Tiskane izdaje
Na angelsko nedeljo, prvo v septembru, tržiške ulice oživijo. Letos organizatorji pripraviljajo že 49. Šuštarsko nedeljo. Mesto pod Karavankami je namreč daleč naokrog znano po šuštariji, po čevljarstu. V najboljših časih so pri vsaki drugi hiši izdelovali obutev. Tudi 88-letni Joža Gros, starosta tržiških čevljarjev, je bil del te zgodbe.
Grosovi imajo danes v Tržiču moderno čevljarsko podjetje s 30 zaposlenimi, Joževa sinova, Mihael in Jože ml., pa sta že četrta generacija, ki jo je vonj po usnju potegnil vase. Korenine družinske šuštarije segajo na začetek 20. stoletja, ko sta Ivan in Pepa Kastrun celo Ljubljančane oskrbovala z obutvijo. Joža Gros se tega dobro spomni: »Živeli smo na podstrešju, v prvem nadstropju sta bila stara starša, ki sta imela poleg moje mame Pepce še dve hčeri, Francko in Mici, v pritličju pa je bila poleg kuhinje čevljarska delavnica. Pepca in Francka sta se naučili šivati usnje, Mici pa je šla v Leše in se je izučila za trgovko.«
Mali Joža, rodil se je leta 1928, je bil ves čas v delavnici, »Še preden sem shodil,« pripomni.
»Stara mama je pazila name. Ob šivalnem stroju je imela škatlo iz lepenke, vanjo pa so metali odpadke flanele. Kar na njih sem ležal, to je bila moja zibka. Kasneje sem ves čas skakal po delavnici. Spomnim se, kako je bil stari ata hud, ko sem mu raztresel in pomešal vse žebljičke. Rekel je, da me bo na kneftro obesil. To je jermen, ki med delom čevelj drži trdno na čevlarjevih kolenih,« pojasni. »Pripel ga je okrog mene in me obesil na kavelj v podboju vrat, ki smo ga imeli za izdelovanje drete (smeh).«
Starega ata je občudoval. »Pri mojstru Alojziju Mehletu se je učil in sprva kot pomožni modelir delal v tržiški firmi Mally & Demberger. Tam je spoznal Pepo. Govorila mi je, da je čevljarski poklic 'ta prav poklic', a tarnala, kako težko je bilo v tovarni. Delala je od jutra do večera, le opoldne je šla domov kaj pojest. Vsak večer je skuhala velik lončen lonec hrane, zjutraj pa ga je dala v posteljo, ga pokrila z odejo, da je ostal topel. Vedno si je želela biti samostojna. 'Tulilo nam je', mi je pripovedovala. Včasih so zjutraj tulile sirene, preden so začeli z delom. 'Če se boš izučil za čevlarja in boš delal doma, ti ne bo tulilo. Boš vsaj vedel za kaj delaš', mi je vbijala v glavo. Vsak večer je morala pomesti v tovarni, lastnik pa je hodil gledat, ali je v smeteh kaj ostankov. Rekel je, da je v smeteh denar.«
Menedžerka Pepa
Leta 1931 je tovarna zaprla vrata, zato sta šla Joževa stara starša na svoje. »Stari oče, rekli so mu Johan, je odkupil kopita, sekalne nože in dva šivalna stroja. To je bilo veliko vredno. Delal je za prirezovalno mizo, ob manjši pa trije pomočniki. Stara mati in Francka sta šivali gornje dele obutve. Kadar je bilo naročil veliko, so zvečer prišli še dodatni pomočniki, ki so čez dan delali v tovarni,« se spomni Gros.
Za naročila je skrbela Pepa, zelo podjetna ženska, prava menedžerka tistega časa. »Ob sobotah je čevlje lifrala v Ljubljano, kjer je imela odjemalce in to je bil slovesen dan. V trgovinah pri Krišperju in Šolarju so jih prodajali, tudi po vežah je imela prodajalce. Vezalke čevljev so zvezali skupaj in jih obesili na kavlje. Nobenih škatel ni bilo. Pogosto sem jo spremljal. V Ljubljano sva se peljala z avtobusom, tam pa je imela naročene postreščke, ki so čevlje s koretami prepeljali do odjemalcev,« pove, »midva sva šla peš. Če je trgovec čevlje s prejšnjega tedna prodal, je bila zelo vesela. Knjigovodstvo je imela kar v cekarju. V škrniclju so bile knjižice, za vsako stranko druga. Vanje je pisala, kaj je oddala, kaj je plačano in kaj ne. Če je dobila denar, me je peljala k Slamiču na vampe. Tam so prodajali tudi kuhano šunko. Kupila je le kosti, doma pa smo s šuštarskim nožem z njih rezali ostanke in jih jedli (smeh).«
V Kostrunovi delavnici ob ponedeljkih niso delali, ker je Pepa šele v soboto prinesla naročila. Z možem sta ta dan pripravila plan. Gros: »Stari ata je šel v nabavo. Pomočniki dopoldan niso imeli kaj početi, šele popoldne so pripravljali spodnje dele za čevlje, stari oče pa zgornje. Teta in stara mama sta pogosto šivali pozno v noč, da so jih v torek lahko sestavljali. Govorilo se je, da so bili ponedeljki prosti, ker naj bi na ta dan umrl sv. Krišpin, zavetnik čevljarjev. Ker niso vedeli kdaj natančno, je bil zanje vsak praznik (smeh).«
Rančoš, hausšu, gandice
V delavnici ni šlo brez ptic. »Kletke so bile obvezne, kakor je danes televizor. Stari ata je imel kanarčke, zanje sem skrbel jaz, pomočnik Francelj pa je lovil ptice na limanice. Hranili smo jih s konopljinim semenom, za priboljšek so dobile sesekljana trdo kuhana jajca,« se spomni. »Francelj je imel taščice, ščinkavce, kaline, pa tudi škorce, kose in celo veverica je tekala po delavnici. Tudi šoje smo lovili, a te smo vključili v prehrano.«
Kosilo za družino in pomočnike je vsak dan skuhala Pepa. »Po jedi je stari oče rad legel na star divan. Ko je nekoč stara mama pekla krofe, jih je dala vzhajat nanj, čeznje pa pogrnila rjuho. Ata je legel nanje, ona pa je čisto ponorela,« pripoveduje.
