadaj dobro počutili trije. To ni nič posebnega za ta razred, je pa res, da bi v tako smelo zasnovanem avtomobilu vendarle pričakoval kakšno stopnjo prilagodljivosti več. Zadnja klop je fiksna, podiranje naslonjal je samo v razmerju 60:40.

Tudi prtljažnik z osnovno velikostjo 378 litrov ni posebno razkošen, predvsem manjka kakšna domislica, kako prostor še bolje izkoristiti. Je pa nakladalni del ugodno nizek, naslonjala zadnje klopi se zložijo v ravno površino in prostornost se poveča na 1316 litrov.

V testni avtomobil vgrajen turbobencinski motor se ob 1591 ccm prostornine ponaša s konkretnimi 130 kW moči. Ta se v navezi s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom z dvojno sklopko (DCT) prenaša na vsa štiri kolesa, voznik pa lahko z gumbom nastavlja vozni način in odredi fiksni štirikolesni pogon. Kona je zato več kot samo mestni SUV, z njo si boste upali zapeljati tudi na zahtevnejše ceste, prekrite z blatom ali snegom. Na običajnih poteh vas bo navdušila s pospeškom (8 sekund do 100 km/h), pa tudi s končno hitrostjo (205 km/h), ki jo v tem razredu dosežejo (naj)bolj športne različice.

V vseh načinih vožnje ima voz­nik avtomobil konkretno »v rokah«, lega na cesti je nadpovprečna, nagibanja skoraj ni, podvozje pa je čvrsto, a ne tudi trdo, cestne neravnine ga ne spravijo iz ravnotežja. Na avtocesti boste slišali nekaj več piša vetra, zvok motorja pa je dobro zadušen. V mestu bi pri??la prav malo večja okretnost, za kakšen ostrejši zavoj si boste morali vzeti več prostora. Med počasnim speljevanjem v koloni boste občasno začutili neodločnost menjalnika – kakor da bi med prestavljanjem za trenutek zastal. Vsaj med prvimi speljevanji boste začutili moč motorja že takoj po pritisku na plin, zato se ga velja lotiti bolj z občutkom. Na splošno pa menjalnik svojo nalogo dobro opravlja in skoraj ni potrebe, da bi prestave menjali ročno. Kono smo vozili v zimskih voznih razmerah, torej tudi z zimskimi pnevmatikami in v sorazmerno hladnem vremenu. A vseeno se zdi, da bi vsaj na relacijskih vožnjah, tudi daljših od 100 km, poraba goriva lahko bila manjša. Tako se je le redko zgodilo, da je padla pod 8,5 l/100 km, v povprečju pa smo porabili 9,2 l/km.

Pod črto je hyundai kona konkreten avtomobil z dodatki, ki jih v tem razredu ne srečamo vedno, in vozniškimi občutki, ki ga dvigujejo vsaj razred više. Če bi le bil malo bolj prilagodljiv in manj požrešen.