Jezik in usta drugega človeka – v drugem jeziku

Tolmač Uroš Peterc vodi mednarodno združenje konferenčnih tolmačev. Zdaj največ dela v evropskih inštitucijah, začetki na domačem terenu.
Objavljeno
16. februar 2018 16.14
Uroš Peterc, tolmač Ljubljana 31.1.2018 [Uroš Peterc, tolmač]
Simona Bandur
Simona Bandur

Ko Uroš Peterc našteva dogodke, ki jim je bil priča, sogovornik dobi vtis, da je velika živina na političnem podiju. A v resnici je človek, ki ga, ko so kamere usmerjene v pomembneže, večinoma ne vidimo. Zanj velja, da je njegovo delo dobro opravljeno, ko je neopazno. Je tolmač, od nedavnega tudi predsednik Mednarodnega združenja konferenčnih tolmačev (AIIC) s sedežem v Ženevi.

Z družino živi v Goriških Brdih, a še vedno 150 noči na leto preživi po hotelih. Bistveno več kilometrov kot po cestah opravi po zraku, vsega skupaj preživi med oblaki osem polnih dni na leto. Njegova delovna mesta so Bruselj, Strasbourg, Luksemburg in Ženeva. Dvainštiridesetletni tolmač delovne izkušnje meri v dveh desetletjih, pri izobrazbi pa prizna, da je falirani pravnik in politolog. Za to navede dva razloga: prvič, prehitro je začel delati, in drugič, ni mu povsem ustrezal naš šolski sistem.

Odraščal je namreč v tujini; obiskoval je ameriške, francoske in nemške šole. Od tod tudi izvirajo njegovi »poklicni« jeziki: angleščina, nemščina, francoščina, italijanščina, hrvaščina, poljščina in – kajpak – slovenščina. To je njegova akreditacija, kakor reče, odkar se je z Evropsko unijo pokazala potreba po več jezikih. Začel pa je »klasično«: s prevajanjem iz slovenščine v angleščino in obratno.

V času, ko se je kalil, je prevajal Hillary Clinton (med obiskomtedanjega predsednika ZDA Billa Clintona), tolmačil pri srečanju tedanjih ameriškega in ruskega predsednika Georga Busha in Vladimirja Putina, »sodeloval« pri procesu proti nekdanjemu srbskemu vodji Slobodanu Miloševiću v Haagu, spremljal podpis pristopne pogodbe EU v Atenah leta 2003 ter vstop Slovenije v Unijo v Novi Gorici. Kaj torej še manjka? Osamosvojitev, izstreli sogovornik. Toda takrat je bil še srednješolec.

Kako ste nabrali tako zajeten nabor jezikov?

Moj oče je bil trgovinski predstavnik, zato smo živeli v Avstriji, Združenih državah Amerike, natančneje v Teksasu, in na Poljskem. V Varšavi sem obiskoval tudi ameriške in francoske šole. Takšna je pravzaprav življenjske zgodba mnogih tolmačev – ali so iz mešanih družin ali otroci diplomatov, trgovskih potnikov in podobno.

Znanje poljskega jezika je najbrž v EU precejšnja prednost?

Res je. Včasih je bil ta jezik v kombinaciji s slovenščino zgolj kurioziteta, v kontekstu EU je pa postal zelo pomemben, v parlamentu je šesti najpogosteje uporabljeni jezik, prvi med slovanskimi.

Prevajalstvo sodi med poklice, ki so razvrednoteni. Kako to občutite tolmači?

Nasplošno je vsako delo prišlo do točke, ko je razvrednoteno in zbanalizirano, zlasti v storitvenih dejavnostih. Kateri poklic pa avtomatično še uživa ugled? Če pogledamo učitelja: pred 50 leti je bil gospod, danes pa je to v očeh splošne javnosti razvrednoteni poklic, podobno bi lahko rekli za sodnike, zdravnike in druge. Družba dela premike v smer, da človek velja, kolikor zna. Če si dober, če si odličen, si prepoznan. To je tudi eden najbolj povednih aksiomov pri tolmačenju: edino tolmačenje, ki je uporabno, je odlično. Karkoli človek počne, mora početi najboljše mogoče. Če imaš še talent za to, je to garancija za uspeh. Pa še kanec sreče potrebuješ – biti moraš na pravem mestu ob pravem času.

