Borovo gostüvanje: Sneja in mladoženec, zvezana z vrvjo

Borovo gostüvanje, ženitovanje ali svadba z borom je stara ljudska šega, še živa med Slovenci na stičišču slovanske, madžarske in nemške kulture, v Prekmurju in slovenskem Porabju.

Borovo gostüvanje je v marsičem sorodno bolj znanemu vlečenju ploha, ki je doma na avstrijskem Štajerskem severno od Mure in Gradiščanskem, na Slovenskem pa prav tako na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem, vendar je bržkone mlajše in ima tudi povsem svoje elemente. Obema šegama je skupen povod: kadar v vasi med dvema pustoma ni bilo nobene poroke, je bil to razlog za zaskrbljenost, ki jo je skupnost izrazila na šaljiv način. Že polihistor Valvazor je poročal, da so na pustni torek ali pepelnično sredo fantovske skupnosti prisilile neomožena dekleta, da so skozi vas v zabavo in posmeh opazovalcev vlekle posekano deblo, včasih tudi večjo desko ali korito. Ponekod so bili tarče javnega norčevanja tudi fantje oziroma samski pripadniki obeh spolov.

Nadgradnji šege vlečenja ploha v severnem Prekmurju in južnem Porabju je dala ime uporaba bora – v krajih, kjer ne uspeva, tudi smreke. Izvedba parodije ženitovanja se lahko od kraja do kraja razlikuje v nekaterih podrobnostih, v zadnjih dobrih dveh desetletjih pa se pojavljajo še večje spremembe. Najbolj opazni sta dve: ne dogajajo se več skoraj vsako leto – v preteklosti jih je bilo na Goričkem in Dolinskem, predvsem v evangeličanskih vaseh, kakšno leto celo po več –, hkrati se sicer čedalje redkejša šaljiva obpustna ženitovanja iz tradicionalnih obredov, namenjenih predvsem vaščanom, vedno bolj spreminjajo v folklorno-turistične prireditve.

Komaj še živa kulturna dediščina

Upadanje števila borovih gostüvanj v Prekmurju je posledica dveh glavnih dejstev: poleg obsežnosti priprav, ki zahtevajo veliko časa in sredstev, zlasti spreminjanja odnosa do poroke, ki tudi na podeželju ni več samoumevna odločitev mladih. Za zdaj zadnje gostüvanje v Prekmurju je bilo leta 2011 v Bodoncih. Naslednje leto je bila šega uvrščena med enote žive kulturne dediščine Republike Slovenije – česar pa za zdaj še ni potrdila.

Organiziranje borovega gostüvanja vključuje vse vaščane, pripravljene sodelovati v dogajanju, ki ima poleg šaljive svatbe še razsežnosti pustne povorke. V sprevodu namreč sodelujejo številni maskirani liki, med njimi Fašenek in Lenka, ki večinoma nimajo neposredno opraviti z osrednjo ženitovanjsko zgodbo, so pa povezani z približevanjem pomladi in prošnjami za rodovitnost. Sčasoma so postali neizogibni del prireditve, ki ima zato tudi svojo posebno, od primera do primera, predvsem odvisno od števila udeležencev, nekoliko drugačno dramaturgijo ljudske igre.

Uprizarjanje slikovite šege poroke mladega para z borom se je v zadnjih letih – najbolj je za to zaslužna etnologinja Marija Kozar Mukič – preselilo v slovensko Porabje. Tam je bilo od leta 1904 petindvajset gostüvanj, od tega zadnji dve predlanskim in letos. Prvo zelo množično je bilo na Gornjem Seniku, letošnje, minulo soboto, z več kot 250 nastopajočimi pa je bilo prvič v obmejni vasi Verica-Ritkarovci/Kétvölgy (Dve dolini).

Dvojezično

Porabsko borovo gostüvanje, lani je bilo tudi na Madžarskem vpisano v register žive kulturne dediščine, se od prireditve na naši strani najbolj razlikuje po tem, da so vsi nagovori in šaljivi obredi v celoti dvojezični: v slovenščini – v lokalnem narečju – in madžarščini. Šega, kot poudarja Kozar Mukičeva, pa ni pomembna le za ohranjanje jezika, temveč ima veliko vlogo pri krepitvi identitete še slovensko govorečega prebivalstva v Porabju. Seveda je še naprej namen šege tudi spodbujanje mladih, da se poročijo in si ustvarijo družino.

V nekoč dveh, zdaj v eno združeni vasi Verica-Ritkarovci so si za prizorišče svojega gostüvanja izbrali cesto med razpotjem pod lesenim razglednim stolpom in hišo, v kateri ima prostore vaška uprava. Na izhodišču je že čakalo na podvozjih težkih tovornih voz položeno okrašeno borovo deblo. Ko so snubci iz vasi pripeljali ženina in nevesto s starši in pričami, se je prireditev lahko začela. Z bora so pregnali lažna ženina in nevesto ter nanj posadili prava snejo in mladoženca, občinski sluga, mali lapec, je prvič oznanil zaroko, župan pa povedal, zakaj mora biti v vasi borovo gostüvanje.

Nato so se svatje razporedili v povorko: četverici konjenikov na čelu so sledili pihalna godba iz Monoštra in različni tradicionalni liki, ki ne smejo manjkati, na primer mož s kokošjo, policaj, lovec, logar, dimnikar, geometer, fotograf, zdravnik in ciganke. Drugi in družice, drüžbange in svabice, so v parih poprijeli kole z vrvjo, pritrjeno na voz z borom, in na znak kočijaža, kočiša, potegnili, da je težki voz speljal. Sledila mu je kočija z županom, občinskim slugo, notarjem in duhovnikom ter pisana množica spremljevalcev, med katerimi so se smukale čarovnice z metlami ter strah vzbujajoči Lucifer.

Na koncu dražba in sežig

Sprevod se je spotoma večkrat ustavil. Najprej nad gozdom, kjer so drvarji simbolno podrli še en bor, nato pred gostilno, kjer so okrepčila potrebni prišli na svoje, na strehi pa se je v zabavo občinstva odigral spopad med vragom in dimnikarjem. Oba je »pogasil« gasilec. Naslednja postaja je bila na kraju, kjer so čarovnice ob cesti zakurile grmado, da bi odgnale zle duhove in zimo, ogenj pa so znova pogasili vrli gasilci.

Sklepno dejanje ženitve z borom se je odigralo na odru pred vaškim domom. Občinski sluga je znova razglasil zaroko, župan je nagovoril neporočene mlade ter naštel vrline in slabosti ženina in neveste, župnik, pop, pa ju je zvezal v zakon. Dobesedno, saj jima je zapestja povezal z vrvjo, ju blagoslovil in pospremil v skupno življenje z modrimi nasveti, nato je notar zakon še uradno potrdil. Po uspešnem draženju borovega debla in sežigu okrašenega vrha, ki simbolizira nevestino po poroki odvečno nedolžnost, se je uradni del borovega gostüvanja končal. Tedaj sta pozvačina, zvača, v porabščini in madžarščini z besedilom iz leta 1808 prvič izdane brošure Starešinstvo i zvačinstvo vse navzoče povabila na veselo druženje. Kajti gostüvanje pomeni tudi ženitovanjsko gostijo.