S proučevanjem edincev je podobno kot z ocenjevanjem lepote: vsake oči imajo svojega malarja. Po eni strani jih razglašajo za egostične in razvajene, po drugi pa za najsrečnejše ljudi. Le eno je neizpodbitno: število edincev narašča, tudi pri nas, čeprav je iz statistike težko razbrati, koliko prebivalcev nima bratov in sestra. Še najbolj uporaben je podatek, da je leta 2015 v Sloveniji živelo 180.690 žensk nad 15 let, ki so rodile enega otroka.
S poglabljanjem v statistične podatke in iskanjem tistega najbližjega dejanskemu stanju se je veliko ukvarjal publicist Žiga Valetič med pripravljanjem dokumentarnega filma Svet edincev, ki ga bodo v torek ob 21. uri predvajali na prvem programu nacionalne televizije. Naposled je ugotovil, da je še najbolj realna splošna ocena, po kateri je v sodobnem svetu vsak četrti človek edinec, v nekaterih državah vsak tretji. V Veliki Britaniji je po podatkih, ki jih je zbral, več kot 40 odstotkov družin z edinci in so v tem podobni Kitajski, ki je dolgo uveljavljala politiko enega otroka.
Več mater z le enim otrokom
V bazi podatkov slovenskega statističnega urada hitro zavede podatek, da je med 576.177 družinami, kolikor jih je lani živelo v Sloveniji, 235.113 takih, kjer imajo samo enega otroka (leta 2011 jih je bilo dobrih dva tisoč manj). Toda ta podatek še daleč ne razkriva, ali je ta otrok edinec. Zato tudi Barica Razpotnik z oddelka za demografsko statistiko tega urada predlaga, da uporabimo podatke o številu žensk, ki so rodile le enega potomca, čeprav iz njih ni razvidno, ali ima ta polbrata ali polsestro. Vsekakor pa se kaže porast števila mater enega otroka: leta 2011 jih je bilo 179.550, štiri leta pozneje 1140 več. Je to dobro ali slabo, je vprašanje, ki si ga je postavil tudi Valetič. In: ali to pomeni, da drsimo v svet popolnega individualizma in narcisizma?
Kako število edincev narašča, je ponazoril na primeru svoje družine: dedek izvira iz družine z devetimi otroki, imel je tri hčere, vse tri imajo edince. »Upadanje v zaporedju 9–3–1 se zelo ujema s statistiko. Pred sto leti so imele ženske po deset otrok, zdaj imajo v glavnem po dva, enega, nič ali tri.« Ker je tudi on edinec in ker ima hčer, ki je (za zdaj) edinka, se pri nizanju ugotovitev postavi v prvo osebo. »Ko sem začel pripravljati dokumentarec, sem bil presenečen, kako me je to, da sem edinec, zaznamovalo,« prizna.
Preverjal je predvsem stereotipe, ki jih radi pripisujemo edincem, kot so egocentričnost, zaverovanost vase, avtoritativnost, nedružabnost in razvajenost, in ugotovil, da niso povsem iz trte izviti, čeprav se je pri njegovih sogovornikih (dokumentarec temelji na intervjujih) pokazalo, da jih znajo uporabiti tudi v prid drugim. »Stereotipi v precejšnji meri držijo,« pritrjuje, »hkrati pa se kažejo še druge lastnosti. Nadpovprečno število edincev je perfekcionistov in multipraktikov, navajeni so delati sami, so učinkoviti in odgovorni.« Zaradi tega se velikokrat prebijejo na odgovorne položaje, kjer pa morajo znižati kriterije, sicer niso priljubljeni, to pa bi radi bili, pravi Valetič.
Specialni pedagog Marko Juhant pa trdovratne stereotipe zavrača: »Ni res, da so vsi edinci takšni. Tudi v družinah, kjer je pet otrok, je lahko kakšen z lastnostmi, ki jih pripisujejo edincem.« A če se vendarle najdejo posamezni edinci s takimi značilnostmi, so te običajno bolj izrazite kot v veččlanskih družinah. »Takšni otroci se pogosto ne ozirajo niti na želje in potrebe staršev, kaj šele na koga drugega.« Toda tudi tisti, ki imajo brate in sestre in so pripravljeni deliti, imajo lahko prav zaradi tega primanjkljaje, doda Juhant, kajti mnogi so zaradi tega preveč servilni. »Zlasti punce, rečem jim naivne socialne delavke, so pripravljene včasih dati vse, da bi rešile kakšnega poba, zaradi česar so nenehno razočarane. Če so dekleta takšna, ljudje radi rečejo, da so skrbna, za fantje pa, da so naivni,« opozori na ravno tako trdovratno razlikovanje. »Nekaj je vendarle treba ohraniti zase, kajti starši, ki ne znajo poskrbeti zase, tudi za svoje otroke ne morejo.«
Kultura sobivanja je egoistična
Pri starših išče odgovor psiholog in družinski terapevt dr. Albert Mrgole. »Vsi stereotipi, ki so povezani z edinci, izvirajo iz odziva staršev pri vzgoji. Nekdo ima lahko pet otrok, a jih še zmeraj vzgaja v egoistične, razvajene ljudi. Res pa je, da edinci pogosto niso izpostavljeni situacijam, kjer bi se, denimo, naučili deliti ali odložiti zadovoljitev želje. Če prinese teta eno čokolado, si jo morajo štirje otroci razdeliti, edinec pa jo ima le zase.« V tem smislu imajo starši enega otroka težjo nalogo, saj ga morajo naučiti, da deliti nekaj ni le odrekanje, ampak dejanje, ki jim omogoča povezovanje z nekom, pravi Mrgole. »To ne preprečuje le razvajenosti, ampak gradi tudi sposobnost, da stopimo v čevlje drugega.« Pri terapijah pogosto srečuje ljudi, ki potarnajo, da so si vedno želeli sestre ali brata, in menijo, da iz tega izvirajo nekatere njihove težave v medsebojnih odnosih, toda Mrgole jim ponavadi odgovori, da jih veščin, ki jih pogrešajo pri sebi, preprosto niso naučili starši.
