Izumrli volk leži na našem kavču

Slovenski prevod knjige Rujane Jeger Brez dlake na jeziku govori o psih in ljudeh.

Objavljeno
16. februar 2015 16.13
Rujana Jeger, hrvaška pisateljica in blogerka. Zagreb,10,02,2015
Nika Vistoropski, Ona
Nika Vistoropski, Ona
Že pred desetimi leti smo brali njeno Darkroom, zdaj pa je v slovenski jezik prevedeno njeno zadnje delo Brez dlake na jeziku. Hrvatica Rujana Jeger se je odločila napisati knjigo o psih in ljudeh preprosto zato, ker je nekega dne brala eno nemško o vzgoji, pa je bila tako dolgočasna, da se je zbala za svoje zdravje. Vse, kar je v njeni knjigi, je izkusila v življenju z Markom, Polijem, Kiki, Charlie, Chili, Lizo, Joy in Pixie. Zadnje tri so danes z njo. Dve mešanki in ena čistokrvna. Ker en pes mora biti parson russel terier, vse ostalo pa je, kar je. Samo da je pes. In mož, s katerim je že 29 let, se strašansko boji, da bo domov privlekla še več živali, ker pravi, »da bi se čustveno navezala tudi na semafor, če bi le malo dlje svetila rdeča«. Vsak dan vzame na sprehod tudi Susjeda, kot ime pove – sosedovega psa. Vsake toliko joče nad tem, kako grdo nasilje se izvaja nad živalmi, da je to izraz tragičnosti odnosov v družbi. In če bi vprašali njo, bi vzela k sebi vse brezdomne pse. Včasih si želi, da bi bila v zakonu ona glavni vladar vsega in sploh najbolj pomembna, a zaradi te dolgočasne demokracije se lahko pohvali »le« s tremi psičkami. Za zdaj.

Med prebiranjem knjige sem dobila občutek, da ste oseba, ki se veliko smeji.

Kaj pa vem. Se pa veliko šalim! V resnici sem ljudomrznica s smislom za humor. Tako vsaj pravi moj mož.

V srednji šoli sem postala darkerka, berem. Edino belo na vas so bile dlake vaše psice Kiki, ki ste jo našli v kontejnerju za smeti. Takrat se vam je zdelo, še pišete, da bo to najbolj čista ljubezen, kar vam jih bo kadar koli uspelo spoznati. Se je to izkazalo za resnično? Je pasja ljubezen res najbolj čista?

Štiri leta sem pisala za tportal.hr, enega najbolj branih hrvaških portalov, in sicer za rubriko Seksomat. Presenetljivo so ljudje pogosteje postavljali vprašanja, predvsem ženske, o ljubezni, ne toliko o spolnosti. Zdaj pišem blog o psih na www.rujanajeger.com in oni dan mi je med pisanjem o vzgoji psov in socializaciji padlo na pamet nekaj zanimivega: tako v partnerski ljubezni kot v odnosu do psov delamo veliko napako – gojimo prevelika pričakovanja. Novega partnerja (ali novega psa) vedno primerjamo s starim.

Ljudje tudi vse preveč hitro obupamo. V Zagrebu je ogromno zapuščenih živali, na primer. Nedavno mi je prijateljica pripovedovala o družini, ki je vzela psa, ker se je v zavetišču »zaljubila« vanj, a ker še po sedmih dneh ni zmogel zadrževati izločanja, kot so si predstavljali, da bi ga moral, so ga vrnili. Niso ga več hoteli. To je, kot da bi po devetih mesecih otroka vrnili v porodnišnico, ker še ne lula na kahlico. A?! (Smeh.)

Ljudje so res nori. Psi so nam všeč, ker nam prija njihova t. i. brezpogojna ljubezen. A pes je v resnici »samo« ubogo in vdano bitje, ki ti povsod sledi. Ljudje pa so grdi in jim ljubezni ne vračajo. Poglej jo (in pokaže s prstom na črno Lizo, ki dremucka pod mojo roko na fotelju), ta pes bi ti lahko odgriznil roko, če bi tako hotel. A ji še na pamet ne pade.

S psi pa je povezano tudi vaše znanstveno delo, mar ne?

