Preizkusili smo: Tori master X

Ko so lani napovedali oživitev znamke Tori, smo bili, glede na prej videno, skeptični. Toda novi lastnik znamke je zadevo vzel zares in predstavil precej drugačno in boljše vozilo. Povrhu vsega ga sproti izboljšuje. Master X se je na testu kar odrezal.

Vozili smo najbolj okrašeno različico, imela je kolutno zavoro celo zadaj, česar zdaj ni več v ponudbi. Morda bi nam bila še bolj všeč za sto evrov cenejša osnovna različica z obema bobnastima zavorama in kolesoma na žične napere? Na pogled moped (enakega je mogoče kupiti tudi za največjo hitrost 25 km/h) združuje retro elemente z zelo sodobnimi: motor, posoda za gorivo (5 l) in tovornjaški okvir so iz prejšnjega tisočletja, kolesi iz prihodnosti. Mogočni okvir, stojali in pločevinasti ščitnik verige izdelujejo v Sloveniji. Pohvalna redkost sta obe stojali, ki sta kos tudi močno obloženim poštnim mopedom. Sedež je za enega že kar predolg in je prijeten tudi na zelo dolgih vožnjah. Položaj voznika je nasploh sproš­čen in dokaj udoben, okobaljenje pa zaradi višine sedeža (840 mm) in okvirja za majhne manj preprosto.

Motor je ena od številnih kopij resnično legendarnega in neunič­ljivega Hondinega štiritaktnika z odmično gredjo v glavi. Pri 6000 vrtljajih v minuti zmore 2 kW in ima samo nožni zaganjalnik – nič hudega, mrzel ali vroč vedno vžiga iz prvega poskusa. Opremljen je z uplinjačem in dušilnikom za mrzel zagon, nastavitev česar pa je nekam nedoumljiva in prosti tek je tudi spremenljiv – že snujejo izboljšave. Motor ima štiri prestave z nožnim vzvodom in pri semaforskih startih ni kos sodobnejšim motorjem z variatorskim menjalnikom. Toda je razmeroma prožen in ga lahko izkoriščate v širokem razponu vrt­ljajev. Sklopka in menjalnik nista najbolj natančna, ko pretakneš v prvo prestavo, neizbežno sune, delujeta pa brez težav. V četrti, ki je pri toriju že skoraj varčevalna, na klancih kmalu izgubi sapo, toda v dokaj kratki prvi je počasi, toda brez upiranja in omahovanja vlekel 90 kg po strmih in dolgih klancih zasavskega hribovja – zmožen je celo speljati na 22-odstotnem klancu in ne kaže nobenih znakov pregrevanja. Motorček na spustih tudi uporabno zavira. Tako kruto preizkušan je motor požlampal 2,1 litra bencina na 100 kilometrov, drugače ga še precej manj. Poraba je ena najboljših torijevih lastnosti!

Okvir je zelo trden, prednje vilice pa malo manj in zadnja blažilnika ne delujeta vrhunsko. Kolesi sta 17-palčni, na njiju dobite pnevmatiki Kenda z dezenom iz 60. let, toda ta se odlično obnese tudi na makadamu in v blatu. Na spodobni cesti deluje vzmetenje udobno, na jamah trdo udari do konca. Vožnja torija ni najbolj natančna, je pa seveda zelo okreten in ima res majhen obračalni krog. Prtljažnik je pričakovano močan, prostor pod sedežem je še neizkoriščen.

Redka dvokolesa te kategorije imajo dvonitni žaromet in prav svetlo sveti, le nekoliko ozko. Merilnik hitrosti odstopa manj kot petodstot­no, ponoči je kar preveč osvetljen, podnevi pa so kontrolke slabše vidne, kar je zaradi vidnih smernikov precej vseeno. Ogledali bi morali imeti bolj upognjena peclja, da bi se videlo manj komolcev. Stikala so dobra, gumb za električni zaganjalnik je za zdaj nedejaven.

Sprva naredi tori kontrasten vtis, sčasoma se na slabosti privadiš in začneš ceniti njegove dobre strani. Tori izpolnjuje zahteve evro3 in bo zadovoljil uporabnika, ki namerava veliko tovoriti po zahtevnih cestah.