Desmond O'Keefe, 65-letni uglaševalec klavirjev, je v 50 letih dela v zaprašeni delavnici na Camden Marketu v Londonu popravil kakšnih 20.000 klavirjev. Nato mu je predvidljiv delovnik prekrižala ideja učiteljice, ki je hotela ta inštrument spraviti v vas na 4000 metrih v indijski Himalaji. Tako se začne zgodba dokumentarnega filma Klavir v Zanskar, enega od nagrajenih na pred kratkim minulem Festivalu gorniškega filma. Nagrado sta prevzela ustvarjalca, režiser Michał Sulima in producent Jarek Kotomski.



Desmond se je znašel na življenjskem razpotju. Lahko bi mirno zdrsnil v zasluženi pokoj in se vdajal uživanju limonine pite, lahko pa bi v Lingshed spravil sto let star klavir in za vselej spremenil življenja tamkajšnjih šolarjev. Ideja ga je vznemirila, malo najbrž tudi po zaslugi njegovih mladih, ravno tako nekoliko ekscentričnih in zasanjanih sodelavcev, Anne in Haralda. Učiteljica klavirja je medtem zanosila in opustila načrte za poučevanje v osnovni šoli v budistični vasi v odmaknjeni in neokrnjeni pokrajini ob reki Zanskar. A Desmonda to ni ustavilo, pretovoriti klavir na 4000 metrov nadmorske višine (in dokazati, da je to mogoče) je v tem času že postalo njegovo življenjsko poslanstvo.


 

Prišel po klavir, odšel s filmsko zgodbo

Za nenavadno zgodbo, ki posrka gledalca tudi z izjemno glasbo, je pomembno še eno pomembno naključje – kako je prišla na platna. Producent filma Jarek Kotomski, dotlej fotograf, ki ga je iz Poljske v London prinesel študij, je iskal star klavir, prav takšnega, kot je tisti v filmu (model John Broadwood and Sons), s še pritrjenimi svečniki. Brskal je med informacijami in našel naslov Desmondove delavnice.

Poklical ga je, mojster mu je zagotovil, da ima klavir, kakršnega hoče, a ko je prišel v staro in slikovito delavnico, ga ni imel več. »Prodal sem ga pred dvema tednoma,« mu je dejal Desmond. »Ampak še včeraj sva se pogovarjala,« je nadaljeval Jarek. Desmond se ni dal zmesti: »Nič ne de, saj imam še mnoge druge,« je 35-letni Jarek doživeto prenašal mojstrove besede v pogovoru po podelitvi nagrad v Cankarjevem domu. Na koncu je tri ure preživel v delavnici in izvedel tudi za neverjetne načrte tega ekscentričnega moža.

»V trgovino sem prišel, ker sem iskal klavir, ne filmske zgodbe, odšel pa s filmsko zgodbo, a brez klavirja,« je razlagal Jarek. Že naslednji dan jo je povedal kolegu Michału Sulimi, ravno tako fotografu iz Poljske, ki se je zaradi študija preselil v London. O filmu do takrat še ni razmišljal, kakor je prostodušno priznal 34-letni režiser nagrajenega filma, če pa že, mu je bila bistveno bliže fikcija. Dokler ni slišal za načrte priletnega londonskega uglaševalca klavirjev.


 

Načrtovanje ni imelo smisla

Leta 2014 se je začela misija, ki je bila prva za vse: za Desmonda, ki je sicer do potankosti poznal vse značilnosti klavirjev, ne pa razmer v Himalaji, kot tudi za ustvarjalca, ki sta se na pot odpravila prvič s kamero (s seboj sta imela le še mojstra za zvok), brez znanja o snemanju dokumentarcev in brez kakršnega koli gorniškega vedenja, kakor sta brez oklevanja priznala. »Eden najbolj komičnih delov tega filma je že to, da si nihče ni predstavljal, kako nor podvig v resnici je to,« je prostodušno razlagal Michał, še zmeraj z naivnim, deškim nasmehom.