Grosovo otroštvo je bilo pestro. V dedovi delavnici je čevlje šivala tudi njegova mama, oče je delal v Peku. »Sprva je bil tudi on pomočnik pri starem atu, a je moral v tovarno, ker je bila Pepa škrta in ga je slabo plačevala. Zvečer je doma še vedno šival copate,« pravi Joža, ki se je že kot otrok lotil šuštarije. Njegovi prvi izdelki so bili čevljci za celulojdne punčke. Eden od škorenjčkov je prišli v Guinnessovo knjigo rekordov, kot najmanjši čevlj na svetu.
V šuštarijo po sili
Joža je hodil v meščansko šolo. Ko je bil v tretjem razredu, se je začela vojna. »Prišle so nemške učiteljice. Ena je bila pol hudiča. Neko jutro sem pozabil copate in šel v razred s čevlji. Tolkla je po meni in kričala, da sem bandit. Prekipelo mi je in sem ji eno primazal. Velik halo je bil, izključili so me iz šole, zato sem se leta 1942 pri Ignacu Černetu začel učiti za šuštarja. Oče me je peljal tja in mu rekel, da z mano ne bo imel stroškov, saj bom jedel doma. Bil je odličen izdelovalec škornjev. Med vojno jih je delal tudi za Nemce, ni šlo drugače. Ko je šel leto kasneje v partizane, sem se učil kar pri starem atu. Novembra 1945 sem pri Antonu Ješetu v Kranju opravljal pomočniški izpit,« pove.
Po vojni je šel na tehnično šolo v Ljubljano. »Tam so bili izučeni čevljarji, pa niso nič znali. Ostalo nas je le deset. Glavna direkcija nas je poslala na prakso po čevljarskih tovarnah, mene v Peko. Vse leto smo se selili od stroja do stroja, potem so nam dali spričevalo, da smo sposobni za industrijski način dela. Spet je prišel dekret in me napotil za industrijskega nadzornika v Kranj, v predhodnico kasnejše Planike. Tam sem delal do vojaščine. Ko sem se 1950. vrnil, nisem dobil službe. Delal sem pri starem atu. V glavnem čevlje po meri za takratne Tržičanke. Potem je oče rekel nadrejenim v Peku 'boste pa ja vzeli mojega fanta', in 1. marca 1951 so me postavili za mojstra v šivalnici,« se pohvali.
Kasneje so ga poslali študirat v Nemčijo, na edino višjo šolo za čevljarje v Evropi. Gros: »Predavatelji so me imeli radi, saj ni bilo stvari, ki je ne bi znal narediti. Če je bil kdo odsoten, sem kar jaz učil. V Peku sem potem kmalu postal tehnični direktor in to delal do upokojitve.«
Nov začetek
Leta 1970 je poskrbel za odprtje obrata v Trbovljah, kjer je spoznal sedanjo ženo Mihaelo. Močno je zaznamovala čevljarsko izročilo družine Gros.
Družina je nato odpotovala v Alžir, kjer je Joža vpeljal tovarno čevljev. »Ducat iz Peka nas je šlo Arabce učit šuštarije,« pojasni Mihaela, ki je bila tam vodja prirezovalnice. »Spoznala sem vse tamkajšnje policaje, saj sem bila edina ženska, ki je vozila avto. Pošteno sem se znala skregati v arabščini. V obratu so kuhali za delavce in tudi mi smo jedli tam. Nekoč je bil slovenski kuhar na dopustu, arabski je zbolel, njihove ženske pa tako niso znale nič skuhati. Šla sem v akcijo, pa še kotla nisem znala prižgati. Lotila sem se rižote. Za sto ljudi. Nekdo se je pritožil, pa sem mu rekla 'jaz sem šuštar, ne kuharica' (smeh),« se spomni.
Po vrnitvi iz Alžira je bila na razpotju: »Ali bom šla na višjo čevljarsko šolo, ali odprla obrt. Joža je bil tik pred upokojitvijo, rodil pa se nama je še mlajši sin. Na prvem mestu sem bila mama, zato sem izbrala obrt. Mož je bil proti, ampak v meni je trmasta knapovska kri.« Seveda ji je potem trdno stal ob strani.
Mihaela: »Tehnično mi je pomagal, ko sem začela s proizvodnjo otroških čevljev, celo oblikoval jih je. Konec 80. sva prešla na ortopedsko obutev. Temelje sva zgradila, pri 55. letih sem se upokojila, podjetje pa je prevzel sin Miha. Še zdaj grem vsako jutro v delavnico, delam do poldneva, potem skuham kosilo, malo počivam, popoldne pa spet sedem za stroj. Tako kot je nekoč delala Joževa stara mama.«
