Kje pa je Ona? Ni je.

V navadah čutimo varnost, tudi če so slabe.

Objavljeno
09. marec 2015 15.02
Alja Dimic, prehranska strokovnakinja.Ljubljana, 02,03, 2015
Nika Vistoropski
Nika Vistoropski

V navadah čutimo varnost, tudi če so slabe. Naš svet, poleg iluzornih predstav o popolnosti, preplavljajo informacije o tem, da jih zmoremo spremeniti, a je to eden težjih življenjskih projektov. Čeprav ne nemogoč. Ne smemo namreč pozabiti, da si prav vsi zaslužimo kakovostno življenje, v katerem imamo mi sami nadzor nad svojim zdravjem. Alja Dimic, certificirana prehranska terapevtka, ki je bogato znanje pridobivala v ZDA, vsak dan srečuje ženske (in moške), ki kažejo, da je mogoče. »Sicer mi je hudo, ko k meni pridejo že bolni,« pove že na začetku Dimičeva, »a telo je mogoče pozdraviti.« Če ne zdaj, kdaj?



Ko sem se pripravljala na pogovor, sem zasledila tudi intervju z vami z velikim naslovom Brez razstrupljanja ne boste shujšali. Kar malo me je zjezil, priznam. Je torej hrana strup? Mar ni vsa skrivnost v zmernosti? Najbrž za telo ravno tako ne bi bilo blagodejno, če bi se vse življenje pasli le na njivi sicer zdrave berivke, na primer.

Ne gre za to, da je hrana sama po sebi strup, dejstvo pa je, da je okolje tisto, ki jo zastruplja. Moja babica še vedno je vsega po malo, pa je povsem zdrava. Zmernosti in domače hrane je vajena. Večina pa danes kupuje predelano, vnaprej pripravljeno hrano, ki je brez hranil, vitaminov, mineralov, je polna nasičenih maščob, sladkorjev, soli. To seveda ni zdravo. Pretirano je obremenjena s pesticidi, tudi zemlja ni več tako plodna kot nekoč. Tisti, ki govorijo, da toksična hrana ne obstaja, se motijo. Naša telesa hlepijo po hranilih, ki jih iz hrane – polne strupov in težkih kovin –, ki jo uživamo, ne dobivajo. Bolezen vseeno ni nujna posledica, je pa pogosta. Veliko je alergij, vnetij, avtoimunskih obolenj.

Za razumevanje, kaj mislim pod pojmom razstrupljanje, velikokrat omenim lonec, v katerem se kuhajo makaroni. Če vsa voda izhlapi in se nato makaroni prilepijo na dno, zažgejo, bo treba lonec najprej temeljito očistiti, preden bomo v njem skuhali naslednji obrok. Enako je z našimi celicami; če so polne natrija, strupov, v njih ni prostora za hranila. Zato v Italiji pogosto uživajo kalijev askorbat, ki celice »očisti«, pripravi na sprejemanje vitaminov in mineralov. O razstrupljanju govorimo zato, ker mora celica najprej izločiti strupe, da lahko potem absorbira hranila.

K meni pridejo gospe z dolgimi seznami, kaj vse goltajo, tablete s temi in onimi vitamini, a sploh ne vedo, kam ti vitamini gredo. Z dodatki si lahko naredijo več škode kot koristi. Sploh pa moramo najprej ugotoviti, česa nam manjka, ne pa izdelkov uživati kar vsepovprek. Prvi korak pa je razstrupljanje oz. čiščenje telesa. Seveda imamo ledvice in jetra, ki skrbijo za čiščenje, a če smo bolni, je prav, da si pomagamo. Predvsem pa moramo, ko se pojavijo znaki bolezni ali smo že bolni, začeti živeti drugače. Stare navade, ki so nas pripeljale v težave, nas od njih ne bodo odvrnile.



V pogovoru večkrat navržemo hormone kot izgovor za najrazličnejša čustvena stanja ženske. A stvari lahko postanejo dosti bolje resne; eno sta namreč občasna občutljivost in razdraženost, nekaj povsem drugega pa občutki teme in nemoči, ki jih velikokrat pospravimo v polje težav, ki se zdravijo tudi z antidepresivi.

