Tiskane izdaje
Pred premiero nove dokumentarne serije Točka preloma je Vikend dobil ekskluzivno priložnost, da se kot edini medij iz regije v Londonu sreča s televizijskim zvezdnikom in avanturistom Bearom Gryllsom. Na srečanje je prišel oblečen v športna oblačila in led prebil, ko je v smehu povedal, da niti on ni človek brez strahov, boji se na primer takšnih srečanj z novinarji. Največ smo se namreč pogovarjali o strahovih, saj je v novi seriji običajne ljudi z različnimi fobijami odpeljal v divjino, da so se z njimi spopadli. No, seveda nismo mogli niti mimo pitja svojega urina in prehranjevanja z medvedjimi iztrebki.
Kaj novega ste se naučili zaradi te serije?
Videl sem ljudi, ki so zaradi te izkušnje postali močnejši, srečnejši in bolj svobodni. Vsi ljudje živimo s strahovi, kdor pravi, da se ne boji ničesar, laže. Tudi jaz se na primer bojim skokov z letala, ker sem si v vojski tako zlomil hrbtenico. Težko mi je, a to kljub vsemu počnem. Pri ljudeh, ki imajo kronične strahove, pa je pogosto tako, da ti strahovi prevladajo in jim lahko uničijo življenje. Pri tej seriji pa smo videli, kako so se ljudje rešili teh spon, kako so bili srečni in ponosni nase.
Kaj je za vas točka preloma?
Do točke preloma me navadno pripeljejo producenti (smeh). Pri meni točka preloma nikoli niso hribi, džungla in puščava, zame je najteže biti med snemanji dolgo stran od svoje družine. Seveda se zavedam tudi nevarnosti. Glasek v glavi mi vedno govori: samo enkrat se ti lahko ponesreči, če boš to počel vsak dan vse življenje, moraš biti zelo pameten. Ravno pred nekaj dnevi smo snemali v gorah, jaz pa naj bi s padalom skočil z nekega vrha, a mi je nekaj reklo, naj tega ne storim, da ni varno. Rekel sem stop in smo se obrnili. V preteklosti sem bil že velikokrat na točki preloma, zato sem razumel ljudi, ki sem jih v tej seriji odpeljal s seboj. Čeprav se jaz recimo ne bojim krvi, višine ali pa nimam klavstrofobije, jih razumem. In spoštujem njihov pogum.
Niste bili prvič mentor, v seriji Running Wild ste s seboj vzeli zvezdnike. Kdo se je v divjini bolje znašel, slavni ali običajni ljudje?
V tisti seriji se zvezdniki ne spopadajo s svojimi čustvi, le peljem jih na popotovanje, tam jih spoznamo drugače, kot bi jih, če bi sedeli na kavču. Nekateri so bolj fit, drugi manj, se jim pač prilagodimo. Serija Točka preloma je veliko bolj osebna, ker se srečaš z bolečimi izkušnjami. V epizodi o vodi nekoga odpeljemo nazaj v trenutke, ko se je utopil njegov sin in se je njegova fobija začela. Nobeden od nas se noče vrniti v te travmatične trenutke, raje se preprosto izogibamo vodi. A tako ne bo nikoli napredoval, nikoli ne bo mogel plavati s svojimi vnuki. Zato sta ti dve seriji zelo različni, z zvezdniki se zabavamo, tu pa je predvsem veliko bolečine.
Kako ste našli ljudi s fobijami, ki so sodelovali v seriji?
Pri večini preostalih serij imamo preveč kandidatov, tu pa je bilo povsem drugače, ker ljudje nočejo izpostavljati svojih strahov. Tako smo morali aktivno iskati udeležence, spraševati po spletu in drugod. Fobije so nekaj, kar je globoko v nas, vzemimo za primer poslovneža, močnega moža, ki se na smrt boji podgan. Seveda mu je nerodno na televiziji priznati, da ga je strah podgan, ali še huje, da bi mu celo spodletelo in strahu ne bi premagal. Potrebovali smo tudi ljudi, ki so fizično zmogli te izzive, saj se nismo sprehajali po Londonu, ampak smo šli v divjino. Zelo ponosen sem nanje, zdi se mi, da smo vzeli ljudi, ki jim je bilo to usojeno.
