Človek je izviren že, če piše na roko

Ob novici o ustanovitvi društva Radi pišemo z roko nas nehote prešine: Ali smo že tako daleč, da pozabljamo pisati na roko?! Ustanoviteljica društva Marijana Jazbec nikakor noče razširjati te bojazni: Pisati še zlepa ne bomo pozabili, je pa res, da vse manj ljudi uporablja pisano pisavo, zato je ta manj čitljiva. Cilj društva je zato nadvse preprost – ozaveščanje o pomenu ohranjanja pisanja na roko.

Videti na družabnih omrežjih zapis, napisan na roko, je vsaj malo nenavadno, če ne že samo po sebi protislovno, a kako drugače naj se društvo z imenom Radi pišemo z roko promovira na facebooku, kakor tako, da povabi k sodelovanju z dopisom, napisanim na roko? Nima smisla izogibati se tehnologiji, saj je koristna. Navsezadnje omogoča tudi ozaveščanje o tem, da je pisanje lepa in koristna spretnost, ki smo se je (nekoč) naučili, in če jo že imamo, jo je smiselno ohranjati, je eden od mnogih argumentov, ki jih navaja magistra komunikologinje in grafologinja Marijana Jazbec.

Med pisanjem na roko smo bolj kreativni

Vsem tistim, ki so se rodili pred digitalno dobo, se zdi to, da pišemo na roko, še vedno nekaj samoumevnega. Tako pa ne mislijo več mlajše generacije. Za mnoge je laže pisati s tipkovnico, zato je ta postala prevladujoče sredstvo v pisnem sporazumevanju. »Ker pišemo manj, je pisava bolj okorna in manj čitljiva, predvsem se opuščajo pisane črke. Profesorji na fakultetah vedo povedati, da nekateri študenti kar cele pisne preizkuse znanja napišejo s tiskanimi črkami,« pravi Jazbečeva. Posledice tega so, da se slabijo fine ročne spretnosti mladih, prav tako menda spomin. »Ko pišemo na roko, možgani bolj celostno delujejo, informacija se zadrži dlje časa, generira se več idej, učimo se vztrajnosti in dolgoročne pozornosti ...« Z opuščanjem pisanja na roko se tudi povečuje delež posameznikov s slabimi bralnimi spretnostmi, med njimi je večji delež dečkov, še navaja grafologinja, ki se ukvarja tudi s forenzičnimi preiskavami pisav.

To je pravzaprav njen poklic šele v zadnjem času, pred tem je bila direktorica kadrovskega področja v poslovnem sistemu Mercator, ukvarjala se je s poslovnim izobraževanjem in usposabljanjem na ljubljanski ekonomski fakulteti in vodila center za dialog s kupci v Studiu Moderna. Pisave so jo začele zanimati predvsem v času, ko je izbirala nove sodelavce v Mercatorju. Tam so imeli sicer zelo dodelan sistem izbora kadrov, a je že slutila, da tudi pisava lahko razkrije človekovo osebnost. »Za spoznavanje ljudi obstaja veliko načinov, grafologija je seveda le eden izmed njih,« poudari.

Tudi grafologi se morajo kdaj soočiti z lastno pisavo

Kot grafologinja ima seveda še posebej ljubeč odnos do zapisane besede in delati si zapiske ob njej je približno tako, kakor bi se ulegli na psihiatrov kavč. K sreči premore dovolj taktnosti in ob pogledu na nečitljive krace, ki bi lahko bile posledica pretirane uporabe tipkovnice in zapostavljanja ročne spretnosti pisanja, prizanesljivo oceni le, da je že na prvi pogled videti, da je avtorica pri pisanju zelo hitela. Pri čistih osnovah grafologije v resnici prav velike znanosti ni, kakor doda in pokaže sliki s črtama. Ena je okrogla in zavita, druga ima ostre robove. »Tukaj ni težko uganiti, kateri osebi bi lahko pripisali agresivnejšo nrav. Prav tako velja, da imajo samozavestni ljudje veliko pisavo, manj samozavestni drobno,« navede preprosta primera.