Res je. Pred kratkim sem z ameriškim profesorjem, antropologom Darcyjem F. Moreyjem, avtorjem knjige Dogs: Domestication and the Development of a Social Bond, napisala znanstveno delo s svojega, arheološkega stališča. Raziskujem zgodnje začetke udomačitve psov – kdaj, zakaj in kako. Zgodba je široka, interdisciplinarna. In ena stvar, ki je še posebno zanimiva, spada v polje genetike. Vemo, na primer, da en gen ne nosi samo ene informacije. Gen za belo dlako lahko nosi gen za gluhost. T. i. gen za ukrotitev prav tako nosi še vse kaj drugega, kar so pokazale raziskave ruskega znanstvenika Dmitrija Beljaeva. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je, potem ko se je izognil gulagu, »končal« na farmi srebrnih lisic, kamor so ga malodane kazensko poslali, naj izboljša kakovost dlake lisic, a je vzporedno našel izvrstno priložnost za znanstveno delo po svojem izboru. Med lisicami je začel odbirati tiste, ki se niso bale stika s človekom. Okoli deset generacij kasneje so postale črno-bele, rep se jim je obrnil navzgor, začele so mahati z repom, ušesa so se jim spustila, vesti pa so se začele kot – psi. Gen za ukrotitev očitno nosi tudi morfološke informacije.

Genetska raziskovanja so pokazala, da je najstarejša najdba psa stara 15.000 let. Kdaj je sivi volk posvojil človeka kot ekološko nišo? Kdaj je iz njega nastalo to, kar danes imenujemo pes? Veliko pomoč pri delu so nama bile ravno Beljaeve ugotovitve. Znanstveno delo sva zato z Darcyjem sklenila s stavkom: Ta volk, za katerega smo mislili, da je izumrl, pravzaprav leži na našem kavču. In Dmitrijeve udomačene lisice? Še vedno jih preučujejo, v ZDA jih lahko celo kupiš in jih vzgajaš kot hišne ljubljenčke.

Super smešno pišete v knjigi predvsem v segmentih, ki zadevajo posteljne aktivnosti. Kdo bi si mislil, da lahko pes tako popestri ljubezensko življenje.

Izpostaviti moram, da je bil glavni razlog za pisanje knjige predvsem moja stiska, ki sem jo čutila ob ljudeh, ki so odgovornost do imeti psa – ta pa lahko traja tudi do 18 let – jemali preveč zlahka. No, pa saj tako psa kot partnerja ljudje večinoma izbirajo po – videzu. V resnici so meni najljubše reakcije na knjigo dvoje: »super, zabavna je, koristna« ali pa »dobro, da sem jo prebrala, ker zdaj vem, da psa ne bi mogla imeti«.

A ko na literarnih večerih berem iz knjige, se ljudje najbolj smejejo »žgečkljivim« dejstvom; temu na primer, da spim z lulkom pod blazino. Glejte, jim rečem, tisto, kar vi kupite za psa, da grize, in nosi ime goveja tetiva, je pravzaprav marketinški trik. Kdo bi kupil izdelek, na katerem piše, kar zares je – goveji penis?! Pa še 60 cm ima! Noben moški se tega niti pritaknil ne bi!

Še zdaj imam pred očmi moža, ko sem mu rekla, »prereži mi tale lulek na pol«, pa me je popravil, da najbrž mislim – žilo. Povem mu, da je to pri veterinarju preverjen – goveji lulek. Revež je stal pred mano s penisom v eni roki in z nožem v drugi, šokiran. Pa sem mirno povzela veterinarjeve besede: »Ta lulek je samo shower, ne grower.« (Smeh.) Glejte, sesalci imajo večinoma v penisu kost, samo ti naši reveži, človeški samci, so odvisni od hidravlike.

Pa sem o tem napisala zgodbo Penis bonus, pax in domus, kjer opišem, kako pri nas doma gledamo televizijo. Kar te »udari« šele takrat, ko pridejo gosti. Zaveš se, da gledaš serijo, v roki držiš kos odrezanega lulka – ker naši psički imajo radi, da jim ga držiš – grizejo ga, dokler ne postane ves mehek in sluzast. Nato ga podam možu, ki zraven pije pivo ... Tako je pri nas doma.

In lulek pod blazino? Ko se pasji mladič zjutraj ob šestih zbudi, bi rad grizel. Izpod glave potegnem lulčka, ga psu vtaknem v usta in je mir. Ko je pes mladič, je to edino obdobje, da v postelji spim z dvema penisoma. (Smeh.)

So pa psi tako kot ljudje; preden se odločiš živeti z njimi, se moraš vprašati, ali zmoreš bivati tudi z njihovimi posebnostmi.

Ja, točno tako. Poglejte, imam terierja; vem, da bom z njim vsak dan imela »težave«. Vsak dan sem v norem stresu; mi bo zletel za kakšno mačko, stekel čez cesto? Naj ga imam potemtakem na povodcu? Ne, takšni so pač terierji in s tem živim. In potem berem užaloščene forume o terierjih, kjer piše: R.I.P., povozil ga je bager, R.I.P, požrl ga je kojot. Ja, kaj pa si mislil?! Nabavil si si terierja! Nenehno ga moraš imeti pred očmi!

