Divja romantika Hudičevega prehoda
Eden najlepših hrvaških kanjonov: Za sprehod po urejeni poti ni treba imeti posebnega znanja, ovira je lahko le strah pred višino
Odpri galerijo
Dostop do Zelenega vira je mogoč z več strani. Fotografije Simona Fajfar
Gorski kotar, ki ga imamo na dosegu roke, je po krivici prezrt predel Hrvaške. Skriva enega najlepših divjih kotičkov narave, Zeleni vir. Komaj lučaj od meje oziroma od mejnega prehoda Petrina, ki se na hrvaški strani nadaljuje z Brodom na Kolpi, je eden najlepših kanjonov na Hrvaškem, Vražji prolaz.
Ko so leta 1884 prvič omenili Vražji prolaz (Hudičev prehod), so zapisali, da je namenjen le najbolj pogumnim izletnikom. Danes pogum ni potreben, le strahu pred višino človek ne sme imeti, ko hodi po urejeni poti po kanjonu, ki je le tu in tam opremljena z jekleno vrvjo. Sprehod po strmem kanjonu ni primeren le za odrasle, ampak tudi za otroke, ki znajo upoštevati pravila. Ozki kanjon, skozi katerega se že tisočletja prebija potok Jasle, ima urejeno pot, po najbolj strmem in ozkem predelu, kjer se širina kanjona zoži na vsega dva metra, pa peljejo tudi kovinske stopnice.
Dostop do Zelenega vira je preprost, saj se je – potem ko takoj po Brodu na Kolpi sledimo smerokazom in zavijemo na levo z glavne ceste – mogoče pripeljati vse do parkirišča Zeleni vir. Ali pa, kot v našem primeru, ne gremo do Zelenega vira, ampak še pred ciljem zavijemo na makadamsko pot, ki nas usmerja proti potoku Curak. Ta ima, kakor ugotavlja Aleksandra Rekar v Slovarčku popačenk in zmerljivk, ime po penisu, ki se mu v ljudskem besednjaku očitno niso izogibali.
Avto smo pustili na neoznačenem parkirišču ob potoku, ki je od Zelenega vira oddaljen nekaj minut hoje. Takoj ko smo izstopili iz avta, nas je objela bogata narava Gorskega kotarja, zaradi katere je te kraje lepo obiskati: neverjetna radoživa spokojnost tukajšnjih gozdov, milijoni odtenkov zelene, svežina, ki jo še poudarja potok, ki spreminja svojo barvo iz zanimive modre v smaragdno zeleno in nazaj. Podoba raja.
Kratek sprehod po gozdu je odličen uvod v spoznavanje Zelenega vira. Območje pod skupnim imenom skriva nekaj zanimivosti: Vražji prolaz, Muževno hišico (Moževo hišico) in Zeleni vir (Zeleni izvir). Da je območje naravna posebnost, so ugotovili že leta 1962, ko so okoli 200 hektarov veliko območje razglasili za poseben geomorfološki rezervat. Od leta 2011 ima status zaščitene krajine. Spada pod občino Skrad in leži na nadmorski višini od 302 do 649 metrov.
»Posebna zanimivost rezervata je bogata gozdna vegetacija, ki prekriva celotno območje in zaradi katere je ta biser goranskega predela Primorsko-goranske županije poznan tudi zunaj meja Hrvaške,« pravijo na spletnih straneh Turistične skupnosti Skrad.
Naša izhodiščna točka za ogled zanimivosti Zelenega vira je bila planinska koča, ki je odprta le med konci tedna. Na blagajni obiskovalec kupi karto, ki stane 25 kun oziroma dobre tri evre. Iz te točke, kjer se združita potok Jasle iz Vražjega prolaza in Iševnica iz Zelenega vira, so mogoče tri smeri potepanja. Najdaljša je tri do štiri ure dolga krožna pot do mesta Skrad in nazaj. Nas sta zanimali dve drugi možnosti, krajši in neverjetno atraktivni: Vražji prolaz in Muževna hišica.