Eden najzanimivejših pisnih odtisov je kajpada človekov podpis, pri čemer spet pokaže dva: podpis papeža Frančiška in ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Prvi ima droben in ličen podpis, drugi odrezavega, in ta odrezavost se je v dveh letih še povečala, kakor priča najnovejši primerek podpisa. »A samo podpis je premalo. Potrebujemo še nekaj običajnega besedila, napisanega na roko, da bi spoznali osebnost pisca,« pravi in nadaljuje: »Vedno znova osupne dejstvo, kako izvirna in neponovljiva stvar je pisava. Je kakor človekov prstni odtis. Vsak človek je torej lahko izviren, dovolj je že, da piše na roko.« Načeloma velja, da se posameznikova pisava dovolj razvije in stabilizira, da je primerna za grafološko analizo, do približno petnajstega leta, čeprav se individualizira že okoli otrokovega desetega leta. Kot grafologinja ima seveda rada kreativno pisavo, ne tiste šolske, uniformirane, kakršna je bila nekoč zaželena na razrednih tekmovanjih v lepopisu ali najlepših zvezkih.

Njena pisava je logotip društva Radi pišemo z roko. Analiza lastne pisave je bil eden od izpitov, ki jih je imela na Cambridge Graphology School v Veliki Britaniji, natančneje 28. od 30 izpitov, pomenljivo doda. »Lahko si predstavljate, kako se je po vsem, kar si se naučil o pisavah in o tem, kaj povedo njihove značilnosti, soočiti z lastno,« se nasmehne. »Najprej se trudiš, nadzoruješ pisavo in izgubiš ritem, na koncu ugotoviš, da to nikamor ne vodi, in si rečeš, kar bo, pa bo.« Navsezadnje je to, da veš veliko o sebi, velika dragocenost, kajti potem lahko neguješ svoje talente, pristavi.

Pri nagovarjanju bodočega članstva društva je pobudo podprlo nekaj znanih ljudi. Pisatelj Tone Partljič je duhovito ugotovil: »Ko zmanjka elektrike, ko stroj 'zboli' za virusom, ne morem pisati. Ženi na roko napišem sporočilo: 'Šel sem na računalniški servis'.« Igralec Marko Mandić je zapisal: »Kretnja roke, vzorec, ki ga naredijo prsti, vse to, kar nastane na papirju, je polno napak. In te štejejo. Z njimi lahko izstopimo iz okvirjev.«

Pokaži mi pisavo in povem ti, kakšen človek si

»Ko nekoga vidim ali ga spoznam, se pogosto vprašam, kakšno pisavo ima. Zelo si želim videti pisave ljudi, pogosto že vnaprej razmišljam – ta ima gotovo veliko pisavo ali pa vsaj zelo okrašene začetnice,« nam zaupa majhno profesionalno deformacijo. Gotovo je, da bo njen poklic bistveno manj zanimiv, če bomo opuščali pisanje na roko, se strinja, a jo še bolj vznemirja misel na to, da bi dovolili, da izgubimo nekaj tako svojstvenega. »Že zdrava pamet zahteva, da ohranimo pisanje na roko.«

Kljub temu se zaveda realnosti sporočila prvega digitalnega vrha EU, ki je bil nedavno v Tallinu, da bo prihodnost nedvomno digitalna. Jasno je, da več pišemo s tipkovnico, s tem ni prav nič narobe, vendar bi bilo lepo, da bi na roko pisali vsaj osebna sporočila, kot so pohvale, zahvale in čestitke.

V društvu ugotavljajo, da ljudje z veliko naklonjenosti spremljajo njihovo delo, kar se je pokazalo na dogodkih, ki so jih zadnji dve leti pripravili v okviru tednov vseživljenjskega učenja. Je pa res, da so to po večini ljudje, ki že radi pišejo na roko. Ali pa so vsaj nekoč radi in si spet želijo obuditi to lepo navado, vsaj ob posebnih priložnostih. Marijana Jazbec se zaveda, da so ključni otroci in mladi. Še vedno se bodo učili pisati in pisava ne bo šla kar v pozabo, a kljub temu je to motorična spretnost, ki jo je treba negovati, torej – vaditi.