Izlet v atomsko preteklost Sovjetske zveze

Prenočil sem v hostlu, poimenovanem po prvem izmed sovjetskih kozmonavtov. Oprema je bila sicer povprečno zemeljska, je pa bila tišina enaka tisti v najbolj oddaljenem kotičku kozmosa. Tako asocialnih popotnikov, zlepljenih s svojimi mobilnimi napravami, že dolgo nisem srečal. Namenjen sem bil v Pervomajsk, mesto v Ukrajini, kjer je imela nekdanja Sovjetska zveza eno od raketnih baz.

Cenovno najugodnejši prevoz do Pervomajska, ki leži zunaj turističnih poti dobrih 300 kilometrov južno od ukrajinske prestolnice, sem rezerviral prek kijevske poslovalnice ene izmed nekoč največjih sovjetskih potovalnih agencij, ki se ponaša z imenom prvega umetnega satelita. Nisem poletel med zvezde, sem pa nekaj ur pozneje sedel na eni od raket, ki so pred pol stoletja grozile izbranim tarčam v državah članicah zveze Nato.

Štiriurna vožnja po »avtocesti« – ki je minister za prometno infrastrukturo verjetno ne uporablja – z voznikom Antonom hitro mine v zanimivem pogovoru o razmerah v Ukrajini. Voznik navrže, da »avtocesto« obnavljajo že tri leta, zaradi slabo označenih delnih zapor in nenadnih sprememb prometnega režima pa so nesreče pogoste. Po njegovem prepričanju je slabo stanje cest tudi glavni vzrok za nadpovprečno koncentracijo terenskih vozil v Kijevu. V zadnjih letih, odkar so ujeti v vojaški konflikt s sosednjo Rusijo, je število tujih turistov močno upadlo, kar Anton občuti pri svojem poslu.



Za razmere na vzhodu države ponudi radikalno razlago: »V Donetsku je bilo že v časih carske Rusije največ kaznilnic na območju Ukrajine in ti potomci kriminalcev radi hitro primejo za orožje!« Prizanesljiv ni niti do predstavnikov ukrajinskih oblasti, ki da so skorumpirani in neučinkoviti.
 

Rečni raki in »spominki«

Voziva se po ravnini mimo polj sončnic. Ob cesti sedijo domačini ob plastičnih vedrih z napisi raky. Rečni raki so v Ukrajini specialiteta. Največje presenečenje doživim ob postanku za kavo na bencinski črpalki. V Sloveniji lahko kupimo na črpalkah marsikaj, najbolj nenavaden artikel pa prodajajo na ukrajinskih črpalkah. To so palice za bejzbol različnih velikosti, ki se domnevno razlikujejo od velikosti razbijačeve roke ali morda od ocenjene trdote žrtvine glave. Predstavljam si, da so bile prodajna uspešnica ob protestih na evromajdanu. Anton pojasni, da so med vozniki priljubljene, saj jih kupujejo za samoobrambo, imenujejo pa jih kar »spominki«.

Približujeva se mestu, ki so ga sovjetske oblasti ob ustanovitvi pred sto leti poimenovale po mednarodnem delavskem prazniku Pervomajsk. Ob usmerjevalni tabli za Muzej strateških raketnih sil zavijeva na makadamsko cesto in po dobrih petih minutah vožnje dohitiva mladenko, ki dela v muzeju kot vodnica v angleškem jeziku. Kakšne so posebnosti dela v vojaškem muzeju, me zanima. Vodnica pove, da se ji zdi še posebej zanimivo terensko raziskovanje, saj v pogovorih z domačini odkriva skrivnosti nekdanje strogo varovane sovjetske baze. Prebivalci okoliških vasi so menili, da je to ena izmed številnih običajnih vojašnic, radovednost pa so jim vzbujali zlasti občasni nočni transporti neznanega tovora ogromnih dimenzij, zaradi katerih so se poškodovale tudi hiše.


 

Jurski park vojaške infrastrukture

Muzejski park danes upravlja ukrajinska vojska. Vodnica nas popelje skozi nadzemni del zbirk, ki prikazujejo uničevalno moč jedrskega orožja in novejšo vojaško zgodovino Ukrajine. Osrednja zbirka je namenjena sovjetski 43. raketni armadi in jedrski bazi, danes preurejeni v edinstveni muzej. Na maketi prereza podzemnega nadzornega centra nam vodnica razloži delovanje edine izmed sovjetskih jedrskih raketnih baz, ki je na ogled javnosti. Po razpadu Sovjetske zveze so namreč zasuli z zemljo vse baze z jedrskim orožjem, raketna baza v Pervomajsku, ki je delovala med letoma 1959 in 1997 (po osamosvojitvi Ukrajine so odstranili jedrske bojne konice), pa se je temu izognila zaradi srečnega naključja, saj je eden njenih zadnjih poveljnikov pozneje postal ruski obrambni minister in se osebno zavzel, da jedrsko bazo preuredijo v muzej.



