Samovozeči, električni, varni avtomobili – kdaj za vse?

Utrinki preteklega leta: Kako smo avtomobilsko leto videli sodelavci priloge Na kolesih.
Objavljeno
29. december 2017 15.14
Na kolesih
Na kolesih
Kakor je že v navadi, smo tudi tokrat opisali, kaj nam je najbolj ostalo v spominu v pretek­lem letu. Preizkusili številne nove avtomobile in speljali veliko ovinkov, zato je v nas dovolj vtisov za zanimiv pregled stvari, ki so nas navdušile, razočarale, presenetile, razjezile …

S polno paro naprej

Samovozeči avtomobil se nezadrž­no razvija na ramenih kupcev, ki doplačujejo za eksperimentalne funkcije in sisteme. No, nekaj je tudi resničnega napredka, ne le razvoja. Grozljivo nerodni izraz samovozeči avtomobil predlagam nadomestiti s samovozom. Izraz samovoz je nekdaj že pomenil avtomobil, a je utonil v nerabo. Zdaj se samovoz končno zdi res primeren – v pozabo pa bo utonil šofer. Žalostno je, da že sto let ostajajo nerešene temeljne tehnične zagate, jemljemo jih za nujno zlo. Snežne verige si znajo sami nadeti samo dražji tovornjaki in avtobusi, mokre gume in asfalt se še ne zmorejo sprijeti med seboj, tretji in zaradi njega tudi druga dva sedijo na zadnji klopi človeka nevredno, sistem in pravila za otroške sedeže so draga, larpurlartistična komplikacija, ki so si jo izmislili naravnost hudobni trgovci, vzmetenje je še vedno daleč od popolnosti itd. O cestah in drugi infrastrukturi bi bilo tudi mogoče jadikovati. Sicer pa odkrivam alternativo: kolo, ki se ga naveličam najpozneje po trideset kilometrih, in vlak, ki se mu moram prilagajati. Človek ne bi verjel, da so v tej dobi in pri nas mogoče pustolovščine, kot je bila osemurna vožnja do Črne in nazaj: sodoben in udoben vlak je zaradi okvare obstal v Lazah (tri četrt ure), osebni avtomobil je malo za Velenjem čakal zaradi bagerja, nasedlega na cestnem delovišču (tri četrt ure), na makadamski cesti proti Solčavi sem dvakrat pomagal odstranjevati zaradi neurja podrto drevje (ena ura). Vse drugo gre pa gladko, ne?

Andrej Krbavčič

★★★

Trije vtisi

V iztekajočem se letu sem vozil oziroma preizkusil nekaj več kot 50 vozil različnih velikosti in cenovnih razredov. Že nekaj časa vemo, da slabih avtomobilov skoraj ni več, zato v mojem spominu ostajajo nekatere posebnosti. Na tem mestu je prostora le za tri.

Najprej je to prenovljena Porschejeva panamera, premijska športna limuzina najvišjega cenovnega razreda, ki so jo med drugim pripravili v doslej najmočnejši in tehnološko najnaprednejši hibridni različici. Panamera turbo S E-hybrid prekipeva od presežnikov. Je najmočnejša različica svoje vrste s sistemsko močjo 500 kW (680 KM) in največjim navorom 850 Nm. Ta panamera je kot nadzvočni concorde med športnimi limuzinami, saj doseže največjo hitrost 310 km/h in pospeši do 100 km/h v 3,5 sekunde. Spomini z dirkališča bodo z mano še dolgo.

Naslednji (malo drugačen) vtis je zapustil smart fortwo cabrio electric drive oziroma vožnja z njim. Baterija dopušča teoretični doseg 155 kilometrov, v realnem prometu pa je to nekaj več kot 110 kilometrov. Da se pri tem lahko zaplete, sem izkusil v okolici Ženeve. Ker sem zašel s približno 100 kilometrov dolgega preizkusnega kroga, je bilo do cilja namesto slabih pet še več kot 30 kilometrov. Na armaturni plošči je začel nervozno utripati živo rdeč akumulator in sporočal, da bo baterija zdaj zdaj prazna, in lahko sem se prepričal o »prednostih« električne vožnje. Šlo je po polžje, skoraj se nisem dotikal pedala za plin in le upal, da bom prilezel do izhodiščnega mesta. Na koncu sicer nisem potreboval vlečne službe, a izkušnja je bila dragocena.