Študij v tujini mi je bil tako zelo pisan na kožo tudi zato, ker sem imela na vseh naturopatskih, komplementarnih klinikah, kjer sem se izobraževala, možnost telo dojeti kot soodvisno celoto. Najprej so nas naučili, da psiha ni ločena od telesa. Če bomo »zgolj« zdravo jedli in redno hodili na telovadbo, obenem pa trpeli pod hudim stresom, bomo v nekakovostnem partnerskem odnosu, v stiski v službi, če si ne bomo vzeli časa zase (o čemer zadnje čase pogosto lajnajo, da je izjemno pomembno, čeprav redki vedo, kaj to sploh pomeni), bomo začeli kazati posledice hormonskega neravnovesja.



»Moški skoraj nikoli ne doživijo popolne odsotnosti testosterona, pri ženskah pa menopavza prinese hiter in popoln upad estrogenov. Težave, povezane s tem, so zato pri ženskah občutno hujše in potekajo burneje,« je povedala endokrinologinja doc. dr. Mojca Jensterle Sever. Pa se vprašam, zakaj je za moške s staranjem edina skrb plešavost. Ženske pa se v menopavzi velikokrat počutijo, kot da stojijo na glavi.

Moški imajo desetkrat več testosterona. Odgovoren je, med drugim, za malce več egoizma, lažje spopadanje s stresom. Ko se namreč raven kortizola dvigne, črpa zaloge testosterona. Če se dvigne pri moških, nikoli ne bo počrpal vseh zalog, kajti moški s spolnostjo blažijo stres. Pri nas ženskah pa, ko smo pod stresom, kortizol prav tako naraste, a ker to občutneje poseže v raven našega testosterona, se kaže v občutku upadle spolne sle. Zvečer nam pogosto ni do seksa. Zakaj? Ker se moramo najprej umiriti. Ne pozabimo, da stresni hormon kortizol pri ženskah počrpa tudi zaloge progesterona, ostane nam samo estradiol, ki povečuje občutek tesnobe in depresije. Sicer tudi starajočemu se moškemu upada raven testosterona in povišuje raven estradiola oziroma estrogena, kar lahko pripelje do simptomov andropavze. Bolj ko se redimo, tako moški kot ženske, hitreje se začnemo spopadati s tesnobo in depresijo. Kot vidimo, je od našega psihičnega stanja odvisno naše fizično počutje in nato delovanje hormonov. Nadzorujejo nas, o tem ni dvoma.



Ne samo to, moškim, ki si pridobijo obilne trebuhe, redko obratno sorazmerno z njimi upade samozavest, pri ženskah pa je že vsak dodaten kilogram stanje panike. Je to tudi nekaj, kar je povezano s hormonskimi razlikami med spoloma?

Z vsakim, ki sede predme, se najprej temeljito pogovorim. V dobri uri mi ženska zaupa stvari, ki jih morda niti svojim najbližjim ne. Izvem za težave v osebnem življenju; težave s starši, otroki, partnerjem. Ob vsem tem pa živi še z občutki krivde zaradi nakopičenih kilogramov, ki so se v zadnjih letih »pritihotapili«. Nima energije, je psihično potrta. Njena neuravnotežena hormonska slika pa ni vzrok, temveč zgolj posledica. Vzrok je v psihičnem stanju, v začaranem krogu, v katerem se je znašla. Kako se je to zgodilo? Je vse življenje stregla možu, otrokom, zdaj pa skrbi za mamo, ki je v domu? Kje pa je Ona? Ni je. In še v službo hodi, doma poskrbi za gospodinjstvo. Saj ni čudno, da je preobilna! Je šele zvečer, ko ima čas. Hrana, ki jo užije, ni nujno nekakovostna, problem je le v tem, ker jo užije – zvečer. Takrat bi se moral stresni hormon umiriti. Pa se ne, če užije na primer sadje, ki sicer je zdravo, a v njem je sladkor, ki stresnemu hormonu kvečjemu da še več poleta. Zaradi povišanega kortizola ne bo mogla spati; ta hormon pa vpliva na delovanje slinavke, ki izloča inzulin – hormon, ki nas redi. In gospa se zredi, ker je zvečer zdravo hrano. K ženski s temi težavami ne morem pristopiti le z nasvetom, da mora drugače jesti. Razumeti mora, da je vendarle napočil čas, ko preprosto mora dati sebe na prvo mesto.



