Čez drn in strn po stopinjah kočevskega medveda

Pohodnik, ki s podplati ne okusi vzdržljivostnega enodnevnega pohoda po Roški pešpoti, speljani po skrivnostnih kočevskih gozdovih, je podoben vozniku, ki nikoli ne pelje po stari cesti od Kopra do Lendave. Tako dolga je in tako zelo naporna ta pot. Vse se začne in konča pri rudniškem jezeru v Kočevju, ko navigacija pokaže, da je za vami dobrih 62 kilometrov.

A to se zgodi le, če ste telesno dobro pripravljeni in če vas pri vhodu v osrčje domovanja risa, volka in medveda od namere ne odvrne pogled na zeleno medvedjo šapo na beli podlagi, ki označuje pot od starta do cilja. Kako lepo in kar preveč preprosto se zdi vse skupaj na spletni strani! Narisan je zemljevid pohoda, ki so ga tamkajšnji gozdarji in člani Turističnega društva Brezpotja poimenovali Po medvedovih stopinjah in so ga letos organizirali že tretjič zapored. Idejni oče tega krožnega popotovanja je legendarni upokojeni gozdar Tone Prelesnik. Skromen, kot je, nič kaj rad ne sliši, da je on tisti, ki si je vse skupaj prvi izmislil in spravil v življenje, da se zdaj fantje in dekleta z vseh koncev naše ljube kokoške trudijo v lastnem znoju in ob štetju žuljev prepešačiti to pot od sončnega vzhoda do zahoda. Mož je kar malce jezen, da so si »ta mladi« omislili enodnevni pohod, saj je to pot, ki jo je mogoče lepo in počasi prehoditi v treh dneh ter ob pogledu na bujno floro in favno imeti nekaj od tega. Poslušati ptičje petje, denimo, in morda srečati tudi kakšnega kosmatinca. »Zdaj pa je to eno samo divjanje po gozdovih,« je dejal Prelesnik, ki je nekaj let preživel v Šmartnem pri Litiji.

Najbolj pridni so začeli ob pol petih

Malce mazohističnih nagnjenj sva se s prijateljem Mitjo nalezla že ob prebiranju literature kočevskih gozdarjev, ki so pot tako lepo popisali, da bi nama bilo vse življenje žal, če bi izpustila takšno avanturo. Pa sva se odpravila v Kočevje, na start najbolj neverjetnega pohoda, kar sva jih kdaj doživela, in se od bolj znanih pohodov, denimo tistega po Jurčičevi poti ali Levstikovega Popotovanja od Litije do Čateža, razlikuje kot noč in dan. Ura je bila malce pred šesto zjutraj, ko sva se prijavila, a tisti najbolj zgodnji in marljivi pohodniki so na pot z naglavnimi svetilkami krenili že ob 4.30.

Danilo se je že, ko sva se med zadnjimi hoježeljneži odpravila po asfaltni cesti in nato po kolovozu do Željnske jame, v kateri se skriva skrivnostno podzemlje in kjer so ledenodobni lovci pred več kot 20.000 leti ukresali ogenj v zavetju jamskega vhoda. Zakoračila sva globoko v gozd, a ker je beseda dala besedo, sva kmalu prispela na makadamsko cesto, medvedjih šap, ki označujejo pot, pa kar naenkrat ni bilo nikjer. Preden sva našla pravo smer, na kar naju je k sreči opozorila prijazna pohodnica, ko sva jo malce nejevoljna kar po isti poti užgala nazaj proti Kočevju, sva brez potrebe prehodila že več kakor šest kilometrov.

Odslej pogled ni bil več uprt samo v tla, ampak v drevesa, in tudi čebljala sva manj.

Ko medvedje šape ni več ...

Prihod v staro kočevarsko vas Stari Breg je s pogledom na travnike, kmetijo in leseno skulpturo medveda deloval pomirjujoče. Ne bi izgubljal besed z razlaganjem, da bi morala v vasi zaviti levo, midva pa sva jo ucvrla malce preveč desno, in tistih medvedjih šap spet ni bilo nikjer več.

Ko sva se po skoraj pol ure pohodniških blodenj nekako naravnala v pravo smer, je telo potrebovalo počitek in osvežilni energijski napitek. Nato pa sva se pognala v hrib in s hitrostjo risa prispela v vasici Pugled (po kočevarsko Hochenberg) in Žiben (Oberstein), ki sta do tal porušeni. Da so tu nekoč živeli ljudje, ki so do začetka 20. stoletja izdelovali lesene posode za prodajo na trgih večjih mest, zdaj spominjajo zgolj še grozljive ruševine. Mimoidoči gozdar je povedal, da so se vaščani preživljali s kmetovanjem, prodajo gozdnih sadežev in tudi z delom na posestvih grofa Auersperga. Še pred drugo svetovno vojno je vas Pugled štela 67 prebivalcev. Decembra 1941 pa je življenje v obeh vaseh za zmeraj ugasnilo. Kočevski Nemci so namreč zapustili svoja večstoletna ognjišča, italijanski okupator pa je vasi naslednje leto požgal. Menda zato, da se ne bi v izpraznjene hiše naselili partizani.

