Zapeljimo se na elektriko

Ker v zadnjih tednih spet veliko pišemo o električnih avtomobilih, se zanje vse bolj navdušujete. Malce vas od nakupa še odvrača cena, a bo sčasoma zagotovo postala bolj privlačna, svoje pa bo prispevala tudi država, ker se spodobi, da si želi avtomobile z manj (oziroma pri električnem pogonu celo brez) tako ali drugače škodljivih izpustov. Kaj se bo zgodilo, ko boste električni avtomobil pripeljali domov?

Čeprav električne mobilnosti v Sloveniji skoraj ni, smo v zadnjih letih že lahko preizkusili kar nekaj različnih modelov. Če odštejemo razlike v opremljenosti, velikosti in kakovosti izdelave, smo pod črto vedno odkrili dve glavni prednosti električnega pogona: izjemen navor takoj ob speljevanju in, seveda, povsem tiho vožnjo. Hkrati ni bilo težko odkriti glavne slabosti: tudi ko smo sedli v avtomobil s popolnoma napolnjeno baterijo, je bila na prikazovalniku dosega številka komaj kaj večja od 100 kilometrov, to pa je vrednost, pri kateri se z običajno gnanim avtomobilom že oziramo za najbližjim bencinskim servisom.

Že po prvih kilometrih smo ugotavljali, da ob zmerni in enakomerni vožnji podatek o dosegu bolj ali manj drži, kar je še zlasti pomembno med mestno vožnjo. Tako smo do cilja po mestni ali medmestni vožnji bolj ali manj »porabili« toliko kilometrov, kolikor smo jih v resnici prevozili. Le avtocest ni smelo biti prav veliko vmes ...

Avtocesta in klanci

Na avtocesti se namreč pri hitrosti nad 110 km/h vse hitro spremeni, doseg se začne vidno skrajševati. Dodatno lahko k temu pripomore konfiguracija terena, saj se med hitro vožnjo z električnim avtomobilom občuti vsak meter višinske razlike (denimo med Ljubljano in Kranjem ali celo Jesenicami), ki ga z običajno gnanim pri dolgoročni porabi goriva skoraj ne opazimo. To pa pomeni, da je približno 100 kilometrov dosega hitro premalo za kakšen nedeljski družinski izlet po avtocestnem križu.

Električne avtomobile je v Sloveniji mogoče polniti na skoraj 130 polnilnih postajah. In neizpodbitno dejstvo je, da njihova lokacija nekako določa, kam se bomo sploh odpeljali. Svoboda izbire je s tem sicer omejena, a dober občutek med vožnjo in vsaj malo ekološkega čuta lahko hitro odpravita to oviro v glavi, izlet pa po svoje postane kar avantura. Denimo zato, ker za nekatere polnilnice ni čisto jasno, kdo skrbi zanje, kje in kdaj se dobi ključ, še manj, ali bo polnilnica delovala oziroma ali bo prostor za polnjenje še enega avtomobila in da pred njo pozimi ne bo kupa napluženega snega.

Slabih izkušenj s tem sicer nimam, a vse poti so zahtevale kar nekaj priprav, ne samo z internetnim iskanjem polnilnic, ampak tudi vnaprejšnjim preverjanjem, kako bo polnjenje potekalo v praksi. Pri tem velja poudariti, da se na terenu stvari hitro spreminjajo, in če gre verjeti načrtovalcem, bo vse več hitrejših polnilnic in vse manj s priključkom šuko. Ta namreč ni najbolj primeren za polnjenje »na terenu«, razen, seveda, če si lahko privoščite celodnevni izlet oziroma postanek brez avtomobila. A spet: ko bo takšnih zanesenjakov več, bo tudi teže najti prosto polnilno mesto.

Možnost polnjenja doma

Morda se zdi, da je lastništvo električnega avtomobila iz zgoraj navedenih razlogov bolj muka kot kakšno veselje. Pa ni čisto tako, le vedeti moramo, kje, za kaj in kako ga bomo uporabljali. Zdaj se še najbolj kaže tisto, kar je pred nekaj meseci izrekel eden od prometnih ministrov: električni avtomobili so lahko super kot drugi ali celo tretji avtomobil v družini. A spet: za to, da bo veselje popolno, mora biti izpolnjen vsaj en pogoj: možnost polnjenja doma ali na delovnem mestu (oziroma drugem vsakodnevnem cilju).

Po statističnih podatkih približno 60 odstotkov Slovencev živi v individualnih hišah. To za našo temo pomeni, da si večina med njimi lahko privošči polnjenje električnega avtomobila doma. Takšni vozniki so lahko oddaljeni od delovnega mesta do 50 kilometrov, pa se bodo še vedno popoldne brez večjih težav vrnili iz službe. In tu je treba iskati glavno uporabnost (sedanjih) električnih avtomobilov.

Z zadnjim testnim avtomobilom, ki ga je gnala elektrika, smo v tednu dni prevozili več kot 500 kilometrov. Le enkrat se je zgodilo, da smo morali skrajšati izlet in se ustaviti v bližjem kraju na javni polnilnici – predvsem zato, ker nismo želeli tvegati, saj bi iz tega kraja tudi brez dodatnega polnjenja baterije nekako prispeli domov. Vse druge poti smo opravili z doma napolnjenim avtomobilom. To pomeni, da bi v enem letu lahko prevozili tudi več kot 20.000 km, kar pa je bistveno več, kot si zdaj kdorkoli predstavlja, da bo prevozil z električnim avtomobilom.

Po pameti ...

Če se električne mobilnosti lotite pametno, z nekaj načrtovanja in predvidevanja (najbrž je z izkušnjami tudi tega vedno manj), si upamo trditi, da boste v običajno gnan avtomobil sedli le ob najbolj posebnih priložnostih, denimo ko boste odhajali na dopust. Seveda pa je takšen način vožnje drugačen, kot smo vajeni, in zahteva nekaj mirnih živcev, predvsem ob pogledu na prikazovalnik z dosegom. Mi na cesti do zdaj nismo ostali, čeprav je treba priznati, da je kdaj že bilo videti kritično ...