Pojdiva zdaj še malo k moškim. Vaš g. Jeger mora biti sila simpatičen gospod. Na ovitku piše, kar je res; za zdaj vam uspešno preprečuje, da bi hišo spremenili v živalski vrt. A pse ima rad. Je bil to pogoj za partnerstvo? Torej; imaš rad pse? Ok. V redu si.

Seveda je bistveno, da ima moj moški rad živali. Pes je bil celo usoden za to, da sva zvezo sploh zares začela. Po nekem večeru ljubčkanja sva se domenila, da se naslednji dan srečava pri tem in tem časopisnem kiosku. Čakam ga dvajset minut. Nič. Zunaj snežni metež, snega je naneslo že obilo, vsaj meter. Psa sem, vsega tresočega, skrivala pod bundo, nakar pristopi moški, vidi psa, se razneži in ga vpraša po imenu. Kiki je, rečem. V istem hipu se izza vogala pojavi moj Andrej. Ves čas je čakal na drugi strani, a me zaradi meteža sploh videl ni. Ko je slišal ime Kiki – vedel je, da imam psičko s tem imenom – se je obrnil in rekel: A, tukaj si! (Smeh.)

Z njo pa je povezana še ena zgodba. Šele po dveh letih zveze mi je mož zaupal, da ga, medtem ko se ljubi z mano, Kiki ves čas naskakuje v nogo, mu zabada kremplje v kožo. Jaz pa sem mislila, da je to pač njegov seksualni stil, spretno poskakujoč. (Smeh.) Kaj pa sem vedela, takrat nisem imela veliko izkušenj.

No, o Kiki tudi pišete. Kako ste jo neki dan prinesli domov, polno bolh. Pričakovali bi, da bo doma ogenj v strehi, a jo je vaša mama, cenjena in nagrajena pisateljica Slavenka Drakulić, samo vzela v roke, dala v kad in začela spirati s šamponom proti bolham. Lepo.

Mama ima zelo rada živali. Verjamem, da bi že veliko prej dobila svojega psa, če ne bi živeli v majhnem enosobnem stanovanju. V zgodnjem otroštvu sem imela male sesalce, glodavce in ribice. Takoj ko smo se vselili v hišo, sem dobila svojega foksterierja, a je že po letu in pol odšel na drugi svet. Mislila sem, da sem ga dobro vzgojila, stara sem bila dvanajst let, pa ga nisem imela na povodcu. Zletel je za golobi, stekel čez cesto, povozil ga je avto. Dva metra stran. Njegova smrt je zame še vedno velika bolečina. Od takrat psov nikoli ne spustim s povodca v bližini avtomobilov.

Pes torej ni samo – pes. Smrti ljubljenčkov so boleče.

Seveda! Zamenjala sem psihoterapevta, ker je menil drugače. Pred leti, ko mi je umrl oče, sem, ker njegove smrti kar nisem mogla preboleti, šla na terapijo. Na enem od srečanj sem omenila tudi, da se bojim malo Joy, takrat še ne leto dni staro parson russel terierko, pustiti doma v varstvu, češ, kaj če se ji kaj zgodi. Želela sem si na tisto pot na Dunaj, obiskati stari prijatelje, se imeti fino, a kaj bo z Joy, sem se spraševala. Moj strah je šel tako daleč, da sem celo iskala nesmiselne izgovore, ko bi bilo treba oditi. Vedela sem, da imam problem, in tudi, da še nisem povsem prebolela smrti svojega prvega psa. Kaj pa se lahko zgodi, je rekel terapevt, če ste v tujini in vam povozi psa? Nič, kupite drugega, je odvrnil.

Odkorakala sem stran. Ni pes tale skodelica pred mano! Še zaradi nje bi mi bilo hudo, če bi bila darilo dragega prijatelja in bi se razbila. V čustvenem svetu ima vse svoj prostor in smisel. No, tudi skodelica. Predvsem za mojega očima, ki je z zbiranjem starih kozarcev okužil tudi moža. Doma imamo omaro, polno stare steklovine z bolšjaka. In če se kateri od kozarcev razbije, je to katastrofa. Jaz se na predmete ne navezujem, glede živali pa ... Najprej sem mislila, da bom doma vzrejala pse, pa sem potem ugotovila, da se bom na mladiče preveč navezala in niti enega ne bom hotela oddati. (Smeh.)