Tretji vtis pa je s predstavitve Mercedesovega kabrioleta razreda E, ki je potekala po gorskih cestah pod Mont Blancom. Pri Mercedesu so se potrudili in za vrhunec pripravili predstavitev vozila na vrhu gondolske vzpenjače, ki povezuje italijanski Courmayeur in francoski Chamonix, na nadmorski višini 3466 metrov. E cabriolet so tja pripeljali s helikopterjem, a za marketinški napor se ni zmenilo visokogorsko vreme in veličast­nost dogodka in razgleda je spridila megla …

Gregor Pucelj

★★★

Nič ni samoumevno

Prijatelj iz Sirije, sicer begunec v Sloveniji, se je usedel zraven mene v enega od testnih avtomobilov, toda ko je na prvem križišču iz avtomobilskega zvočnika zaslišal ženski glas, kako deli navigacijske nasvete, je od strahu okamnel, se prijel za vrata in zavzdihnil v polomljeni in simpatični slovenščini: »Alijaž, kdo ta ženska?« Nato je počasi pogledal še za seboj na prazno drugo vrsto in pristavil: »Kje ona sedi?« Da ima avtomobil lahko tudi navigacijo, je videl (in slišal) prvič v življenju. A to nikakor ni osamljen primer, saj marsikaterega modernega pripomočka ne poznajo niti slovenski vozniki, kaj šele ljudje iz držav, kjer nimajo najnaprednejših avtomobilov. Kajti tudi za precej Slovencev so kot znanstvena fantastika pripomočki za ohranjanje voznega pasu, samodejni žarometi, sistem za spremljanje mrtvega kota, nočni senzor za ljudi v senci … Razlog je preprost – ljudje imajo večinoma še vedno starejše modele, ob nakupu pa se največkrat odločijo za rabljena vozila, v katerih so najnaprednejša tehnologija klima, servovolan in ABS zavore. In med takšne »nevedneže« spadajo tudi vozniki, ki znajo vse popraviti kar sami in precej bolje poznajo avtomobilsko drobovje od marsikaterega avtomobilskega novinarja, vendar če nečesa še niso videli in uporabili, tega ne morejo poznati. Nič ni torej samoumevno, kar morajo vedeti predvsem pro­izvajalci avtomobilov, pa tudi avtomobilski novinarji, ki imamo prvi privilegij, da vidimo (in slišimo) vse nove avtonomne in električne stvaritve.

Aljaž Vrabec

★★★

Majhni koraki velikih napovedi

Ni se veliko spremenilo. Niti letos se mi ni uspelo z »običajnim« elek­tričnim avtomobilom golfovega velikostnega in cenovnega razreda brez logističnega postanka pripeljati iz Ljubljane do Portoroža in nazaj. Pa tudi sicer nam leto 2017 ni prineslo velikih novosti, ki bi tektonsko premešale karte v svetu novodobne mobilnosti. Še vedno se verjetno približno 99 odstotkov človeške populacije prevaža po običajnih cestah v običajnih avtomobilih in izgublja čas v običajnih prometnih zastojih. Napovedi o prevladi električnih, samovožečih in celo po zraku letečih avtomobilov, ki bodo tako rekoč že jutri radikalno spreminjali svet, se zdijo kljub vsemu precej konkretne in teoretično optimistične. A marsikaj ne bo šlo gladko, čeprav ne gre za kakšne nepremagljive tehnične izzive. Bolj problematična se zdita neprimernost infrastrukture in človekov odpor do radikalno velikih, a pogosto kompromisnih sprememb. Je pa veliki trk ležernosti starih industrijskih elit in novodobne avantgarde na krilih milenijske generacije neizogiben. Populacija, ki zahteva nov svet in prezirljivo zavrača vse, kar prihaja iz obdobja, v katerem ni bilo prostora za njen obstoj in kreativnost, prevzema vajeti. Ali bo to Google, Elon Musk ali kdo tretji, ni ključno. Jasno pa je, da se bo človekova mobilnost spremenila, emisijsko očistila in po številnih plateh pre­oblikovala. O zmagovalcu merjenja med starimi silami in novodobno avantgardo ni dvoma, nedefiniran ostaja le časovni dejavnik. Bo to jutri, čez eno leto ali deset? Ne vem in ne znam napovedati. Se mi pa zdi, da se pri nas ne more dosti spremeniti in se v kratkem niti ne bo. Glede na predpotopnost slovenske cestne infrastrukture smo še daleč od vizionarskih rešitev in avantgardne mobilnosti z električnim predznakom. Pa čeprav z njo v enem zamahu še ne prideš iz prestolnice do slovenskega morja in nazaj.