Čas za čaj in žig

Po skoraj 18 kilometrih in po šestih urah hoje sva prispela na hrib Luže (850 metrov), kjer so organizatorji postregli z okusnim čajem in v spominski kartonček pritisnili žig. Po krajšem počitku so noge postale že malce težke, a na kraj pameti nama ni padlo, da bi odnehala. Začelo se je nekako tako kakor v neki pesmi: pa po hribčku gor pa po hribčku dol, na podplatih pa se je že čutila rahla toplota, ki ni obetala nič kaj dobrega.

Pot vodi mimo nekdanje kočevarske vasi Rdeči Kamen, ki jo je prerasel gozd, in nato naprej do razvalin vasi Kunč. Nikjer ni bilo žive duše in zatopljena vsakega v svoje misli naju je nenadoma predramil močan pok veje. Je bil morda kosmatinec ali katera druga zver? Časa za glasno razmišljanje ni bilo, z malce pospešenimi koraki sva nadaljevala proti najvišji točki pohoda, pot se je vlekla in nikakor je ni hotelo biti konec.

Tik pod vrhom Roga (1099 metrov) je pravi nasad čemaža, rastline, ki ima vonj po česnu. Poznavalci pravijo, da ni boljšega čistila za kri in prebavila. In kar pomaga nam, pomaga tudi kočevskim medvedom. Zaradi njegovega očiščevalnega učinka se medvedje po dolgem zimskem spanju prečistijo, iz telesa izženejo vse morebitne nezaželene snovi in poživijo organizem. In potem laže strašijo ljudi.

Upokojeni gozdar Janez Konečnik pravi, da na območju Kočevskega roga, ki meri približno 50.000 hektarov in geografsko ni natančno opredeljeno, živi približno 50 medvedov. Poleg njih pa še na ducate risov in volkov. In človek si sredi te divjine še danes deli življenjski prostor z njimi, kjer v opuščenih vaseh še živi nekaj družin. Predvsem so to kmetje najemniki, ki se ukvarjajo z živinorejo v naseljih Rajhenav, Tanči Vrh, Staro Brezje in tudi nama zelo znanem Starem Bregu. Tu živijo tudi poklicni lovci v lovskih hišah v naseljih Trnovec in na Lovskem vrhu.

Po devetih urah – na pivo

Prava legenda med drevesi v Kočevskem rogu je zagotovo pol tisočletja stara jelka, spoštljivo imenovana tudi Kraljica Roga. Visoka je več kot 50 metrov, 160 centimetrov meri debelina debla, njen obseg pa znaša dobrih pet metrov. Z Mitjem je nisva videla, ker sva družno sklenila, da vseh lepot divjine nočeva okusiti na enem pohodu, zato bova drugo polovico poti prehodila raje prihodnje leto. Organizatorji so naju po devetih urah hoje in tavanja po kočevskih brezpotjih z Roške žage z avtom odpeljali naravnost na cilj – na pivo.

Po dvanajstih urah: »Noge pa res bolijo«

Med prvimi, ki so uspešno prispeli na cilj v Kočevju, je bil David Čuček iz Zgornje Polskave pri Mariboru, ki je startal že ob 4.30 in je za celotno traso porabil 12 ur in pol. Kočevskega pohoda se je udeležil že lani. Pohvalil je dobro organizacijo in označbe ob poti. Med tednom redno nabira kondicijo na Mariborskem Pohorju, vsak konec tedna pa se odpravi v visokogorje. »Gibanje je v mojem življenju na prvem mestu, potem pa vse drugo,« je dejal Čuček, ki se namerava tudi prihodnje leto podati na pohod Po medvedovih stopinjah.

Uroš Anželj iz Malečnika pri Mariboru je rekel, da je to najbolje organiziran pohod v državi, a tudi najdaljši in najtežji, vendar se bo prihodnje leto zagotovo spet vrnil v Kočevje. »Kriza med hojo se je ves čas stopnjevala, proti koncu poti vedno bolj, a sem vesel, da sem vse skupaj premagal in varno prispel na cilj. Noge pa res bolijo,« je še priznal Anželj.

Od pohodnikov, ki so se prijavili na celotno pot, sta dve pohodnici po zadnji kontrolni točki, torej manj kakor deset kilometrov pred ciljem, onemogli: prvo so zdelali žulji, druga si je poškodovala nogo, zato so ju na cilj pripeljali organizatorji. Z avtom so do cilja pripeljali tudi osem pohodnikov, ki so do zadnje kontrolne točke prispeli prepozno.