Kako nas množični turizem nosi s seboj
Nemogoči Pariz: Med prerivanjem v turistični gneči se, v muzeju Orsay, denimo, odtegujemo od najlepšega
Odpri galerijo
Lani si je notredamsko katedralo ogledalo kar 14 milijonov ljudi. Fotografije Reuters
Ne bomo naštevali vseh mogočih svetovnih atrakcij iz zgodovine, umetnosti in arhitekture, ki jih kaže obiskati, a recimo, da se je – v Franciji – vsaj enkrat v življenju nujno povzpeti na Eifflov stolp in da si velja najpomembnejše svetovne muzeje in galerije, kot so Louvre, Musée d'Orsay, Pompidoujev center, Versajska palača ..., prvič ogledati že v otroških ali mladostnih letih. Tudi tisti, ki ne maramo nostalgije, moramo priznati, da je danes tovrstna intelektualna iniciacija naših otrok – vsaj v avgustu – neprimerljivo manj prijetna, kot je bila pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Zaradi nepopisne gneče.
Turizem je v Parizu od nekdaj finančno pomembna branža, zato se Parižani (v nasprotju z Barcelončani, če smo grdo pavšalni in če poenostavljeno sklepamo po slišanem na lastna ušesa) večinoma ne pritožujejo nad turističnimi trumami. Avgusta se jim navadno izognejo tako, da se pred celoletno rutino tudi sami umaknejo na počitnice; ven iz pregretega mesta.
Precej težje pa se je – vsaj tistemu, ki ne mara množic ali se boji gneče – po pariško odmakniti proti lepoti, v umetnost, na primer v znameniti muzej Orsay, kjer so ob stalni razstavi (post)impresionizma prav zdaj (od 18. junija do 22. septembra) na ogled dela impresionistične slikarke Berthe Morisot (1841–1895). Po spletnem nakupu hitrih vstopnic se je resda mogoče naglo prebiti mimo vrste čakajočih, ki se vije kot jara kača, in vendar težava s tem ni odpravljena: preskočiti morje pred vstopnimi vrati, in čezenj skače vedno več ljudi, pomeni zabresti v ocean obiskovalcev, ki so že za njimi. V muzeju človeku potem ne preostane drugega, kakor da se prepusti toku, ki ga po svoje nosi naprej ...
Zato je verjeti, da so bile muzejske intelektualne iniciacije pred desetletji prijetnejše, saj je bilo pred umetninami mogoče postati, jih poglobljeno motriti in doživljati, ne da bi se gnetli v množicah – sprva še strastno, potem pa vse bolj naveličano – in ne da bi nas na koncu »turizem« odnesel s seboj in izmaknil nam samim.
Kakšna škoda za umetnost in tudi za Berthe Morisot, denimo, o kateri je leta 2000 pri založbi Grasset izšla izjemno zanimiva biografija Le Secret de la femme en noir (avtorica Dominique Bona je za Skrivnost ženske v črnem prejela goncourta za najboljši življenjepis) in ki jo šele zdaj z razstavo v muzeju Orsay temeljiteje spoznava širša laična javnost. Medtem ko domala vsi vemo za Maneta, Moneta, Degasa, Renoira …, s katerimi se je Morisotova redno družila in z njimi soustvarjala v Parizu (čeprav brez lastnega ateljeja, zato pa je risala na »štafelaju« v domačem salonu, čeravno ne profesionalnih modelov, zato pa hčer, služinčad, domače živali), je v zgodovini francoskega slikarstva njeno ime omenjano precej bolj sramežljivo.
Pa je v času, ko je bilo moško postavljeno visoko nad ženskim, živela družbeno zanimivo in ustvarjalno navdihujoče, kljub temu da je bila poročena in mama, je nase opozarjala kot izjemno inovativna impresionistka …
Vso krasno, temnih las in polti z nekaj divjega v pogledu, kakršen se spodobi za meščansko gospo, jo je na več portretih ovekovečil Édouard Manet, s čigar bratom Eugènom se je poročila. In večno krasna se zdi tudi misel, ki ji je sledila: »Sanje so življenje – in sanje so resničnejše od realnosti; v njih ravnamo kot mi, resnični mi – če imamo dušo, potem je ta tam.« V sanjarijah (o) umetnosti človek prebira umetnikovo dušo in hkrati spoznava predvsem svojo.
