Tiskane izdaje
Damska torbica z zlato kovinsko verižico, »lisica« za okoli vratu, tople kape, narokavčniki in copati so izdelki, ki bi v trgovini pritegnili zanimanje marsikaterega kupca – dokler se ne bi ustavil pri klobčičih volne, iz katerih so izdelki narejeni. Iz njih zaveje vonj po dobrem starem kuštravem Runu.
Damska torbica je namreč iz pasje dlake Tite in Lene, v lisici je dlaka 14 hišnih mačk, pomešana z volno ovc jezersko-solčavske pasme, bela kapa in narokavčniki so iz dlake samojeda Maja, kvačkani copati iz dlake Nie in Zizi. Skupaj z okoli dvajset drugimi eksponati so rezultat zadnjega projekta sodobne umetnice Marije Mojce Pungerčar Prava Runotova volna, ki bo do osmega septembra na ogled v ljubljanski galeriji Kresija. Zanj je Pungerčarjeva, ki jo navdihuje tekstil v vseh oblikah, svoje roke zakopala v pasjo in mačjo prejo in iz nje poskušala narediti uporabne tekstilne izdelke. Idejo je pestovala že dolgo, nanjo pa jo je pred mnogimi leti napeljal oče, ki je kožuh njenega pasjega mešančka Billyja označil za jopico. Shranila je nekaj njegove dlake, zbrane pri razčesavanju, in čakala na primeren čas za posvetitev projektu.
Chiengora
Dlako za svoj projekt je Mojca pridobila od darovalcev iz vse Slovenije. Na njen poziv se je odzvalo več kot petdeset posameznikov, Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana pa je prispevalo dlaki osemletnega Aksa in 14-letnega Nika v upanju, da bosta na stara leta dobila topel dom. Prav številnosti darovalcev se mora umetnica zahvaliti za dovolj delovnega materiala, saj ga je začela zbirati šele ob koncu sezone menjavanja pasje in mačje dlake. Nekateri posamezniki so ji prinesli polne vrečke dlake košatih ljubljencev, med katerimi so bili tako čistokrvneži s tremi imeni kakor zavetiščni posvojenci in z ulice rešeni enooki klateži, drugi so poslali zgolj nekaj pramenov dlake v pisemski kuverti.
Kot je razbrati iz njihovih zapisov, ki so prav tako del razstave, so jih k sodelovanju v projektu pritegnili različni motivi. Nekateri so želeli, da dlaka njihovih psov in mačk ne bi končala v črnem zabojniku, zato so v umetničinem projektu videli priložnost za intimno reciklažo in predelavo neuporabnih odpadkov v lepe in uporabne izdelke. Drugi so že sami razmišljali, da bi bili njihovi škotski mejni ovčarji in perzijke čudoviti na otip tudi v obliki puloverja, vendar se podviga sami niso znali lotiti, vse pa je neznansko zanimalo, kaj bo nastalo iz njihovih hišnih ljubljenčkov.
Pet muc za ene tangice
Prvi poskusni izdelek je bila filcana sedežna blazina. Mojca jo je izdelala iz strižene in brite dlake različnih psov, ki jo je dobila od veterinarske delavke. Pasji dlaki je dodala ovčjo volno, kar se je obneslo tudi pri večini naslednjih izdelkov, narejenih po metodi mokrega filcanja. Prejo iz mačje in pasje dlake je spredla izkušena predica Bojana Ažman, ki glede uporabe dlake domačih živali ni imela pomislekov, saj je tudi sama velika ljubiteljica in lastnica psov. »Ko sva predli prvo volnico iz dlake mojega Billyja, ga je h kolovratu prišel vohat Bojanin tedanji, zdaj že pokojni pes. Tudi moja mačka sta bila na začetku projekta precej zmedena zaradi obilice vonjev, potem pa sta se jih navadila,« Mojca opiše anekdoti iz rokodelske faze projekta. Izdelke iz filca je po metodi suhega in mokrega filcanja naredila sama, pletenine Urška Špeh, kvačkane copate pa Špela Škulj.
Z izdelki, ki so nastajali v okviru projekta, ni želela replicirati obstoječe ponudbe na tržišču rokodelstva in filcanja. Namesto klasične ogrlice iz filcanih kroglic je izdelala rožni venec, tangice iz filca, ki jih je poimenovala Pet muc, je suho sfilcala iz dlake Mijavčice, Mrnjavčice, Ici, Luchi in Brnjavčka. Ni pa mogla mimo nostalgije za časi, ko smo Slovenci še imeli izdelke »domače pameti«; moške metuljčke iz filcane mačje dlake je razstavila na Labodovih srajcah, torbico pa zaradi rjavobelih odtenkov filca poimenovala Eurokrem.
V večini tekstilnih izdelkov je kombinirala dlako več psov ali mačk, izjemo pa je naredila pri sibirskem haskiju Taru in labradorcu Oskarju, ki sta med projektom umrla; za eno mačko je novico o njeni smrti od lastnice izvedela prepozno, da bi njeno dlako samostojno vključila v izdelek. Da bi preminulima psoma pokazala spoštovanje, je njuno dlako, kombinirano z nespredeno jezersko-solčavsko ovčjo volno, filcala na svilo in izdelala ovitke za knjige, ki so povezane z lastnikoma obeh psov.