Okolico muzejske zgradbe »krasijo« jedrske igračke različnih velikosti, dometa in uničevalnih moči. Paradni konj nenavadne zbirke je največja medcelinska balistična raketa grozljive črne barve SS-18 satan, ki so jo za potrebe muzeja pripeljali iz nekdanje jedrske baze v Kazahstanu. Sprehodimo se mimo ostrostrelskih gnezd, bunkerjev in jarkov, obdanih z žičnimi ograjami, ki so bile v času hladne vojne pod visoko napetostjo. Baza je bila skrbno zakamuflirana, zgodilo pa naj bi se nekaj incidentov, povezanih s poskusi vstopa na območje baze, ki so bili bolj povezani s poskusi kraje in podvigi pod vplivom alkohola kot z vohunskimi dejavnostmi.



Sprehodimo se med vozili izjemnih dimenzij, namenjenih preskrbi raket, pred katerimi se počutimo kot palčki. Ohranjen je tudi izstrelitveni silos, ki je skoraj do vrha zalit z betonom, krasi pa ga masiven, kar 120-tonski pokrov, ki bi se v primeru izstrelitve rakete odprl v zgolj osmih sekundah. Vstopimo v podzemne prostore za preskrbo nadzornega centra z zrakom, vodo, električno energijo, hlajenjem, ogrevanjem in komunikacijskimi sistemi v primeru jedrskega spopada.

Na ogledu je ravno skupina otrok. Nedvomno gre za vzorčni primer domovinske vzgoje. Najbolj fascinantno je, da je vsa, nekoč najdražja oprema še vedno odlično ohranjena. Vodnica pokaže na seznam s številkami ob rdečem telefonu. Posebnost je klicna številka z napisom »savna«, saj je bila tradicija, da so si oficirji pred koncem večdnevne izmene privoščili savno. Izberem eno izmed številk in zavrtim številčnico. Prava retro izkušnja! V sosednjem prostoru driiiiiiin kot iz otroških spominov pretrga tišino podzemlja.


 

Apokalipsa zdaj!

Odpro se masivna vrata in izstopi mlad par z dojenčkom v naročju. Pred spustom po strmih stopnicah do dvigala nas vodnica opozori, naj pazimo, da nam fotoaparati ali mobilniki ne padejo v globino. Nadzorni center sega 45 metrov v globino v 12 nadstropjih in je urejen v podzemni »kapsuli«, odporni proti potresu ali direktnemu jedrskemu udaru. Izstopimo v 11. nadstropju, kjer je nadzorna soba za izstrelitev raket s pultom, prekritim z gumbi, stikali in zasloni. Sedem na udoben poveljniški stol in se pripnem s pasovi, kot da bom z raketo tudi sam poletel. Vodnica začne odštevati. Na ena bova sočasno pritisnila usodna gumba, ki sta sive, in ne rdeče barve, kot jih poznamo iz vohunskih filmov. Sem v vlogi Dr. Zlobca, ki bo uničil svet. Trrr trrr trrr ... Brneč zvok, ki ne napoveduje nič dobrega, poudari utripanje lučk na kontrolnem zaslonu. Vse deluje, le raket z jedrskimi konicami ni v izstrelitvenih silosih.

Naenkrat je bilo mogoče izstreliti dvanajst raket. Po izstrelitvi bi bilo mogoče le preusmeriti njihovo gibanje. In bi v najboljšem primeru padle na čredo nič hudega slutečih kamel nekje v stepi Mongolije. V času hladne vojne je bilo v sovjetskih in ameriških jedrskih bazah več lažnih alarmov in ukaz za pritisk gumba bi lahko sprožil tretjo svetovno vojno. Tudi v obiskani bazi naj bi bil sprožen lažni alarm, vendar dežurni častnik ni hotel izpolniti ukaza. Menda so ga odpustili iz vojske. Ker je rešil svet pred uničenjem.



Za slovo še skok na raketo, ki je nekoč nosila jedrsko bojno konico s srhljivim satanom v ozadju, in fotografija za spomin na obisk najbolj nevsakdanje destinacije. Na letališču v Kijevu je poostren varnostni nadzor, prvi pregled s skenerjem je že ob vhodu v potniški terminal. Poletimo iz pozicije številka 13 na vzletni stezi. Ukrajinski študent z očali intelektualca zaustavi stevardeso in s prstom odstrani mikroskopsko drobno smet na intimnem predelu modrega krila. »Spasiba!« v zadregi odvrne presenečena črnolaska, v ozadju pa krohot njenih kolegic iz rumenomodre posadke. Pristanemo trdno, potniki pa zaploskajo. Pilotu, ker ni razbil letala. Odprem prostor za ročno prtljago in kot izstrelek izskoči plastična posodica ponk! potniku na sedežu za mano naravnost v glavo. Očitno se je na letalo pritihotapil delček jedrske energije iz nekdanje raketne baze.