Za umetnost, kulturo, znanje ... je nujno odprto hrepenenje učečega se človeka in potrebni so radoveden postoj, temeljit premislek in tih pogled v umetnino in prek nje vase. Vse to pa svetovno znane galerije, katedrale, še druge atrakcije in spomeniki, v Parizu množično oblegani od zunaj in navznoter, zagotavljajo vse manj; in gotovo ne v turistični špici, ko si v muzejih, kakršen je Orsay, ljudje hodijo po nogah, se zaletavajo drug v drugega ter malone lovijo zrak pred čudovitimi, a vedno molčečimi umetninami. Pred tridesetimi ali dvajsetimi leti je Musée d'Orsay, kakor tudi Louvre ali, recimo, Versajska palača, ob prvem otroškem ali mladostniškem obisku omogočal ljubezen na prvi pogled, medtem ko danes otrokom in mladim – ko vstopajo v širši svet umetnosti – težko ponudi nepozabno intimno izkušnjo lepega, skrivnostnega, neznanega. In kaj bi lahko bila rešitev?
Seveda ne more biti edina rešitev muzejski obisk v globoko mrtvem januarju, denimo, prava pot je lahko samo (še dodatna) omejitev števila obiskovalcev, preštetih na dan. Medtem pa bodo, kot si veselo manejo roke trgovci, nepotešeni navdušenci iz muzejskih trgovinic (resda hvalevredno) še naprej nosili vrečke s kupljenimi slikarskimi monografijami ... Pa saj to je konec koncev finančno najboljši recept in kratkoročno domala cilj – za kratkovidne vzgojitelje generacij, ki odraščajo ob nas z na silo zadušeno radovednostjo.
Turizem je v Parizu od nekdaj finančno pomembna branža, zato se Parižani (v nasprotju z Barcelončani, če smo grdo pavšalni in če poenostavljeno sklepamo po slišanem na lastna ušesa) večinoma ne pritožujejo nad turističnimi trumami. Avgusta se jim navadno izognejo tako, da se pred celoletno rutino tudi sami umaknejo na počitnice; ven iz pregretega mesta.
Prek morja v ocean do Berthe Morisot
Precej težje pa se je – vsaj tistemu, ki ne mara množic ali se boji gneče – po pariško odmakniti proti lepoti, v umetnost, na primer v znameniti muzej Orsay, kjer so ob stalni razstavi (post)impresionizma prav zdaj (od 18. junija do 22. septembra) na ogled dela impresionistične slikarke Berthe Morisot (1841–1895). Po spletnem nakupu hitrih vstopnic se je resda mogoče naglo prebiti mimo vrste čakajočih, ki se vije kot jara kača, in vendar težava s tem ni odpravljena: preskočiti morje pred vstopnimi vrati, in čezenj skače vedno več ljudi, pomeni zabresti v ocean obiskovalcev, ki so že za njimi. V muzeju človeku potem ne preostane drugega, kakor da se prepusti toku, ki ga po svoje nosi naprej ...
Francija je že od osemdesetih let prejšnjega stoletja ena turistično najbolj obiskanih držav na svetu. Lani je sprejela 90 milijonov turistov.
Zato je verjeti, da so bile muzejske intelektualne iniciacije pred desetletji prijetnejše, saj je bilo pred umetninami mogoče postati, jih poglobljeno motriti in doživljati, ne da bi se gnetli v množicah – sprva še strastno, potem pa vse bolj naveličano – in ne da bi nas na koncu »turizem« odnesel s seboj in izmaknil nam samim.
