Družina Peperko na počitnicah s poslanstvom

Cilj družinskega potovanja sta bila pot in ozaveščanje o načinu življenja brez odpadkov pred sobotno akcijo Očistimo svet 2018.
Objavljeno
12. september 2018 15.30
Posodobljeno
12. september 2018 16.28
Družina Peperko s kombijem Milico. FOTO: osebni arhiv
Nuša, Miha ter njuna Bina Rosa in Jaroš so se poleti usedli v svojo Milico (kombi), zavrteli Magnifica in že so bili na poti. Svobodni. Ker za to, da se imajo lepo, potrebujejo le drug drugega, njihova darila so doživetja, zgodbe, ki si jih pripovedujejo, in čas, ki si ga podarjajo. Niso odvisni od stvari, živeti skušajo po načelu brez odpadkov – zero waste. Način življenja, ki prinaša ne le svobodo, ampak tudi čisto okolje, so mesec dni promovirali na poti. In pozivali k udeležbi na sobotni svetovni čistilni akciji.

Peperkovi so način življenja z malo stvarmi, recikliranjem, ponovno uporabo in s ciljem ustvariti malo ali nič odpadkov usvojili po tem, ko sta Nuša in Miha že ustvarjala festival recikliranja Reci:Design v Celju. Nekajtedenski festival sta sčasoma prestavila v vsakdanje življenje. Pa sta si rekla, da bi lahko letos tak način življenja preizkusila tudi med počitnicami. »To je sovpadalo z akcijo Očistimo svet in države, po katerih smo potovali, so uradno vključene v ta projekt. Polepili smo kombi, našo Milico, dobili nekaj sredstev in smo združili potovanje, počitnice z načinom življenja, ki ga pokažemo tudi navzven,« odločitev za take počitnice pojasni Nuša Komplet Peperko.

image
Pet kilogramov smeti na eni od točk v Bolgariji. FOTO: osebni arhiv


Svoje popotovanje so poimenovali Tri morja. Zamislili so si namreč, da se bodo odpeljali do Črnega morja, nato čez Grčijo do Egejskega in potem nazaj čez Makedonijo in Albanijo do Jadranskega. V enem mesecu 4500 kilometrov. Družina z dvema predšolskima otrokoma pa si je vzela čas, pripoveduje Nuša: »Že prvi dan sva si z Miho rekla: Kam se nam pa mudi? In sva zavila z avtoceste, ki bi nas sicer peljala v Beograd. Egejsko morje je tako odpadlo že takoj. Da bi šli tja samo zato, da bi se poštempljali, res nima smisla. Stvari so za to, da si zanje vzamemo čas.« In prav so se odločili, razlaga: »Že na Hrvaškem smo spali ob Donavi in tako se je Bina Rosa ob osmih zvečer vozila s čolnarjem po Donavi. Drugače se verjetno ne bi. Zjutraj so nam domačini kuhali kavo, ljudje so nam dali marmelado za na pot, tudi nogometno vročico smo doživeli. Vse to se mi je zdelo veliko več vredno, kot pa da bi divjali.« Ime potovanja se je tako spremenilo v Eno morje, nekaj jezer in čas za povrhu.

Zakaj bi drugi delali za naš dopust?

Cilj njihovega potovanja sta bila sama pot in ozaveščanje o načinu življenja brez odpadkov. »Ideja je bila, da moramo tam, kjer bomo spali, počistiti. Najprej sem si sicer govorila, da moramo predvsem manj proizvesti, kot pa da kraj, kjer bomo prenočevali, očistimo. Ampak to je bil še najmanjši problem. Sami nismo proizvedli skorajda nobenih smeti v primerjavi s tem, kolikor smo vedno očistili!« Smeti, ki so jih pobrali, so tudi stehtali. In bilo jih je veliko, več kilogramov samo na enem mestu. Odpadkov na poti niso ločevali, redko kje so sploh opazili zabojnike za ločeno zbiranje, pojasni Nuša: »Ne vem, ali v Bolgariji, kjer smo preživeli večino časa, ločujejo. Videti ni bilo. Še več, odpadke še vedno kurijo kar v velikih kontejnerjih. In to sredi narodnega parka! Čudno mi je bilo tudi, da recimo na sipinah ob morju smeti sicer spravijo v vrečke, ampak jih ne odpeljejo, smetarski avto pa do tja sploh ne more. Ali pa jih odpeljejo do prve malo bolj prometne ceste in tam pustijo, tako da se potem nabere kup smeti.«

image
Smeti, ki jih razkuži morje, so lahko tudi igrača. Ali pa umetniški izdelek, ki so ga poimenovali Crowded beach (gneča na plaži). FOTO: osebni arhiv


Spali so večinoma na prostem oziroma v Milici. Težav zaradi tega niso imeli nikjer, Nuša pravi, da tudi na Hrvaškem, če le ni ob morju, nihče ne komplicira, če noč prespiš neorganizirano. Divje. V Srbiji so recimo prenočevali kar pri univerzi v Kragujevcu: »Posodo smo hodili pomivat na stranišča univerze. Varnostniki pa so nam rekli, da so nas vso noč pazili (smeh).« Neorganizirano, divje ali bolje rečeno svobodno odločanje, kje bodo spali, jedli, se kopali, je postalo zanje zelo pomembno, razloži Nuša: »Da niso okoli nas ljudje, ki morajo delati, da smo mi na dopustu. Tudi zato je fino biti na divjih plažah, ki jih na Jadranu že skoraj ni več.«

