Čez Golden Gate kar pri severnih sosedih
V regiji Saalbach Hinterglemm je na stotine kilometrov kolesarskih in pešpoti ter številna izvirna igrala za najmlajše.
Odpri galerijo
Urejene poti so kot nalašč za družinsko kolesarjenje.
Na dolgčas kar pozabite. Tako bi na kratko lahko strnili poletni potep po regiji Saalbach Hinterglemm, ki je večini sicer bolj znana po zimskih športih. V tem času pa še kako na svoj račun pridejo (gorski) kolesarji, pohodniki, adrenalinski odvisneži in otroci.
Sprva hudourniški potok Saalach, ki z več pritoki postane sto kilometrov dolga reka z imenom Saalbach, ni čudovit že sam po sebi, predvsem v spominu ostane zaradi desetine kilometrov dolge, večinoma asfaltirane poti, ki je primerna za (družinski) potep. Lahko s kolesom ali peš. Da je zabavno in zanimivo še za otroke, so poskrbeli s številnimi izvirnimi igrali, ki so nameščena tik ob urejeni stezi.
Brez dvoma pa bo največji užitek tako za mlado kot staro v adrenalinsko-doživljajskem parku Hochseilpark, dobra dva kilometra od konca doline v kraju Lungau. Avto je treba pustiti na urejenem parkirišču v dolini, potem pa jo mahnete naprej peš, s kolesom ali urejenim prevozom, »traktovlakom«.
Mega in unikatno, tako so poimenovali najdaljši park z jeklenimi vrvmi v Evropi – skupaj meri kar osem kilometrov. V neokrnjeni naravi, obkroženi z Alpami, je idej, kako preživeti prosti čas, na pretek. Če so najmlajši upihnili še premalo svečk na torti, da bi se po jeklenih vrveh sprehajali med krošnjami dreves, se lahko veselijo v tamkajšnjem vodnem parku, ki ga krasijo leseni mlini in skulpture.
Brezskrbno otroško igro na trenutke prekinejo glasni vzkliki. A to kričanje ni povezano s strahom, temveč z navdušenjem ob spustu na Leteči lisici (Flying Fox). Tako namreč imenujejo 2,5 kilometra dolgo jeklenico, po kateri drvite tudi do 120 kilometrov na uro. A za letečo izkušnjo je treba prej obiskati poseben tečaj, saj je varnost na prvem mestu.
Nekaj manj priprav je potrebnih za kilometer krajšo jeklenico, po kateri prav tako drvite oziroma letite z enako hitrostjo. Imajo pa v parku še nekaj jeklenic, zato na svoj račun pridejo tudi tisti, ki jim predolg polet naganja strah v kosti ali pa je izkušnja prepovedana zaradi starostnih omejitev.
Nov mejnik adrenalina in zabave so začrtali tudi s parkom Jump & Slide, ki je namenjen otrokom, starejšim od šestih let. Do 12. leta morajo biti v spremstvu starejše osebe od 16 let, mladež pa je najbolj navdušena nad toboganom, ki se konča z zelo mehkim pristankom na veliki napihljivi blazini. Potem so tam še trampolini, skakalnice ...
Če želite park pogledati zviška, vendar s stopali na trdnih tleh, so tudi za takšne primere našli rešitev. Tla so sicer res trdna, a občasno malce majava, kar kakšnemu obiskovalcu poveča srčni utrip, pa tudi kakšen krik spremlja sprehod čez 200-metrski most, ki je na najvišji točki dvignjen 42 metrov od prej omenjenega potoka Saalach.
Da bi prečkali znameniti Golden Gate, vam tako ni treba na drugo stran sveta, saj so ga postavili naši severni sosedje. Gre sicer le za podobno arhitekturno čudo. Alpski Golden Gate so namreč poimenovali most, ki stoji na 72 kubičnih metrih betona, konstrukcijo pa sestavlja 64 ton železa in jekla.