Pravzaprav bi si več pozornosti zaslužila tudi izhodiščna točka, saj je planinska koča na vsega 230 metrih nadmorske višine, ob njej pa je Munjara, manjša hidroelektrarna, ki jo je leta 1921 na potoku Zeleni vir zgradil gradbeni podjetnik Josip Lončarič. Kot lovec je odkril malo znan in neprehoden predel Gorskega kotarja, kjer je bila moč vode neverjetno velika. Kljub številnim preprekam je v Zelenem viru postavil drugo hidroelektrarno na Hrvaškem in prvo hidroelektrarno v Gorskem kotarju, ki je z električno energijo preskrbovala celotni Gorski kotar. Deluje še danes.
Zaradi Munjare je družina Mihelčić lahko postavila Popovićev mlin, ki je začel leta 1925 sredi Delnic delovati na elektriko. To zanimivo tehniško dediščino si je mogoče ogledati ob predhodni najavi.
Mimo Munjare – tako hidroelektrarno okoliški prebivalci imenujejo še danes – pelje pot do Zelenega vira oziroma do izvira na višini 345 metrov nadmorske višine. Na enem mestu je vrsta posebnosti: od sedemdeset metrov visokega slapa Curak, ki ob suši pada v mavričnih kapljicah, spet drugič, po dežju, pa pada v mogočnem, že kar grozljivo mogočnem slapu. Voda dobesedno poleti v globino na robu masivnega skalovja, ki so ga sile narave oblikovale v zanimive plasti oziroma pasove, obenem pa je narava oblikovala lok, pod katerim se skriva jama, ki ima kakšnih trideset metrov visok portal.
V njej je pravi Zeleni vir, jezero smaragdno zelene barve, ki je dalo ime območju. Ob visokih vodah preobilje vode buhti v velikih mehurjih, kot da bi voda vrela, sicer pa na predelu, kjer je izvir, vidimo manjše mehurčke. Čeprav je na izviru Zelenega vira videti neverjetne moči in zafrkantsko igrivost narave, ne manjka človekovega vpliva: jezero je zajezeno, voda pa je speljana v podzemni kanal, ki poganja hidroelektrarno nekaj sto metrov niže. Oba vodna vira, voda iz slapa Curak in jamskega izvira, skupaj tvorita rečico Iševnico.
Po vrnitvi na izhodišče, k planinski koči, sledi tisto najlepše: Vražji prolaz, ki je dolg kakšnih 800 metrov. Drži eden od komentarjev, da je to eden najlepših hrvaških kanjonov, »poln divje romantike«. Poznavalci pravijo, da je pomembno, ali to območje obiščemo po večjem dežju, ko je kanjon poln hitre, mogočne in glasne vode, ali pa med sušo, ko se po ozkem in strmem prehodu pretaka le malo planinskega potoka Jasle.
A visoke, tudi sto metrov visoke stene, med katerimi je ponekod le dva metra širok kanjon, ponujajo pravo lagodje v hudi poletni vročini, saj je ozek prehod večinoma v senci in je nad obiskovalci večinoma le ozek trak neba. Po potki ali po stopnicah, ki so vsekane v živo steno in peljejo tik ob strmini, pridemo do kovinskih stopnic, pod katerimi se peni potok. Skozi to bučno stihijo – in kjer je kljub človekovemu posegu jasno, kako velika je moč narave – prispemo v razširjeni del kanjona, pod vhod v jamo Muževa hišica. Od tam se je možno odpraviti naprej, proti Skradu.
Ko je v začetku 20. stoletja dr. August Langhofer s sodelavci raziskoval jamo Muževa hišica, je v njej našel redek primer naše favne, človeško ribico. Našli pa so tudi ostanke keramike iz srednjega veka, kar so povezali s turškimi vpadi v Gorski kotar oziroma so sklepali, da so se ljudje pred Turki skrivali tudi tu. Takrat naj bi nastalo tudi ime jame oziroma naj bi jo poimenovali po možu, ki je vodil te ljudi. Druga razlaga pa pravi, da je v Vražjem prolazu živel Možak, človeček, ki se je izogibal ljudem. Bil je dobri gozdni duh, ki je ljudem pomagal in se je zato, da ga ne bi našli, spreminjal v veje ali korenine.
Morda ta mož danes poskrbi, da Vražji prolaz ni množično obiskan. A je Zeleni vir vsekakor vreden pozornosti vsakogar, ki želi videti in občutiti neverjetno domišljijo in igro narave.
Dostop v Vražji prolaz je možen zaradi kovinskih stopnic in mostov.