Večinoma iz dlake enega psa so tudi klobčiči prej, opremljeni z imenom njenega lastnika in oznako 100 % spredena pasja dlaka, medtem ko so v klobčiču mačje preje, ki je nekoliko bolj nežna, dlaka več mačk, pet odstotkov pasje dlake in dodatek divje svile. Preje so toplih, zemeljskih tonov, kot nalašč za udobno domačo jopico ali pulover. Mojci se zdijo najlepše tiste, v katerih so združene dlake različnih psov: sivobela z neenakomerno širokimi vlakni dlake Yode in Miše ter rahlejša temno sivobela Dixieja, Skyja, Bobija in neimenovanega psa. Lastnik bi zgolj po preji težko prepoznal dlako svojega ljubljenca, saj je v njej spodnja dlaka, ki žival ščiti pred mrazom, in ne tista iz vrhnjega kožuha. »Moj Billy je bil sicer podobne barve,« pokaže Mojca na oranžni klobčič, »vendar ga ne bi prepoznala po tej preji.«
Pohvale in zgražanja
Dlaka njenega pokojnega psa, iz katerega je nastala prva preja – naj mu bo rahla zemljica –, se je predla najslabše od pasjih dlak, se nasmehne. »Zelo dobro sta se predli dlaki samojeda Maja in šarplaninke Ajše. Njena preja je fantastična, ne ločiš je od ovčje volne.« Tudi nastali izdelki se po Mojčinem mnenju po občutku med nošenjem ne razlikujejo od tekstilnih izdelkov iz ovčje volne. Težave bi lahko imeli le tisti, ki so alergično na pasjo ali mačjo dlako. Da bi izdelki iz njiju v resnici postali uporabni, bi jih bilo treba razviti v skladu s številnimi zahtevami tekstilne industrije: glede vonja, obstojnosti … Vendar te teme že presegajo okvire njenega umetniškega projekta. »Darovano surovino sem želela povezati z zgodbo iz življenjskih okoliščin njenega izvora. To možnost sem imela, ker sem delala z vsako živaljo osebno prek njenega lastnika. Pri industrijskih izdelkih takšne možnosti ni razen morda deloma v pravični trgovini. Razstava ponuja razmislek, kako živimo, kaj delamo, kam naprej,« razmišlja.
Za razstavo je prejela vrsto pohval, veliko pa je bilo tudi negativnih odzivov, češ da je morbidna, srhljiva, da so živali, vključene vanjo, trpele. Glede tega zadnjega Mojca zagotavlja, da je bilo »kvečjemu obratno, saj so se pogosteje česale, pri čemer so uživale, vsaj tako so poročali lastniki«. Zapis Mojce iz Ljubljane o 11-letnem mačku Pablu to nedvomno potrjuje: »Pablo je verjetno Ljubljančan. Je prikupen najdenček v bifeju. Muc je navdušen nad mojim sodelovanjem pri tem projektu. Do zdaj sem živela v prepričanju, da česanja ne mara. Imela sem napačno krtačo. Izkazalo se je, da ob česanju z mačjim glavnikom neznansko uživa in intenzivno prede. Še hrana lahko malo počaka.«
Iz zapisov darovalcev dlake na listih, razobešenih na steni galerije, tudi sicer veje brezkompromisna ljubezen do pasjih in mačjih spremljevalcev – enakopravnih družinskih članov. »Lahko bi rekli, da so vse živali iz ljubečih družin,« pripomni Pungerčarjeva. Bernarda Županek, lastnica triletne čokoladno rjave labradorke Tite, je na vprašanje, zakaj imate živali, zapisala naslednje: »Ljudje živimo z živalmi in živali z nami že zelo dolgo. Domača in hkrati posebna je izkušnja živeti skupaj z drugo vrsto. Psi pa so sploh ultimativna companion species. Koristi: mnoge, tveganja: nizka, odgovornost: itak, stroški: o ja, to pa.«
Pripombe o srhljivosti razstave umetnica komentira z naslednjimi besedami: »Srhljiva, seveda, ker je povezana z živimi bitji in ker vključuje tabu živalskosti, povezan z njeno uporabnostjo. Vendar pa to ni bil tabu v številnih starih kulturah, ki so pasjo volno poznale in cenile zaradi njene izjemne termalne kakovosti. Danes se nam uporabnost pri ovčji volni in usnju ne zdi sporna, od domačih ljubljenčkov pa naj ne bi imeli materialnih koristi, temveč duševne. V razstavi sem premešala te koncepte in mnenja se seveda takoj začnejo kresati.«
Projekt je končan, zanimanje za sodelovanje v njem pa še vedno ne pojenja. V pol ure, kolikor sva bili z Mojco v galeriji, je starejšo gospo, ki si je prišla ogledat razstavo, zanimalo, ali so tekstilni izdelki pralni. Druga starejša zagorela gospa, oblečena povsem v belo, je Mojci v škatli za čevlje kar nenapovedano prinesla »malo moje Blondie«. Zaupala ji je, da ta sicer sovraži česanje – za podkrepitev svoje izjave je na mobilniku pokazala fotografijo z Blondiejinim hudičevskim pogledom po česanju –, a ima tako lepo dlako, da bi jo bilo škoda zavreči.