Ko prečkate most, se boste na drugi strani lahko brez jeklenih vrvi dvignili med krošnje dreves, saj so uredili leseno učno pešpot, ki jo na koncu popestrijo še igrala za najmlajše.
Vstop v Hochseilpark je brezplačen, denarnico je treba odpreti le za adrenalinske užitke in sprehod čez most.
Povsem brezplačno bo šlo tudi po 400 kilometrih kolesarskih in prav toliko pohodniških poti, ki so tako dobro označene s klasičnimi kažipoti, da res ne potrebujete prav nobene sodobne navigacijske naprave.
Pohodniki se na pot lahko odpravijo iz doline, v poletnih mesecih pa obratuje tudi več kabinskih žičnic, kar mnogi izkoristijo ali za ležeren obisk gora, spet drugi jo na vrhu mahnejo naokoli.
Gondole s pridom izkoriščajo tudi gorski kolesarji. Spustaši (downhill), če smo natančni. Na lastne oči smo se prepričali, da jih ne ustavi prav nobeno vreme, niti naliv. Zanje ni slabega vremena, le oblačila so lahko neprimerna. Regija Saalbach Hinterglemm je med spustaškimi kolesarji res izredno priljubljena in opaziti jih je z vseh koncev Evrope.
Svežega zraka v neokrnjeni naravi se je mogoče nadihati tudi na številnih gorskokolesarskih poteh in na bolj preprosti poti ob potoku oziroma reki, ki gre več deset kilometrov stran od glavne ceste in je primerna tudi za družinsko kolesarjenje. Poleg že omenjenih igral ob poti je zaznati še nekaj – veliko število uporabnikov elektronskih gorskih koles, kar dokazuje, da to vsaj v turizmu postaja nepogrešljiv del ponudbe. Tako so namreč tudi tistim z manj moči in kondicije omogočena odkrivanja skritih ali odročnih naravnih kotičkov.
Saalbach Hinterglemm je torej nepozaben tudi, ko narave ne prekriva bela odeja, in v obiskovalcu nedvomno prebudi željo po tem, da bi se še vrnil. Ali kot je dejal lastnik tamkajšnjega družinskega hotela Lengauerhof: »Že 53 let živim tukaj in ni ga kraja na svetu, kjer bi raje živel.«
Sprva hudourniški potok Saalach, ki z več pritoki postane sto kilometrov dolga reka z imenom Saalbach, ni čudovit že sam po sebi, predvsem v spominu ostane zaradi desetine kilometrov dolge, večinoma asfaltirane poti, ki je primerna za (družinski) potep. Lahko s kolesom ali peš. Da je zabavno in zanimivo še za otroke, so poskrbeli s številnimi izvirnimi igrali, ki so nameščena tik ob urejeni stezi.
Brez dvoma pa bo največji užitek tako za mlado kot staro v adrenalinsko-doživljajskem parku Hochseilpark, dobra dva kilometra od konca doline v kraju Lungau. Avto je treba pustiti na urejenem parkirišču v dolini, potem pa jo mahnete naprej peš, s kolesom ali urejenim prevozom, »traktovlakom«.
Kjer dobesedno poletite
Mega in unikatno, tako so poimenovali najdaljši park z jeklenimi vrvmi v Evropi – skupaj meri kar osem kilometrov. V neokrnjeni naravi, obkroženi z Alpami, je idej, kako preživeti prosti čas, na pretek. Če so najmlajši upihnili še premalo svečk na torti, da bi se po jeklenih vrveh sprehajali med krošnjami dreves, se lahko veselijo v tamkajšnjem vodnem parku, ki ga krasijo leseni mlini in skulpture.
Brezskrbno otroško igro na trenutke prekinejo glasni vzkliki. A to kričanje ni povezano s strahom, temveč z navdušenjem ob spustu na Leteči lisici (Flying Fox). Tako namreč imenujejo 2,5 kilometra dolgo jeklenico, po kateri drvite tudi do 120 kilometrov na uro. A za letečo izkušnjo je treba prej obiskati poseben tečaj, saj je varnost na prvem mestu.