Ko so leta 1884 prvič omenili Vražji prolaz (Hudičev prehod), so zapisali, da je namenjen le najbolj pogumnim izletnikom. Danes pogum ni potreben, le strahu pred višino človek ne sme imeti, ko hodi po urejeni poti po kanjonu, ki je le tu in tam opremljena z jekleno vrvjo. Sprehod po strmem kanjonu ni primeren le za odrasle, ampak tudi za otroke, ki znajo upoštevati pravila. Ozki kanjon, skozi katerega se že tisočletja prebija potok Jasle, ima urejeno pot, po najbolj strmem in ozkem predelu, kjer se širina kanjona zoži na vsega dva metra, pa peljejo tudi kovinske stopnice.
Tihota goranskih gozdov. Foto Simona Fajfar
Podoba raja
Dostop do Zelenega vira je preprost, saj se je – potem ko takoj po Brodu na Kolpi sledimo smerokazom in zavijemo na levo z glavne ceste – mogoče pripeljati vse do parkirišča Zeleni vir. Ali pa, kot v našem primeru, ne gremo do Zelenega vira, ampak še pred ciljem zavijemo na makadamsko pot, ki nas usmerja proti potoku Curak. Ta ima, kakor ugotavlja Aleksandra Rekar v Slovarčku popačenk in zmerljivk, ime po penisu, ki se mu v ljudskem besednjaku očitno niso izogibali.
Sedemdeset metrov visok slap je ob zanimivi geološki strukturi.
Avto smo pustili na neoznačenem parkirišču ob potoku, ki je od Zelenega vira oddaljen nekaj minut hoje. Takoj ko smo izstopili iz avta, nas je objela bogata narava Gorskega kotarja, zaradi katere je te kraje lepo obiskati: neverjetna radoživa spokojnost tukajšnjih gozdov, milijoni odtenkov zelene, svežina, ki jo še poudarja potok, ki spreminja svojo barvo iz zanimive modre v smaragdno zeleno in nazaj. Podoba raja.
Gozd v tisočih odtenkih. Foto Simona Fajfar
Kratek sprehod po gozdu je odličen uvod v spoznavanje Zelenega vira. Območje pod skupnim imenom skriva nekaj zanimivosti: Vražji prolaz, Muževno hišico (Moževo hišico) in Zeleni vir (Zeleni izvir). Da je območje naravna posebnost, so ugotovili že leta 1962, ko so okoli 200 hektarov veliko območje razglasili za poseben geomorfološki rezervat. Od leta 2011 ima status zaščitene krajine. Spada pod občino Skrad in leži na nadmorski višini od 302 do 649 metrov.
»Posebna zanimivost rezervata je bogata gozdna vegetacija, ki prekriva celotno območje in zaradi katere je ta biser goranskega predela Primorsko-goranske županije poznan tudi zunaj meja Hrvaške,« pravijo na spletnih straneh Turistične skupnosti Skrad.
Naše izhodišče je bila planinska koča.
Igrivost narave
Naša izhodiščna točka za ogled zanimivosti Zelenega vira je bila planinska koča, ki je odprta le med konci tedna. Na blagajni obiskovalec kupi karto, ki stane 25 kun oziroma dobre tri evre. Iz te točke, kjer se združita potok Jasle iz Vražjega prolaza in Iševnica iz Zelenega vira, so mogoče tri smeri potepanja. Najdaljša je tri do štiri ure dolga krožna pot do mesta Skrad in nazaj. Nas sta zanimali dve drugi možnosti, krajši in neverjetno atraktivni: Vražji prolaz in Muževna hišica.
Mimo Munjare pelje pot do izvira na nadmorski višini 345 metrov.
Pravzaprav bi si več pozornosti zaslužila tudi izhodiščna točka, saj je planinska koča na vsega 230 metrih nadmorske višine, ob njej pa je Munjara, manjša hidroelektrarna, ki jo je leta 1921 na potoku Zeleni vir zgradil gradbeni podjetnik Josip Lončarič. Kot lovec je odkril malo znan in neprehoden predel Gorskega kotarja, kjer je bila moč vode neverjetno velika. Kljub številnim preprekam je v Zelenem viru postavil drugo hidroelektrarno na Hrvaškem in prvo hidroelektrarno v Gorskem kotarju, ki je z električno energijo preskrbovala celotni Gorski kotar. Deluje še danes.
