Kečiga postaja ambasadorka prostotekoče Mure

Če bodo na Muri zgradili elektrarne, bo iz nje izginilo devetnajst ribjih vrst.

Objavljeno
01. junij 2016 18.46
Jože Pojbič
Jože Pojbič

Ceršak - Dolgo, vitko in gladko telo nenavadne ribe je ob dotiku z vodo Mure vztrepetalo, nato pa se je z divjim zvijanjem in premetavanjem izvilo iz trdnega prijema prvega ribiča v državi in okoljevarstvenice ter zaplavalo v hladno reko, negotovi usodi nasproti. Kečiga, zadnja izmed tridesetih, ki so jih včeraj izpustili v reko, je s svojim hitrim pobegom pokvarila načrte fotografov in snemalcev in prvič v življenju zaplavala v naravnem okolju zunaj ribogojnice.

Kečige so med murskimi ribami s svojim dolgim rilcem, z nabranimi usti na spodnji strani glave in s kot redka žaga nazobčanim hrbtom izstopajoče čudne in čedalje bolj redke. So edina vrsta jesetrovk, ki živi v Sloveniji, in še njej so morda šteti dnevi. Iz avstrijskega toka Mure so kečige že zdavnaj izginile in Avstrijci jih občasno poskušajo na novo naseliti, a pri tem niso najbolj uspešni.

Kajti kečige, tako kot vsi jesetri, so selivke, ki se v času drstenja med aprilom in junijem selijo po rečnih tokovih navzgor na rečne plitvine s prodnatimi ali skalnatimi tlemi, kjer samice izležejo do 10.000 lepljivih iker, ki se prilepijo na podlago. Mladice iz teh jajčec v rečnih plitvinah ostanejo leto dni, nato se pridružijo selitvam dol- in gorvodno. In prav te njihove selitve so v Avstriji onemogočili z gradnjo več kot tridesetih vodnih elektrarn z visokimi jezovi, ki za ribe predstavljajo neprehodne ovire.

V avstrijskem delu Mure torej kečige ni več zaradi onemogočenih selitev, zaradi toplejše in počasneje tekoče vode in zaradi izginjanja naravnih plitvin in prodišč. In kaj kmalu se lahko podobna ovira pojavi tudi v slovenskem toku Mure, ki je za sedaj sicer še vedno brez ovir povezan prek Drave vse do Donave. Priprave na gradnjo hidroelektrarne Hrastje - Mota, prve v verigi osmih elektrarn, za katere so dobile koncesijo Dravske elektrarne Maribor, so namreč že zelo daleč in kaj kmalu se morda tudi »slovenske« kečige ne bodo mogle več seliti in si iskati drstišča.

Prav temu, da bi z jezovi pregradili tudi Muro, ki je še edina slovenska prostotekoča nižinska reka, nasprotujejo v mednarodni okoljevarstveni organizaciji WWF, ki se ji je pridružila cela vrsta društev in zvez skupaj z Ribiško zvezo Slovenije in Zvezo društev Moja Mura. In včerajšnji izpust tridesetih kečig v Muro pri Ceršaku je bil samo del kampanje, ki so jo te organizacije zaostrile letos.

»Trideset kečig sicer ne pomeni nič v reki, kot je Mura. Njihov izpust je kaplja v morje, a je obenem simbolno dejanje. Kečiga, ki je pri nas že zelo redka, je pomembna z zgodovinskega vidika in zato, da se spomnimo, kako smo ljudje uničili in opustošili naše vodotoke. Ribiči si želimo, da bi se ta riba pri nas ohranila in da bi jih čimveč prihajalo iz donavskega porečja k nam. Če pa bodo zgrajene načrtovane elektrarne na Muri, lahko pozabimo na to ribo in še na osemnajst drugih, že zdaj ogroženih ribjih vrst, ki bodo zagotovo izginile iz Mure,« pravi predsednik Ribiške zveze Slovenije Miroslav Žaberl.