Nekaj manj priprav je potrebnih za kilometer krajšo jeklenico, po kateri prav tako drvite oziroma letite z enako hitrostjo. Imajo pa v parku še nekaj jeklenic, zato na svoj račun pridejo tudi tisti, ki jim predolg polet naganja strah v kosti ali pa je izkušnja prepovedana zaradi starostnih omejitev.
Nov mejnik adrenalina in zabave so začrtali tudi s parkom Jump & Slide, ki je namenjen otrokom, starejšim od šestih let. Do 12. leta morajo biti v spremstvu starejše osebe od 16 let, mladež pa je najbolj navdušena nad toboganom, ki se konča z zelo mehkim pristankom na veliki napihljivi blazini. Potem so tam še trampolini, skakalnice ...
Alpska različica znamenitega mostu
Če želite park pogledati zviška, vendar s stopali na trdnih tleh, so tudi za takšne primere našli rešitev. Tla so sicer res trdna, a občasno malce majava, kar kakšnemu obiskovalcu poveča srčni utrip, pa tudi kakšen krik spremlja sprehod čez 200-metrski most, ki je na najvišji točki dvignjen 42 metrov od prej omenjenega potoka Saalach.
Da bi prečkali znameniti Golden Gate, vam tako ni treba na drugo stran sveta, saj so ga postavili naši severni sosedje. Gre sicer le za podobno arhitekturno čudo. Alpski Golden Gate so namreč poimenovali most, ki stoji na 72 kubičnih metrih betona, konstrukcijo pa sestavlja 64 ton železa in jekla.
Ko prečkate most, se boste na drugi strani lahko brez jeklenih vrvi dvignili med krošnje dreves, saj so uredili leseno učno pešpot, ki jo na koncu popestrijo še igrala za najmlajše.
Vstop v Hochseilpark je brezplačen, denarnico je treba odpreti le za adrenalinske užitke in sprehod čez most.
Kažipot, ne pa navigacija
Povsem brezplačno bo šlo tudi po 400 kilometrih kolesarskih in prav toliko pohodniških poti, ki so tako dobro označene s klasičnimi kažipoti, da res ne potrebujete prav nobene sodobne navigacijske naprave.
Pohodniki se na pot lahko odpravijo iz doline, v poletnih mesecih pa obratuje tudi več kabinskih žičnic, kar mnogi izkoristijo ali za ležeren obisk gora, spet drugi jo na vrhu mahnejo naokoli.
Gondole s pridom izkoriščajo tudi gorski kolesarji. Spustaši (downhill), če smo natančni. Na lastne oči smo se prepričali, da jih ne ustavi prav nobeno vreme, niti naliv. Zanje ni slabega vremena, le oblačila so lahko neprimerna. Regija Saalbach Hinterglemm je med spustaškimi kolesarji res izredno priljubljena in opaziti jih je z vseh koncev Evrope.
Svežega zraka v neokrnjeni naravi se je mogoče nadihati tudi na številnih gorskokolesarskih poteh in na bolj preprosti poti ob potoku oziroma reki, ki gre več deset kilometrov stran od glavne ceste in je primerna tudi za družinsko kolesarjenje. Poleg že omenjenih igral ob poti je zaznati še nekaj – veliko število uporabnikov elektronskih gorskih koles, kar dokazuje, da to vsaj v turizmu postaja nepogrešljiv del ponudbe. Tako so namreč tudi tistim z manj moči in kondicije omogočena odkrivanja skritih ali odročnih naravnih kotičkov.
Saalbach Hinterglemm je torej nepozaben tudi, ko narave ne prekriva bela odeja, in v obiskovalcu nedvomno prebudi željo po tem, da bi se še vrnil. Ali kot je dejal lastnik tamkajšnjega družinskega hotela Lengauerhof: »Že 53 let živim tukaj in ni ga kraja na svetu, kjer bi raje živel.«
