Preizkusili smo: Land rover range rover velar HSE 300 R-dynamic

Britanski športni terenec za ljubitelje uporabne drugačnosti.
Objavljeno
09. februar 2018 18.26
Boštjan Okorn
Boštjan Okorn
So športni terenci in so Šport­ni terenci. Z veliko začetnico zato, ker imajo postavo, dušo in zmogljivosti, ki jih v poplavi modnih mehkih terencev vsekakor pogrešamo. Če kje, potem pri Land Roverju oziroma njegovi podznamki Range Rover vedo, kako se tem stvarem streže.

Velar je več kot samo SUV, je vozilo, ki je robustno, a se vanj skoraj ne spodobi sesti brez kravate. Navsezadnje je njegova zunanjost kot pri kakšnem uspelem koncept­nem avtomobilu, pri čemer so test­ni primerek ozaljšale 22-palčne pnevmatike, naslednje, kar pade v oči, pa so v pločevino ugreznjene kljuke vrat. Ko avtomobil odklenemo, se seveda dvignejo. Spet se pogreznejo, ko speljemo. Poleti tega ne bi opazili, a v zimskem času se vam bo lahko zgodilo, da bo zmrznil gumb za odklepanje in boste morali avtomobil odkleniti na daljinskem upravljalniku, enkrat pa smo ugotovili, da se kljuke niso ugreznile, potem ko smo avtomobil zaklenili.

Pogled v notranjost spet razkrije futurizem, ki ga velarjevi tekmeci v želji ustrezati vsem pač ne premorejo. Na armaturni plošči se bleščijo trije velikanski zasloni. Dva na sredinski konzoli omogočata upravljanje in nadzor nad več funkcijami sočasno. Na spodnjem, denimo, lahko nastavljate klimatizacijo, vozne načine, glasbo ali telefonske funkcije, na zgornjem je na voljo vse, kar pričakujete od infozabavne opreme v takšnem avtomobilu. Na njem si boste ogledali tudi prikaz kamer, pri čemer se lahko počutite kot režiser, saj lahko sami izbirate, katere kamere bodo prenesle sliko na zaslon. Pred voznikom je še zaslon z merilniki, ki lahko postane ogromen digitalni zemljevid – za povrhu je pred njegovimi očmi še prikaz prosojnega zaslona s tako rekoč vsemi pomembnimi informacijami, ki jih potrebuje med vožnjo.

Testni avtomobil je poganjal trilitrski dizelski šestvaljnik z močjo 220 kW (300 KM), ki vas ob običajnem pritisku na plin ne bo prilepil na sedež, a to ne sme čuditi: velarjeva suha teža je namreč dve toni in sicer zmogljiv motor ima z njima kar nekaj dela. Seveda je daleč od tega, da bi bil podhranjen, a na papirju morda vzbuja več skomin, kot potem v resnici pokaže. Osemstopenjski samodejni menjalnik (namesto z ročico ga upravljamo z zdaj že znanim okroglim gumbom) se lepo prilagaja načinu vožnje, a povsem nečuten ni. Poraba v absolutnem pogledu ni hudo majhna, a pri takšnem avtomobilu dejstvo, da jo na relacijskih vožnjah brez večjih težav spravite tja do 7,5 l/100 km, ni od muh. V mestu je treba računati na približno 10 l/100 km, kar pomeni, da vam bo bržkone uspelo ohranjati povprečje okrog 9 l/100 km.

Velar, katerega podvozje je prej trdo kot mehkejše, vas ne bo razvajal samo na avtocestah, ampak se boste z njim radi zapeljali po kak­šni zaviti cesti, in če vas že ob misli na to ne bo zabolelo v denarnici, tudi na zelo resen teren. Mi si kaj več od razritega kolovoza nismo privoščili, a že tam se je izkazal poseben terenski vozni program, testni avtomobil je ponujal možnost zapore zadnjega diferenciala, večji odmik od tal pa poskrbi, da vas ne bo zmotil vsak malo večji kamen.

Ob vsem tem je 4,8 metra dolgi velar povsem primeren za družinsko rabo, dobro je le, da starši in otroci niso vsi dolgini. Razkošje za noge zadaj sedečih je odvisno od prijaznosti potnikov spredaj, ki si lahko sedež naravnata v 20 smeri, ga ogrejeta ali ohladita in vključita masažo. Zadreg ni s prostorom za glavo, zadaj je med drugim mogoče spreminjati naklon hrbtišča, še manj pa s prtljažnim prostorom, saj ga je že v osnovi v rahlo vdrtem prtljažniku za 673 litrov, s podrtimi zadnjimi sedeži pa naraste na 1721 litrov. Velik je še predal med sprednjima sedežema, bolj na tesno pa je s prostorom v predalu pred sopotnikom. Pri sicer dobrodošlih žepkih na hrbtu sprednjih sedežev velja biti previden, saj se boste na dnu skoraj gotovo pičili v roko z nenavadno ostrimi zaključki. Velar je avtomobil, ki razvaja in vas ne bo pustil hladnih. Imajo pa avantgardne rešitve tudi kako slabost, kot so neubogljiva stikala na volanskem obroču. Otroške bolezni? Morda, a verjamem, da bi se jih navadil …