Naraščanje števila edincev se odraža na vse ravneh družbe, se strinjata socialni pedagog in psiholog. Mrgole vidi vzrok v pomanjkanju empatije, to pomanjkanje pa znova izhaja iz vzgoje. Starši edincev so do otrok pogosto bolj zaščitniški, s čimer jim onemogočajo, da bi doživeli izkušnjo, ki je lahko tudi neprijetna, vendar bi se iz nje veliko naučili. »To opažajo že v vrtcih, a ne le pri edincih. Vsa kultura sobivanja je zelo egoistična. Otrokom manjka empatije, veščine vživljanja v kožo drugega, kar se prenaša na vse naslednje ravni družbe.«
Marko Juhant pa v sistemu izpostavi šolo: v njej je naenkrat več staršev kot otrok. »Pri edincih so starši bolj pozorni na domnevne krivice, več se vključujejo v delo šole in poskušajo otroke obvarovati pred zlom, ki se mu reče učitelj.«
Idealna družina ima čas »zase«
A hkrati se pri pozornosti, ironično, pogosto zalomi prav v družini. Ideal družine je sicer pojem, ki je odvisen od posameznika in njegove izkušnje s skupnostjo, v kateri je odraščal, kot pravi Mrgole, toda posplošeno lahko rečemo, da je bil dolgo družbeni ideal družina z dvema otrokoma. Zdaj je ideal postala družina, ki ima čas zase, poudari Juhant. »To v resnici pomeni, da gre oče na košarko, mati na body pump, otroka, ki naj bi bil takrat s starši, pa vpišejo v tretjo športno dejavnost in pričakujejo, da ga bo trener vzgojil. Tako imamo primere mladih, ki so presmučali vsa smučišča v Evropi, vendar si pri dvajsetih letih še vedno ne znajo narediti spodobnega sendviča,« prostodušno razlaga socialni pedagog.
Tukaj smo hitro pri lastnosti, ki jo najraje podtaknemo edincem: razvajenost. »Danes ne gre več za materialno razvajenost,« pravi Valetič, »otroci danes večinoma imajo stvari, zdaj se razvajenost kaže v količini pozornosti. Edinci jo zahtevamo, in to je naša šibkost, ki se izkaže tudi v partnerskih odnosih. Nismo navajeni deliti si niti se prepirati, bežimo od konfliktov ...«
Juhant vidi razliko v razvajenosti v nečem drugem: nekoč so bili razvajeni tisti, ki so imeli, danes so tisti, ki niso zadovoljni s tistim, kar imajo. »Ukvarjajo se s tem, česar nimajo, to pa je stalni vir nezadovoljstva. Ne ločijo potreb od želja.« Kako torej vzgajati edinca oziroma ali je sploh nujna kaj drugačna vzgoja? Juhant pritrdi: »Edinca je treba najprej naučiti ločiti se od stvari, ga spodbujati k temu, da deli, da se vključuje v družbo vrstnikov. Kajti edinci znajo zelo dobro ravnati z odraslimi, slabše pa z vrstniki, ker preprosto niso navajeni sporov, kakršni so običajni med brati in sestrami.«
Kaj pa sindrom drugega otroka
Na tem mestu je najlaže skleniti z besedami Žige Valetiča: »Težko je biti sam in samozavesten. Lahko vodi v izgorelost ...« Še pred 50 leti so edince obravnavali kot posameznike, ki se ne morejo polno razviti – podobno, kakor da bi imeli duševno bolezen. In s tem ima družba – pa čeprav se nezadržno stara in s tem povečuje število edincev – še danes precej težav: »Okolje težko sprejema, da ima nekdo samo enega otroka.«
Vendar tudi »napredovanje« k drugemu otroku ni recept za srečnejše otroštvo sorojencev. Ali kakor nov problem načne Juhant: »Med prvim in drugim otrokom je vedno največja razlika. Prvi je vendarle nekaj časa edinec, drugi pa je v nenehnem boju s prvim. Sindrom drugega otroka ne obstaja zaman.«