Vaša profesionalna pot, na kateri pomagate drugim, se je začela zelo osebno.

Res je. Ko sem bila v zgodnjih dvajsetih letih, sem delala kot hostesa. Nikoli se nisem obremenjevala s svojim zdravjem. Živela sem v prepričanju, da bodo že zdravniki poskrbeli zame. Mi bodo že dali tablete za srce, ki je neenakomerno utripalo, pa druge, da bom sploh imela menstruacijo. Imela sem povišano vrednost jetrnih encimov, a tudi to me ni obremenjevalo. Ni me bilo strah. Tudi takrat, ko sem imela povišane vrednosti PAP, ne. Ko pa sem dobila antidepresive, sem se malo zamislila. Vzela sem le eno tabletko, potem pa nobene več.

Stara sem bila 24 let in ravno tedaj sem dobila delo v enem od kazinojev v Las Vegasu. Vsa zdravila sem pustila doma, češ, se bom že ukvarjala s tem, ko se vrnem. Tam sem spoznala ženo enega od zaposlenih v kazinoju, starejšo zdravnico iz Oregona, in ji v pogovoru omenila tudi svoje hormonsko stanje. In tako so mi testirali vrednosti prostih hormonov, estradiola, progesterona, kortizola, TSH, T3, T4, pregledali jetrne encime in celotno krvno sliko. Razložila mi je, kako hormoni delujejo na žensko, kako sta od njih odvisna tako telo kot psiha, in mi zatrdila, da nikoli ne bom mogla imeti otrok, če česa ne spremenim, saj sem v prezgodnji menopavzi. Pa kaj, sem si mislila, to je še daleč, obstajajo umetne oploditve. No, ko mi je prinesla rezultate in pokazala, da moja hormonska slika nakazuje na stanje menopavze, sem jo začela poslušati. Dala mi je vedeti, da si lahko stimuliram hipofizo, da začne spodbujati moje jajčnike. Predpisala mi je kremo iz divjega gomolja jama, nekatera druga zelišča, dodatke omega 3 in B12. Po treh tednih so me začeli boleti jajčniki. Kaj takega pa še ne! (Smeh.) Takoj sem se odločila, da si pridobim najprej osnovni certifikat s področja nutricionizma, da sem sploh vedela, za kaj gre.

Ko gledam nazaj, je bilo skrb vzbujajoče tudi to, da sem živela povsem brez maščob v hrani. Tako so nam rekli na modni agenciji: to je edini pravi način za ohranjanje vitkosti. Hormoni pa nastajajo iz maščob! In nato mi je zdravnica predpisala tako visoke vrednosti maščobnih kislin omega-3, da se ne da povedati. In jaz sem jih jedla. To mi je odprlo oči in kmalu zatem sem vpisala študij za prehransko terapevtko, in sicer na National College of Natural Medicine v Portlandu, Oregon. Brez prisile sem o sebi ogromno spoznala.

Ko sem bila mlajša, nisem imela občutka, da se v svojem telesu slabo počutim, a danes se vseeno počutim tisočkrat bolje. Včasih sem imela občutek, kot da telo ni bilo moje. Zdaj je vse drugače. Uživam v majhnih radostih, neznansko zadoščenje mi je pomagati drugim, cenim svoje življenje. Ko danes koga vprašam, kako se počuti, mnogi odvrnejo, da dobro. Pa si mislim: A ne veste, kako je, če se počutite odlično!



Kaj bi svetovali ženskam, ki trpijo zaradi bolezni sodobnega časa, občutka, da morajo biti popolne? Zjutraj zgodaj vstanejo, odtečejo polmaraton, odpravijo otroke v šole, v službi delajo najbolje, kot lahko, popoldne ponovijo vajo in vestno poskrbijo za družino, pospravijo, pomijejo, zlikajo. In premalo spijo. In ta grozni občutek krivde ...