Obstajajo razlike med tem, kako se vedejo moški in ženske lastniki psov?

Seveda. Moški naj bi bili strožji vzgojitelji, čeprav to ne drži za moža, ki niti oddaj Cesarja Millana ne more gledati, ker pravi, da ni tip nič drugega kot navaden mehiški nasilnik. (Smeh.)

Zabavam se, ko jih opazujem, jaz jim rečem head&shoulders moški, ki imajo privzdignjena ramena, vratu skorajda ne, okoli pa zlato verigo. Najpogosteje jih boste videli s pitbullom, ameriškim staffordom, argentinsko dogo. Seveda obstajajo pasme, ki se jih drži veliko stereotipov, in ni boljšega kraja za opazovanje interakcij med lastniki in psi, kot so pasje razstave. Preden sem se jih začela udeleževati, sem bila prepričana, da lahko že po obrazu, pojavi mimoidočega, ugotovim, kakšnega psa bi si izbral. A potem sem videla vse te pasme, ki jih imajo za nasilne, pa jih na razstavi najdevam ob ženskah, ki jih sploh ne bi mogla definirati. Zagotovo so manj uniformirane kot moški lastniki taistih psov.

Ko pa smo že ravno pri uniformiranosti ... (Se namuzne in pripomni, da jo bodo zaradi teh besed na kinološki zvezi gotovi zažgali na grmadi.) Največ uniformiranosti sem zasledila pri lastnikih psov pasme bosansko-hercegovski hrvaški pastirski pas – tornjak. In lastniki? Brazgotina čez oko, obrita glava, vsi nad 60, nabildani, v napol vojaških maskirnih oblačilih, hrvaški grb, tetoviran na penisu, ni da ni. In potem prideš na razstavo, zmaga v neki kategoriji neki tornjak in vsi ti tipi, ki sem jih opisala, navijajo s tribun kot divje zveri. Bizarno. (Smeh.)

Potem pa so tukaj še zanimive ženske in geji – ki jih je v kinologiji ogromno –, lastniki tistih malih ščenetov, ki jim je treba pred nastopom tupirati dlako. Kaj moremo, mame jim niso dale punčk, da bi jih frizirali, ko je bil čas za to. Ko bi vi to videli! Pri meni doma smrdi po psih, normalno, na pasjih razstavah pa imaš občutek, kot da si stopil v frizerski salon, v nosnice ti vdre vonj po utrjevalcih za lase.

Kodri recimo. Kaj na njih ocenjuje sodnik? Frizuro! Saj psa, ki je spodaj, sploh vidi ne! To ni pes, to je skulptura! Pasje razstave so res posebna perverzija. Oglejte si jih; mislili boste, da ste v tragikomediji, norost najhujše vrste.

Ena vaših največjih zakonskih kriz je bila takrat, pravite, ko ste vztrajali, da pride k vam tretja psička. Kljub moledovanju moža, da je tri preveč in da se vendar že spametujte, ste vztrajali, tudi v joku, rekli ste mu: »Poglej, kako velike in otožne oči ima, kako je uboga, nikjer ji ne bo lepše kot pri nas.«

Res je. (Smeh.) Mož zdaj naokoli pripoveduje zgodbo, ki predvsem pri moških naleti na veliko odobravanja, ženske pa jo poslušajo bolj s stisnjenimi zobmi. »Ženi sem lepo povedal,« začne pripovedovati mož. »Če še kdaj prinese domov kakšnega psa, bom domov prišel s prsato, vitko in mlado blondinko, in ženi rekel: Glej, draga, zaljubil sem se. Poglej, kako velike in otožne oči ima, kako je uboga, nikjer ji ne bo lepše kot pri nas. Pa naj potem tudi spi tam, kjer spijo naši psi, na postelji. In potem boš ti držala v roki svojega lulčka in svoje ljubljenčke, jaz pa svojega in svoje. Pa bomo vsi srečni in zadovoljni živeli do konca svojih dni.«

Mož se boji, da sem tako nora, da privlečem domov še četrtega in petega psa. (Smeh.) In zdaj veliko govoriva o t. i. teoriji blondink (dve od treh psičk imata svetlo dlako). On jo še bolj razčleni: »Draga, kaj če najdem dvojčici blondinki, ali kar celo leglo?! Pa jih menda ja ne bomo ločevali!« (Se glasno smeje, medtem ko pripoveduje in boža Pixie in Joy. Liza medtem na drugi strani vsake toliko v spanju zavzdihne. Najbrž tem kužkom res nikjer ne bi bilo lepše.)