Prva prelomnica je bila že ta, da sta nadobudna ustvarjalca, čim so prispeli v mesto Leh v indijski pokrajini Ladak, ugotovila, da so vsi njuni načrti, kako posneti ta dokumentarni film, povsem nesmiselni. »Spoznala sva, da morava pustiti, da gredo stvari svojo pot,« je povedal Michał. »Poskušala sva le čim bolj subtilno slediti stvarem, kajti pozneje jih je nemogoče poustvariti. Večino dela smo pravzaprav opravili v postprodukciji, ko smo iz 30 ur posnetkov naredili film, dolg uro in pol.« Jarek je dodal: »Edini scenarij je bil: odpotovati v Leh, razstaviti klavir, ga spraviti v Lingshed, spet sestaviti in tam uprizoriti veličastni koncert. Potem pa je šlo vse po svoje – a to je tisto, kar naredi film.«
 

Misija, ki bi lahko koga stala življenja

V Klavirju iz Zanskarja tako spremljamo Desmonda in njegova pomočnika, Anno in Haralda, ki sta se tudi vsak po svoje znašla na življenjskih razpotjih in se tako na potovanju prepustila novim spoznanjem. Pomembno spoznanje, ki je pretreslo Desmonda, ko so se že prebili proti točki, od katere ni bilo več mogoče potovati z avtomobili (cesto do Lingsheda gradijo že od 70. let prejšnjega stoletja), je bilo, da so jaki bistveno manjši, kot si jih je predstavljal, kar je pomenilo, da so morali najtežje dele klavirja prenašati nosači. Naslednje še bolj dramatično spoznanje je bilo, ko so prišli do najbolj zahtevnega dela poti in je Desmond, ravno tako že precej upehan od napora, uvidel, da bi njegova misija prav lahko koga stala življenja.



Najbolj ključni trenutki so tudi posneti in največ o tem vsakič povedo že odzivi publike. »Ob tem se vselej spomniva, kako sva se počutila, ko sva to opazovala v živo,« sta pripovedovala ustvarjalca. Toda nosačev dramatični začetek ni zmedel, prepevali so Haraldove vikinške pesmi in spravili klavir v Ligshed ter tam uprizorili verjetno enega najbolj cenjenih koncertov vseh časov – pred ljudmi, ki klavirja še videli niso, kaj šele slišali.

Da se je prav takrat tam znašla nemška učiteljica, po vrhu še koncertna pianistka, je presenečenje, ki mu vsakdo pripisuje režiserjev poseg. A ustvarjalca ob tem vedno znova zatrdita: To je bilo res popolno naključje. »Kar je še bolje, je, da si je menda ob prihodu v vas teden dni prej zaželela, da bi imela klavir in bi lahko igrala otrokom. Ravnatelj ji je takoj odvrnil: 'Klavir je že na poti, pride v četrtek'. A si je mislila, da jo je narobe razumel, in pozabila na to. Dokler ni prišel četrtek in je opazila skupino ljudi, ki na goro vlečejo klavir,« je doživeto opisoval Mihał. Učiteljica Kristine Nadler je to opisala v knjigi Lovely Little Lingshed (2015).
 

Majhne stvari in velike spremembe

Desmond je na jesen življenja naredil nekaj, kar je peščici ljudem za vselej spremenilo življenje. Še trikrat, čeprav je bilo njegovo zdravje že resno načeto, se je vrnil v vasico na 4000 metrih nadmorske višine, zadnjič leta 2018, ko je pripravil koncert v drugem odročnem kraju. Ko se je vrnil v London, je umrl, le nekaj mesecev po tistem, ko je bil film končan. »Kljub temu je še doživel stoječe ovacije na premieri,« je sklenil Mihał.



Katarze po podvigu pa ni doživel le Desmond, tudi njegova sopotnika sta jo in navsezadnje ustvarjalca. Michał, ki ga je zaneslo v oglaševanje, se je zaljubil v dokumentarce, ker je, naj se sliši še tako oguljeno, resničnost bolj nenavadna od fikcije. »To je bila zame najboljša šola filma, kar bi jih lahko dobil,« je prepričan – pa čeprav podviga ne bi več ponovil. Jarek se vrača k fotografiji in načrtuje še en film v Himalaji. Nagrada, ki sta jo dobila v Sloveniji, je četrta na festivalih gorniških filmov, v kratkem bo film doživel tudi premiero v ZDA.