Ah, vse smo take. A to prihaja iz nas. Se imamo res dovolj rade? Če bi se imele, bi se potrepljale po rami in si rekle: Pa poglej si, no, kako si bila danes že pridna! So naše babice počele toliko kot me danes? Niti približno. Nalagamo si težke nahrbtnike, da bi bile zgledne žene in matere. In potem s seznama, ki smo si ga sestavile, izpustimo le eno stvar in je že ogenj v strehi.

Če bi se cenile tako, kot se moški, o, to bi bilo lepo! Gre moški, ko pride zvečer utrujen domov, pomivat posodo? Ne bi rekla. Me jo bomo, ker se ne sprostimo, če vidimo kup krožnikov v pomivalnem koritu. Takšne smo. Pa bo res konec sveta, če najprej sedemo in se umirimo? Bo konec sveta, če si nadenemo superge, gremo na sprehod in se nadihamo svežega zraka? Ne bo.

Ženske bi se morale med sabo mnogo več družiti, se pogovarjati. Kmalu bi ugotovile, da smo na istem, da se spopadamo z enakimi težavami. Že od malega nas vzgajajo k popolnosti, ti pa nemogočih standardov, ki ti jih vsiljujejo, ne moreš doseči. In če bi se med sabo zares pogovarjale, bi ugotovile, da jih nobena ne izpolnjuje. In prav je tako. Realne smo. Ne smemo si dovoliti, da nas podjarmlja iluzija!



Je mogoče v svetu, kjer je naravna hrana privilegij, kjer smo prisiljeni v hitenje, produkcijo, življenje predstav, zdravo živeti?

Mislim, da ja. Če si osredotočen nase, a ne egoističen. Mogoče je iti skozi to džunglo, a le tako, da se te vse ne dotakne. Nas pa vsaka malenkost iztiri, a to ni prav. Velik zgled mi je moja mami, ki je zelo disciplinirana ženska in tega bi se rada priučila od nje. Vsako jutro, zelo zgodaj, preden gre v službo, si vzame svoje pol ure, kot rada reče. Takrat se umiri, sprosti in pripravi na nov dan. Neke vrste meditacija, ki jo vsak razvije po svoje. In tako gre skozi dan veliko laže, tudi z vsemi stresnimi dogodki se dosti laže spopade.

Ne smemo namreč dovoliti, da se vsaka pijavka prilepi na nas in nam srka energijo, potem pa je zmanjka za nas same. Zdaj ko sem noseča, nisem več tako zelo strpna do ljudi, ki bi me radi izpili. Hitreje postavim mejo in si rečem, ne, ti me pa ne boš. Marsikateri človek se sploh ne zaveda, da je tak, oziroma to dela nezavedno. Mi pa se tega lahko zavestno ubranimo. Tako, da cenimo sami sebe in tudi postavimo meje, do kod gredo drugi lahko in čez katero točko pač ne.

Saj ni treba meditirati, lahko samo sedeš in premisliš o sebi. In ko se ti zgodi kaj, kar si nisi želel, bodi realen, ne dovoli si zapasti v brezglavo samoobtoževanje. Opažam pa tudi, da je vse preveč tarnavcev. To rojeva negativnost, iz katere je težko pobegniti. Jasno je, da je svet tudi grozen, in marsikdaj je težko biti pozitiven. Ampak takrat je bolje, da se s kom pogovoriš, kot da padeš v temo. Če bomo me povsem obnemogle, ne bomo nikomur mogle dajati, kar si želimo dati.



Pričakujete dojenčka, čeprav so vam rekli, da bo to spontano bolj težko. Kako se počutite?

Študij v tujini mi je dal pomembno prepričanje, in sicer: Vse je mogoče. Velik zgled mi je g. Boris Vene, prijatelj, s katerim sem prvič tudi odšla na Gersonovo kliniko. Posredoval mi je obilo znanja o tem, kako se lahko pozdraviš sam. Eno je, da o tem bereš in skušaš razumeti, nekaj povsem drugega pa, da to zares čutiš. In jaz danes – čutim. Čutim, da lahko vsak poskrbi zase. Če le hoče. To verjamem, ker je uspelo meni. Lahko svoje telo pripravim do tega, da po naravni poti dobim dojenčka? Očitno lahko. (Smeh.)