Kako ste našli prave situacije, ki so te ljudi prignale do točke preloma?
To ni kakšna posebna znanost, če se nekdo boji višine, ga peljemo v hribe, če se boji vode, smo iskali reke. Včasih smo se morali malo prilagoditi in potegniti nazaj, če smo ugotovili, da ne bodo zmogli. A najboljši način, da premagaš svoj strah, je, da greš skozenj!
Zdi se, da si želite pomagati ljudem, ampak še vedno vas večina vidi kot tistega divjega tipa, ki pije svoj urin. Vas to moti?
Ves čas odgovarjam na vprašanja o spanju med trupli kamel, pitju svojega urina, hranjenju s kozjimi testisi in stiskanju slonjih iztrebkov, in to me ne moti, ker je zabavno. A to sem počel več let, naredili smo sedem sezon Man vs. Wild in za zdaj imam tega dovolj. Zdaj raje počnem stvari, ki pomagajo tudi drugim in jih opogumijo. Ljudi hočem peljati s seboj in jim pomagati, da premagajo strahove. Ampak imate prav, ko bom star 70, me bodo ljudje še vedno poznali po tem, da sem pil svoj urin, in to me ne moti, nimam težav z egom.
Pojedli ste kar nekaj blago rečeno eksotičnih stvari. Katere bi nam priporočili, da si jih pripravimo na pikniku, katerih pa ne bi hoteli nikoli več pokusiti?
Ne pijte tekočine iz kameljega črevesja, medvedjih iztrebkov in podganjih možganov! Priporočil bi pražene škorpijone, a jih morate peči tako dolgo, da bodo res črni. Je pa tako, da nobena hrana, ki jo ješ, da bi preživel v divjini, ni dobra. Nekateri pravijo, da ima okus po piščancu, ampak jaz se vprašam, kje ti ljudje kupujejo piščanca (smeh). Preprosto moraš premagati predsodke in jo pojesti.
Kaj bi počeli, če se eno leto ne bi ukvarjali z avanturizmom?
Ravno o tem smo se z družino pogovarjali pri zajtrku, svojemu najstarejšemu sinu sem rekel, da če bo naredil izpite, bomo šli jadrat. No, pa jih ni (smeh). Vedno načrtujemo zabavne stvari, raje bi videl, da bodo imeli kot odrasli lepe spomine na družinske dogodivščine, kot pa da bi se samo držali pravil in odraščali v dolgočasju. Moj oče mi je vedno govoril: moraš slediti svojim sanjam in na tej poti paziti na svoje prijatelje. In tega se držim!
Je človek kdaj prestar za avanturizem?
Ne! Star si toliko, kolikor se počutiš. Super je poslušati neverjetne zgodbe avanturistov in plezalcev, ki so starejši od mene, pa tudi zgodbe mladih. Pred nedavnim sem v gorah klepetal z enim najboljših smučarjev prostega sloga in povedal mi je, da so zdaj najboljši smučarji prostega sloga stari 14 let. To se pred dvajsetimi leti ne bi dogajalo. Verjetno je to zato, ker imajo mladi dostop do vsega, vse poiščejo na internetu. Vse trike najdejo na spletu, lahko se učijo, to je super.
Ali kakšen dan kot običajni ljudje ležite na kavču, jeste čips in gledate filme?
To mi ne gre najbolje, zdelo bi se mi, da bi začel kar odmirati, če bi to počel predolgo. Sem bolj dnevni tip, ne maram zabav. Moja žena mi včasih pravi, da bova v klubu do treh zjutraj in tega se na smrt bojim (smeh). Zjutraj se rad lotim stvari, sem ves dan aktiven in zvečer sem samo še za v posteljo.
Imate tri sinove, je teže dajati nasvete o preživetju v naravi ali biti roditelj doma?
Verjetno mi gre bolje od rok avanturizem, a to je moja služba. Bistvo mene je, da sem dober oče in vsaj približno dober mož (smeh).