Bruno Kuzmin

★★★

Trajnostno leporečenje

Zdi se mi, da se končuje leto, v katerem so razmisleki o bodoči mobilnosti posameznika in družbe v celem pritegnili nadpovprečno veliko pozornosti javnosti. Na konferencah, okroglih mizah, posvetih in drugih podobnih srečanjih so se vedno znova trudili bistvo razprave še bolj natančno zapičiti v samo središče vprašanja o tem, kako se bomo po svetu premikali v bližnji in daljni prihodnosti. Na eni takih je strokovnjaka s področja elektromobilnosti slušatelj iz občinstva vprašal, zakaj mu priporoča nakup električnega avta. Pred tem mu je zelo nazorno in presenetljivo natančno razložil, da to ta trenutek zanj ne bi bila niti cenejša niti bolj ekološka, kaj šele udobna rešitev osebnega prevoza. Ker govorec ni mogel oporekati nobeni od treh utemeljitev obiskovalca, mu je rekel: »Ste se že kdaj peljali z električnim avtom? Verjetno se niste, če bi se, bi vedeli, da je to prav posebna izkušnja.« Še ni dobro končal misli, ko je iz občinstva kot strel udaril glasen komentar: »Ste se vi že kdaj peljali v bugattiju? Verjetno se niste, če bi se, bi vedeli, da je to prav posebna izkušnja.« In razprava je bila zakoličena. Razmisleki o prihodnosti so zagotovo na mestu, a se človek mora vprašati, kakšna je njihova vrednost v času, ki slavi športne terence in nasploh živi dia­metralno nasprotno življenje od trajnostno naravnanih vizij razvoja družbe in posameznika, o katerih smo v tem letu res veliko slišali.

Andrej Brglez

★★★

Alternativa

Ko si poškodovan tako, da nekaj časa ne moreš sesti za volan, začenjaš spoznavati drug svet, svet alternative. To niso samo drugačni pogoni, elektrika, plin, vodik, pač pa predvsem drugačna prevozna sredstva. Mestni avtobus je super, ko imaš dom in službo ob isti progi, malo manj pa, ko želiš priti z njim diagonalno na drug konec mesta. Takrat je 10 minut čakanja za prestop odveč. Pomaga lahko taksi, tudi v Ljubljani ga naročiš kar z aplikacijo in za to ne potrebujemo nekega ameriškega podjetja, ki je do vratu v rdečih številkah. Taksisti so se izkazali za prijazne, radi povedo še več, kot pričakuješ, pot do doma je vedno hitro minila. Ker so letalske vozovnice drage, sem se na kakšen sestanek v tujino podal tudi z vlakom. Vse lepo in prav, a misliš si svoje, ko ima že v Ljubljani 20 minut zamude in zato ne ujameš zveze v Avstriji. Ali ko iz Maribora odpelje točno, pa vseeno do Ljub­ljane pridobi skoraj 10 minut zamude, čeprav se vmes ustavi le na treh postajah. Nekaj ni v redu, mar ne? K sreči zdaj spet lahko vozim in se čudim, kako lahko sodobni avtomobili porabijo več goriva, kot so ga v preteklih letih. Odgovor je seveda povsem fizikalen: več teže, več goriva. Trenutna slovenska alternativa nosi kratico SUV in je daleč od idealne za doseganje dolgoročnih ciljev, ki si jih je zadala država. In pri tem popolnoma pozabila na tisto alternativo, ki sem jo omenil v začetku. Ni vse v avtomobilih in ni vse v elektriki. Pa čeprav, predvsem pri zadnji, sam ne vidim uporabne druge – alternative ...