Kdaj ste bili vi na pravem mestu ob pravem času?

Ko sem se vrnil s prvega tečaja tolmačenja pri evropski komisiji v Bruslju konec leta 1997, je bil napovedan dogodek, pri katerem so potrebovali tolmača, a so bili vsi zasedeni. V takih primerih pridejo na vrsto začetniki. Poklicali so me: 'Uroš imaš čas za enourno tolmačenje pri predsedniku republike?' Šlo je za predajo akreditivnih pisem novoimenovanega veleposlanika v Sloveniji. Od takrat naprej so me čedalje več klicali iz državnega protokola, iz urada predsednika ... Bil sem pogost sodelavec pri mednarodnih obiskih v zadnjem mandatu predsednika Milana Kučana. Nato se je zgodila EU, ki je prinesla razmah v povpraševanju po tolmačenju slovenščine. Tukaj bi rad izrekel zahvalo in poklon Milojki Popović, moji »tolmaški materi«, kot se radi pošalimo. Ona je zaslužna za marsikaj, kar znam, in enako velja za več nekaj generacij slovenskih tolmačev. Njen odhod v zasluženi pokoj bo pustil veliko praznino.

Kdaj ste začutili, da ste pri tem delu dobri? Ste imeli takoj dovolj samozavesti?

Da, očitno sem karakterno takšen. Hočem razumeti stvari in zato jih znam tudi povedati. Težko se zadovoljim s tem, da govorim o nečem, česar ne razumem. To je v tolmačenju izziv vsak dan, saj imaš vsakič novo temo. Pred nekaj dnevi, denimo, smo delali predstavitev nove direktive in nove uredbe o nadzoru nad poslovanjem investicijskih podjetij, kjer se uvajajo novi koncepti, kjer je govora o raznih matematičnih formulah in faktorjih, ki so znanost. Kot tolmač si s tem soočen tu in zdaj. Temo sicer dobiš prej in se tudi pripraviš, vendar se na koncu še vedno lahko zgodi, da te pošljejo na drug sestanek, tam pa se ukvarjajo s staležem trske v Severnem morju in z vrstami ribiških mrež.

Vselej pa le ne morete biti pripravljeni. Kako se takrat rešite iz morebitne zagate?

Ne, seveda ne, takrat pride v ospredje sposobnost improvizacije. Tudi to je ena najpomembnejših lastnosti dobrih tolmačev. Predvsem pa mora biti verodostojen. Če govornik okleva pri svojih besedah, se zmoti pri kakšnem dejstvu, je to razumljeno kot človeško. Če kot tolmač oklevaš v mikrofon, če se zmotiš, če delaš napake, jezikovne ali vsebinske, si v ušesih poslušalcev slab tolmač. To pa ni več razumljeno kot človeško, ampak slabo opravljaš svoje strokovno delo.

Ali pogosto slišite napake govorcev?

Seveda, vsak dan.

Kaj storite – jo popravite ali prevedete?

Dilema je vedno, toda tukaj se je treba vprašati, kaj je tvoja vloga – prenašati zgolj sporočilo ali poskrbeti za to, da poslušalec razume, kaj je govornik hotel reči. Če se govornik pri enem podatku zmoti enkrat, sicer ga pravilno uporablja, je jasno, da je lapsus in to popraviš. Če pa vztrajno uporablja denimo milijone namesto milijard, si v dilemi, ki jo lahko rešiš tako, da na koncu dodaš »pravi govornik«. V podobni dilemi je tolmač, ko pride do manj vljudne izmenjave mnenj ali celo kletvic. Je tolmačeva naloga filtrirati sporočilo in kaj bolj sočnega prevesti v tristo kosmatih ali si preprosto reči: »Sem jezik in usta tega človeka, le v drugem jeziku.«?