»Sanje so življenje«
Kakšna škoda za umetnost in tudi za Berthe Morisot, denimo, o kateri je leta 2000 pri založbi Grasset izšla izjemno zanimiva biografija Le Secret de la femme en noir (avtorica Dominique Bona je za Skrivnost ženske v črnem prejela goncourta za najboljši življenjepis) in ki jo šele zdaj z razstavo v muzeju Orsay temeljiteje spoznava širša laična javnost. Medtem ko domala vsi vemo za Maneta, Moneta, Degasa, Renoira …, s katerimi se je Morisotova redno družila in z njimi soustvarjala v Parizu (čeprav brez lastnega ateljeja, zato pa je risala na »štafelaju« v domačem salonu, čeravno ne profesionalnih modelov, zato pa hčer, služinčad, domače živali), je v zgodovini francoskega slikarstva njeno ime omenjano precej bolj sramežljivo.
Pa je v času, ko je bilo moško postavljeno visoko nad ženskim, živela družbeno zanimivo in ustvarjalno navdihujoče, kljub temu da je bila poročena in mama, je nase opozarjala kot izjemno inovativna impresionistka …
Preden se obiskovalec v muzeju Orsay prebije do umetnine, kakršna je avtoportret Vincenta van Gogha, mora premagati množico, ki jo poganja tudi želja po najboljšem posnetku.
Vso krasno, temnih las in polti z nekaj divjega v pogledu, kakršen se spodobi za meščansko gospo, jo je na več portretih ovekovečil Édouard Manet, s čigar bratom Eugènom se je poročila. In večno krasna se zdi tudi misel, ki ji je sledila: »Sanje so življenje – in sanje so resničnejše od realnosti; v njih ravnamo kot mi, resnični mi – če imamo dušo, potem je ta tam.« V sanjarijah (o) umetnosti človek prebira umetnikovo dušo in hkrati spoznava predvsem svojo.
Muzejske intelektualne iniciacije so bile pred desetletji prijetnejše, saj je bilo pred umetninami mogoče postati, jih poglobljeno motriti in doživljati, ne da bi se gnetli v množicah.
Zamejitev kot rešitev
Za umetnost, kulturo, znanje ... je nujno odprto hrepenenje učečega se človeka in potrebni so radoveden postoj, temeljit premislek in tih pogled v umetnino in prek nje vase. Vse to pa svetovno znane galerije, katedrale, še druge atrakcije in spomeniki, v Parizu množično oblegani od zunaj in navznoter, zagotavljajo vse manj; in gotovo ne v turistični špici, ko si v muzejih, kakršen je Orsay, ljudje hodijo po nogah, se zaletavajo drug v drugega ter malone lovijo zrak pred čudovitimi, a vedno molčečimi umetninami. Pred tridesetimi ali dvajsetimi leti je Musée d'Orsay, kakor tudi Louvre ali, recimo, Versajska palača, ob prvem otroškem ali mladostniškem obisku omogočal ljubezen na prvi pogled, medtem ko danes otrokom in mladim – ko vstopajo v širši svet umetnosti – težko ponudi nepozabno intimno izkušnjo lepega, skrivnostnega, neznanega. In kaj bi lahko bila rešitev?
Kratkovidni pogledi
Seveda ne more biti edina rešitev muzejski obisk v globoko mrtvem januarju, denimo, prava pot je lahko samo (še dodatna) omejitev števila obiskovalcev, preštetih na dan. Medtem pa bodo, kot si veselo manejo roke trgovci, nepotešeni navdušenci iz muzejskih trgovinic (resda hvalevredno) še naprej nosili vrečke s kupljenimi slikarskimi monografijami ... Pa saj to je konec koncev finančno najboljši recept in kratkoročno domala cilj – za kratkovidne vzgojitelje generacij, ki odraščajo ob nas z na silo zadušeno radovednostjo.
Nekaj podatkov o mestu Pariz
V širšem Parizu živi 6,78 milijona prebivalcev, ki se jim je lani pridružilo še 38 milijonov turistov. Kar 14 milijonov jih je obiskalo notredamsko katedralo, ki jo je letošnjo pomlad deloma uničil požar.
V širšem Parizu živi 6,78 milijona prebivalcev, ki se jim je lani pridružilo še 38 milijonov turistov. Kar 14 milijonov jih je obiskalo notredamsko katedralo, ki jo je letošnjo pomlad deloma uničil požar.