Boštjan Okorn

★★★

Varno za krmilom v 2018

Iztekajoče se leto mi je prineslo kopico zanimivih doživetij za krmilom, med katerimi se je v spomin še najbolj usidrala dogodivščina z Alfa Romeovo giulio po njeni domovini. Ta avtomobil ima dušo in zlahka mu odpustiš kakšno nerodnost. Nič manj čustveno doživeti niso bili kilometri na mali Ducatijevi multistradi 950, s katero je nemško-italijanska naveza iz Bologne zadela sedmico. Da, Audi ostaja lastnik Ducatija jesenskim govoricam navkljub. Vendar ko se pred kavarno pripelješ s šestvaljno admiralsko ladjo iz Monakovega – Münchna po domače –, sosedovi obmolknejo. Z motociklom BMW K 1600 GT se motoristični turizem pokaže v novi, zelo udobni luči.

Zanimiva so bila tudi doživetja z električno gnanimi avtomobili, ki pa so po mojem mnenju še vedno predvsem urbano prevozno sredstvo za kratke proge. Pot iz Ljub­ljane do Kopra in nazaj je zahtevala kar tri četrturne postanke na polnilnih postajah in nekaj sivih las, ko je med vzponi doseg razpoložljive energije v bateriji dramatično padal. Naravovarstvo gor ali dol, fosilna goriva nas bodo poganjala še lep čas. Da bo tako, kaže izkušnja s potovanja po ZDA, kjer še vedno veselo kupujejo poltovornjake z večlitrskimi bencinskimi motorji in za liter goriva plačujejo takole čez prst preračunano 50 evrskih centov. In se pritožujejo, kako je drago. Me prav zanima, kaj bi porekli, ko bi ga točili na slovenskih bencinskih servisih in prejemali slovenske plače namesto ameriških.

Blaž Kondža

★★★

Leto

Mineva leto, v katerem sem slišal toliko velikih avtomobilskih napovedi kot že dolgo ne. O električnih avtomobilih, o zeleni evropski in slovenski strategiji, o avtonomnih avtomobilih, o potrebnih drugačnih poudarkih v osebni mobilnosti. O marsikateri od teh tem in napovedi je veliko nasprotnih si mnenj, včasih preprosto ne veš, komu verjeti. Nekateri pravijo, da bi morali mi novinarji vedeti več, ampak bodimo realni, mi pač ne vrtimo tega sveta in sam imam celo več vprašanj kot prej. Katera alternativa je prava, bo elektrike dovolj, bo zadosti surovin za akumulatorje, se bo infrastruktura lahko primerno razvila? Bodo druge oblike vsakdanjega prevoza res postale bolj vabljive? Po eni strani si mislim, da smo glede velikih sprememb vedno in morda neupravičeno v dvomih, ker jih posebno ne najbolj mladi večinoma težko sprejemamo. Po drugi strani pa spremembe morda ne bodo tako obsežne, vsaj ne tako ekspresne, kot nam kapital in politika napovedujeta. Če seveda res mislita tisto, kar govorita. Si pa težko predstavljam, kako se bomo vse številnejši zemljani znali dogovoriti, da imamo vsi pravico do udobja, ne nazadnje do čistega okolja. Ali pa bo razvitejši del sveta vedno gledal le samega sebe. Če se vrnem k avtom, malo obešenjaško zapišem, da bi moral naslednji okoljski standard govoriti ne o ničelni emisiji, temveč o zgornji količini prodanih avtomobilov. Se lahko kapitalizem toliko spremeni?

Gašper Boncelj