Tolmačev ponavadi ne opazimo. Kako pa naj bi bilo – je to človek, ki je neviden, ali bi moral biti opazen?

Oboje. To je strokovna etična dilema, pri kateri so mnenja deljena. Moje stališče je, da tolmaču ni treba biti neopazen, mora pa vedeti, kdaj mora biti neopazen. Na pomembnem javnem dogodku ni on razlog, da je tam množica kamer, na pomembnem bilateralnem pogovoru v zakulisju pa je razlog, zakaj je tam, zelo pomemben. Ironija je, da je dober tolmač neopazen, ker vse teče dobro. Če naredi napako, pa je prva tarča posmeha in takoj postane opazen. Vprašanje je tudi, ali je bolje, da je tvoj izdelek bolje izpeljan kot govornikov … Tukaj moraš imeti občutek za ljudi.

Če niste študirali prevajalstva, niste imeli prakse v kabini. Ste imeli zaradi tega kaj težav?

Ne, ker tolmačenje je – to je moja osebna percepcija – veščina in obrt. Teorija je seveda pomembna, ampak kot delo je to veščina, ki zahteva trening in talent. Saj študij tolmačenja je navsezadnje organizirani trening, resno strokovno usposabljanje.

Sredi januarja ste postali predsednik AIIC, ki ima 65-letno tradicijo. Kako ste doslej sodelovali pri urejanju položaja konferenčnih tolmačev?

Že na začetku kariere sem postal član Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije, ki letos praznuje 45 let obstoja. Nato sem sodeloval v delegaciji tolmačev pri evropski komisiji, kjer spremljajo, ali naročniki spoštujejo predpisane delovne pogoje tolmačev. Pozneje sem bil izvoljen v pogajalsko delegacijo za vse evropske inštitucije; njena naloga so pogajanja o delovnih razmerah za tolmačenje. V prejšnjem triletnem mandatu sem bil podpredsednik AIIC; ima namreč pet podpredsednikov, ki delujejo kot izvršni odbor. Januarja letos sem še enkrat potegoval za to mesto, a se je kandidatka za predsednico v zadnjem trenutku odločila, da ne bo kandidirala. Organizacija je potrebovala predsednika, zato so me začeli nagovarjati. Odgovoril sem, da sem prišel v Valencijo kot kandidat za podpredsednika, a na koncu sem privolil in bil izvoljen s 83 odstotki glasov.

Koliko manj tolmačenja prinaša nova funkcija?

Nič manj tolmačenja, le manj prostega časa. To je prostovoljno delo, imamo pa to srečo, da imamo odličen sekretariat, ki veliko pomaga pri operativnem delu. Servisiranje 3000 članov po vsem svetu je namreč zajetna naloga.

Pa še skok v prihodnost: kdaj bo tolmača zamenjal stroj?

Pri pisanem besedilu so prevajalniki že zdaj uporabni, če vnašaš standardno besedišče. Tudi meni je to v pomoč. Da bi pa računalnik nadomestil tolmača, si še ne znam predstavljati. Problem se pojavlja pri transkriptu originalnega govora. Če vsi govorijo standardizirani jezik s standardizirano slovnico in poudarki, če ni nobenih naglasov, napak, govornih posebnosti ..., bi še šlo. Toda v govoru posameznika je veliko posebnosti, pomemben je kontekst, ali uporablja ironijo, sarkazem in podobno. Nians je neskončno veliko. Vse to je za zdaj nemogoče registrirati in vključiti v transkript. Se pa že veliko eksperimentira in rezultati so zanimivi, a v kontroliranem okolju. Stroji se bodo morali še dolgo učiti, da bodo znali prepoznati vse okoliščine govora. Tudi na AIIC imamo delovno skupino, ki se ukvarja z novimi tehnologijami, prav tako s tolmačenjem na daljavo. To je zelo zanimivo z vidika potnih stroškov, problematično pa zaradi pomanjkanje kontakta. Tudi če delaš v kabini, še vedno vidiš, kaj se dogaja v dvorani. Vsekakor je to ena glavnih tem za bližnjo prihodnost.