Da je Mura najpomembnejša velika nižinska reka v Sloveniji z vidika varstva ribjih vrst, se strinja tudi predsednica Društva za preučevanje rib Slovenije in koordinatorica kampanje Rešimo Muro Andreja Slameršek. »V porečju Mure živi kar 67 odstotkov vseh vrst domorodnih rib. Od tega jih je 36 vrst oziroma 70 odstotkov uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst. Območje Natura 2000 Mura varuje kar 13 vrst rib, katerih ohranjanje je v interesu EU. Sicer se stanje reke Mure z vidika ribjih vrst izboljšuje že vse od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je občutno izboljšala kakovost vode v reki. Toda če bi zgradili načrtovane elektrarne na Muri, bi izginilo kar devetnajst od 51 domorodnih vrst rib. Zelo hitro bi izginili sulec, upiravec in podust, nato pa še jez, piškurji in kečiga, ki so že zdaj zelo redki. Te vrste bi izginile predvsem zaradi prekinitve selitvenih poti na pasišča in drstišča, zaradi dviga temperature vode, upočasnitve rečnega toka in zmanjšanja vsebnosti kisika v vodi. Zaradi vsega tega nasprotujemo gradnji elektrarn na Muri in smo prepričani, da jih tu ne bo.«

WWF bo s partnerskimi organizacijami letos pripravil še nekaj dogodkov, na katerih bodo javnost in odgovorne poskušali prepričati o nesmiselnosti gradnje murskih elektrarn zaradi prevelike okoljske škode, ki bi jo te povzročile. Obenem pa ta organizacija nadaljuje  oblikovanje največjega evropskega Unescovega biosfernega območja Mura-Drava-Donava, ki bo segal čez pet držav in bo na sedemsto kilometrih vodotokov brez jezov ohranjal naravo na približno milijon hektarjih najdragocenejših naravnih in kulturnih krajin. Deli območja na Madžarskem in Hrvaškem so že razglašeni za biosferno območje. Tudi slovenski tok reke Mure bi moral postati del te »Evropske Amazonke«, a bo to lahko postal le brez elektrarniških jezov.

In tudi zato bo WWF še v tem mesecu na slovensko ustavno sodišče vložil pobudo za oceno ustavnosti Uredbe o koncesiji za rabo vode reke Mure za proizvodnjo električne energije, s katero je slovenska vlada leta 2005 koncesijo za gradnjo elektrarn brez razpisa podelila Dravskim elektrarnam. V pobudi bodo dokazovali, da je bila uredba izdana brez celovite presoje vpliva na okolje, da je vlada ignorirala konvencijo o presoji čezmejnih vplivov na okolje in da je bila koncesija podeljena brez javnega razpisa.

A ne samo okoljski in pravni, v zadnjem času tudi ekonomski kazalniki niso na strani gradnje novih elektrarn na Muri: največje avstrijsko energetsko podjetje Verbund, ki je prav na avstrijski Muri zgradilo in upravlja že celo vrsto elektrarn, je letos marca odstopilo od skupnega projekta gradnje nove vodne elektrarne na Muri v Puntigamu pri Gradcu. Za skoraj 110 milijonov evrov vredno gradnjo sta partnerja Energie Steiermark in Verbund pridobila že vso potrebno dokumentacijo in dovoljenja, v Verbundu pa so si premislili zaradi neugodnega stanja na trgu z električno energijo.

Že nekaj časa so namreč borzne cene električne energije zelo nizke, tako da se nenavadno draga naložba ne bi poplačala niti v petdesetih letih, so izračunali v tem podjetju. Avstrijci so namreč predvidenih 109 milijonov za gradnjo 16,7-megavatne hidroelektrarne, ki bi na leto proizvedla 73,8 gigavatnih ur električne energije, ocenili kot pregrešno drago oziroma kot najdražjo hidroelektrarno v Avstriji. Medtem pa DEM pri nas v Hrastju - Moti načrtuje elektrarno, ki naj bi na leto proizvajala od 86 do 102 gigavatni uri energije, stala pa bi čez sto milijonov evrov. In pri nas se to nikomur ne zdi predrago.