Od juhic do vrhunske kulinarike

Želja po divjem, odmaknjenem prostoru jih je gnala na črnomorsko plažo Karadere, za katero so izvedeli od nekega domačina. Nuša pravi, da se jim je tam zgodil čudež, čeravno je bila pot do tja strašljiva. »Če bi vedela, kam gremo, ne bi šla. Vsak dan je deževalo, gozdna pot, ki je vodila do tja, je bila povsem razmočena z ogromnimi luknjami, polnimi vode. Bili smo sredi gozda, sami, brez signala, ko sem stopila ven, so me napadle muhe. Od tam nimamo nobene fotografije, z Miho se sploh nisva pogovarjala, voziti je moral na milimetre natančno, otroka sta zaspala. Za štiri kilometre smo potrebovali uro in pol. In ko smo prišli na plažo, smo se takoj zarili v pesek, da so nas morali reševati. Slikali so nas, ker niso mogli verjeti, da smo prišli po tisti poti s kombijem.«

Od trnja do zvezd. Po tej strašljivi poti so se namreč za Peperkove začeli rajski dnevi. »Tam ni elektrike, ni vode, ni signala. Skupne luknje za stranišče. Zdelo se nam je, kot da smo prišli domov. Odprt prostor in samoorganizacija ljudi, ki se sploh ne poznajo. In zanimivo, tam ni bilo smeti! Vsi so nabirali školjke in kar naenkrat smo imeli verižice iz materiala z obale. Zjutraj smo mame v morju pomivale posodo. Raj. Žal smo tam preživeli le tri dni, ker smo samo za toliko dni imeli hrano, naš kombi le ni tako velik.« Pot nazaj je bila prav tako dramatična, eden od dopustnikov jim je moral pomagati čez potoček: »Ko smo prišli v mesto in si privoščili kosilo, so se mi kar solze ulile. Od stresa in poti, pa tudi zato, ker sem vedela, da ne moremo več nazaj. Ne bi prišli. Še enkrat se ne bi podali v tako pustolovščino. Bilo je kritično tudi zaradi otrok.«

Kosilo, ki so si ga privoščili, so zaužili v morda ne prav slavnostnih opravah. Nuša v smehu pove, da niso bili klasični turisti: »Prišli smo vsi razcapani in si privoščili najboljše kosilo. Kajti če smo ves čas bolj 'na prosto' in kuhamo zelenjavne juhice, si pa enkrat na teden privoščimo najboljše.«

Sklepanje kompromisov

Doma, v Celju, Peperkovi hrano kupujejo brez embalaže, na potovanju je to težje. S sabo so imeli veliko platnenih vrečk, zelenjavo in sadje so lahko kupovali brez embalaže, težava so jogurti, mleko in podobno. Tudi igrač niso imeli s sabo, če seveda ne štejemo dveh plišastih živali, ki sta v bistvu družinska člana. Druge igrače sta si otroka naredila sama. Za Jaroša, ki je še v plenicah, so se po lanski izkušnji, ko so imeli tudi na dopustu pralne plenice, odločili, da bodo vendarle vzeli nekaj takih za enkratno uporabo. Nuša pravi, da mora biti način življenja brez odpadkov osvobajajoč in ne tak, da ga občutiš kot prisilo. »Tako življenje jemljemo kot svobodo v smislu, da nisi odvisen od stvari. Je pa treba sklepati kompromise. Ob koncu potovanja smo imeli vsi hude trebušne težave. Zdravila ne sodijo k načelu brez odpadkov, ampak ko si tak, kot smo bili mi v tistem trenutku, se ne moreš držati pravila kot pijanec plota. Pri takem načinu življenja je prvi cilj, da zmanjšaš količino odpadkov in ozavestiš svoja dejanja, poskusiš kaj na novo uporabiti, reciklirati.«

image
Tudi tako se lahko umijejo otroci na potovanju. FOTO: osebni arhiv


Zadnje dneve so Peperkovi zaradi zdravstvenega stanja vendarle morali preživeti v enem od hotelov ob poti. »Tako pač je, ni šlo drugače. Sicer pa je moje glavno vodilo, preden se česa takega lotiš, da ničesar ne smeš početi na silo. Da imaš neko samosvojo pot. Nam taka pot ustreza. Mogoče komu drugemu ne bi.« In na tej poti so bili Peperkovi s svojo Milico, ki ima na strehi poleg cevi z vodo tudi fotocelice, da so električno samooskrbni, saj imajo hladilnik, predvsem zgled. Kombi, polepljen z geslom svetovne akcije, v kateri bodo v soboto po 150 državah čistili okolico, so videli prav vsi, mimo katerih se je družina na svoji poletni poti peljala. Kdor jih ni videl, lahko njihovemu potopisu v Celju prisluhne v petek. V soboto bo družina čistila celjska igrišča. In družine, kot so Peperkovi, dajejo upanje, da bomo v Sloveniji v soboto res čistili zadnjič.