Dostop do Zelenega vira je mogoč z več strani. Fotografije Simona Fajfar
Zaradi Munjare je družina Mihelčić lahko postavila Popovićev mlin, ki je začel leta 1925 sredi Delnic delovati na elektriko. To zanimivo tehniško dediščino si je mogoče ogledati ob predhodni najavi.
Mimo Munjare – tako hidroelektrarno okoliški prebivalci imenujejo še danes – pelje pot do Zelenega vira oziroma do izvira na višini 345 metrov nadmorske višine. Na enem mestu je vrsta posebnosti: od sedemdeset metrov visokega slapa Curak, ki ob suši pada v mavričnih kapljicah, spet drugič, po dežju, pa pada v mogočnem, že kar grozljivo mogočnem slapu. Voda dobesedno poleti v globino na robu masivnega skalovja, ki so ga sile narave oblikovale v zanimive plasti oziroma pasove, obenem pa je narava oblikovala lok, pod katerim se skriva jama, ki ima kakšnih trideset metrov visok portal.
Sedemdeset metrov visok slap je ob zanimivi geološki strukturi. Foto Simona Fajfar
V njej je pravi Zeleni vir, jezero smaragdno zelene barve, ki je dalo ime območju. Ob visokih vodah preobilje vode buhti v velikih mehurjih, kot da bi voda vrela, sicer pa na predelu, kjer je izvir, vidimo manjše mehurčke. Čeprav je na izviru Zelenega vira videti neverjetne moči in zafrkantsko igrivost narave, ne manjka človekovega vpliva: jezero je zajezeno, voda pa je speljana v podzemni kanal, ki poganja hidroelektrarno nekaj sto metrov niže. Oba vodna vira, voda iz slapa Curak in jamskega izvira, skupaj tvorita rečico Iševnico.
Legenda o dobrem gozdnem duhu
Po vrnitvi na izhodišče, k planinski koči, sledi tisto najlepše: Vražji prolaz, ki je dolg kakšnih 800 metrov. Drži eden od komentarjev, da je to eden najlepših hrvaških kanjonov, »poln divje romantike«. Poznavalci pravijo, da je pomembno, ali to območje obiščemo po večjem dežju, ko je kanjon poln hitre, mogočne in glasne vode, ali pa med sušo, ko se po ozkem in strmem prehodu pretaka le malo planinskega potoka Jasle.
Zeleni izvir je dal ime Zelenemu viru.
A visoke, tudi sto metrov visoke stene, med katerimi je ponekod le dva metra širok kanjon, ponujajo pravo lagodje v hudi poletni vročini, saj je ozek prehod večinoma v senci in je nad obiskovalci večinoma le ozek trak neba. Po potki ali po stopnicah, ki so vsekane v živo steno in peljejo tik ob strmini, pridemo do kovinskih stopnic, pod katerimi se peni potok. Skozi to bučno stihijo – in kjer je kljub človekovemu posegu jasno, kako velika je moč narave – prispemo v razširjeni del kanjona, pod vhod v jamo Muževa hišica. Od tam se je možno odpraviti naprej, proti Skradu.
Gozd Zelenega vira je tesno povezan z vodo. Foto Simona Fajfar
Ko je v začetku 20. stoletja dr. August Langhofer s sodelavci raziskoval jamo Muževa hišica, je v njej našel redek primer naše favne, človeško ribico. Našli pa so tudi ostanke keramike iz srednjega veka, kar so povezali s turškimi vpadi v Gorski kotar oziroma so sklepali, da so se ljudje pred Turki skrivali tudi tu. Takrat naj bi nastalo tudi ime jame oziroma naj bi jo poimenovali po možu, ki je vodil te ljudi. Druga razlaga pa pravi, da je v Vražjem prolazu živel Možak, človeček, ki se je izogibal ljudem. Bil je dobri gozdni duh, ki je ljudem pomagal in se je zato, da ga ne bi našli, spreminjal v veje ali korenine.
Odtenki vode se spreminjajo od modre do zelene in bele ...
Morda ta mož danes poskrbi, da Vražji prolaz ni množično obiskan. A je Zeleni vir vsekakor vreden pozornosti vsakogar, ki želi videti in občutiti neverjetno domišljijo in igro narave.
