Klif, ki vsako leto omreži 300.000 ljudi

Preikestolen je najbolj obiskana naravna turistična znamenitost na Norveškem. Kamnito pot so postavili šerpe iz Nepala.
Fotografija: Z vrha Preikestolna se odpre čudovit razgled na 42 kilometrov dolg Lysefjord. FOTO: Mojca Finc
Odpri galerijo
Z vrha Preikestolna se odpre čudovit razgled na 42 kilometrov dolg Lysefjord. FOTO: Mojca Finc

Dve uri potrebuješ, da se povzpneš na Preikestolen, najbolj obiskano naravno turistično znamenitost na Norveškem. Lani je ta klif na zahodu države obiskalo več kot 300.000 ljudi. Ko prispeš na cilj, ti je hitro jasno, zakaj je tako priljubljen. Pogled na veličastno pokončno skalo, ki se bohoti 604 metre nad morjem, vzame sapo. Ko stopiš na rob in se zazreš v Lysefjord pod seboj, ne najdeš več besed, s katerimi bi opisal to prečudovito kreacijo narave. Občutek imaš, da si dosegel vrh sveta, a v resnici si premagal zgolj 334 metrov nadmorske višine ...



Zahod Norveške se ponaša s številnimi fjordi, iz katerih se dvigajo hriboviti vrhovi, klifi, fotogenične skale. Preikestolen, Kjerag in Trolltunga so tri tovrstne priljubljene točke, ki se jih lotevajo popotniki zaradi njihove izrazite drugačnosti. Na Kjerag, 1100 metrov visok hrib, jih vleče znamenita skala, zagozdena v planinski ožini, o kateri se zdi, da bo vsak hip prosto padla v globino, vendar je tam vse od zadnje ledene dobe. Obiskovalci pogumno stopajo nanjo in premagujejo strah pred višino, vsi z istim ciljem: z željo po fotografiji, ki bo osupnila. Tudi Trolltunga, klif nad jezerom Ringedalsvatnet, na robu katerega se zdi, kakor da stojiš na dlani, pod katero imaš ves svet, je na popotnikovem seznamu norveških naravnih znamenitosti, ki jih je treba »nujno« obiskati.


Prepričal tudi Toma Cruisa


Najlaže je v tej izbrani družbi osvojiti Preikestolen. Je edini med tremi, ki je primeren tudi za pohodnike z manj kondicije. Med vzponom nanj je mogoče srečati obiskovalce vseh starosti, tudi tiste s pomožno palico, družine z majhnimi otroki, ljubitelje adrenalina s padali ali celo slepo dekle v spremstvu staršev ...

Vrhunec obiska predstavljajo poletni meseci, v katerih Preikestolen obiščejo turisti z vseh koncev sveta. FOTO: Mojca Finc
Vrhunec obiska predstavljajo poletni meseci, v katerih Preikestolen obiščejo turisti z vseh koncev sveta. FOTO: Mojca Finc


Pot na klif, ki je s svojo veličastnostjo in fotogeničnostjo prepričal tudi ustvarjalce Misije nemogoče 6 in igralca Toma Cruisa, ki v filmu pleza po njem, je dolga nekaj manj kot štiri kilometre (treba je imeti v mislih, da je prav toliko treba prehoditi tudi na poti v dolino), strmeje se vzpne le na treh mestih. Zanjo skrbi fundacija Preikestolen in več kot sto prostovoljcev. Označena je z rdečo markacijo T in smerokazi. Med letoma 2013 in 2018 so jo urejali šerpe iz Nepala. Z masivnimi kamni, ki so jih polagali na vzponih in ravninah, so obiskovalcem olajšali pohod. Na nekaterih delih previdnost ni odveč, saj pot ni varovana oziroma ograjena.


Na pohod zvečer ob dnevni svetlobi


Vrhunec obiska predstavljajo poletni meseci, v katerih Preikestolen obiščejo turisti z vseh koncev sveta. Čas je najprimernejši zaradi polarnih dni in ugodnega vremena. Največ gneče je ob koncih tedna, kar pomeni do zadnjega kotička zapolnjeno parkirišče, kjer se pohod začne, in hoja proti vrhu v koloni. Temu se je mogoče izogniti z vzponom zgodaj zjutraj (do 8. ure) ali zvečer (po 17. uri).

Gneči se je mogoče izogniti zvečer. Poleti je zaradi polarnih dni svetlo, tako je videti ob 21. uri. FOTO: Mojca Finc
Gneči se je mogoče izogniti zvečer. Poleti je zaradi polarnih dni svetlo, tako je videti ob 21. uri. FOTO: Mojca Finc


Časovne omejitve, kdaj zvečer začeti pohod, ni, saj je poleti ves čas svetlo. V poznejših večernih urah se nanj odpraviš, manj mimoidočih srečaš in bolj pristno doživiš naravo okoli sebe. Ko se povzpneš na vrh, se težko odločiš, kaj je lepše – veličasten klif, na katerem stojiš, ali razgled na fjord, ki se zdi neskončen.

Tisti, ki se pripeljejo na izhodiščno točko z avtomobilom, morajo plačati parkirnino. Ne glede na trajanje je treba odšteti 250 norveških kron oziroma 25 evrov. Denarja v papirnati obliki v tej skandinavski državi ni treba imeti pri sebi, saj povsod sprejemajo plačilne bančne kartice – tudi sredi gozda. Prispevek je namenjen reševalnim akcijam, vzdrževanju, varnosti, infrastrukturi ... Na parkirišču je prostora za tisoč avtomobilov, med najbolj obleganimi dnevi pa pod Preikestolnom osebje usmerja tudi po dva tisoč jeklenih konjičkov in avtobusov.


S trajektom iz Stavangerja


Logistično najlažje se je poti proti Preikestolnu lotiti iz Stavangerja s trajektom proti vasi Tau. V sezoni vozi zelo pogosto, tudi ponoči. Stavanger sicer velja za četrto največje norveško mesto za Oslom, Bergnom in Trondheimom. Potniki z avtomobilom pot iz Taua nadaljujejo 20 kilometrov južneje do izhodiščne točke pohoda – parkirišča pod Preikestolnom. Vse druge obiskovalce v pristanišču vasi Tau čaka avtobus in jih prav tako popeljejo do izhodišča vzpona. V poletni sezoni velja zgoščen vozni red, v mislih pa je treba imeti, da zadnji avtobus s parkirišča pod Preikestolnom do pristanišča v vasi Tau odpelje med 20. in 21. uro. Na avtoštop ne računajte, taksiji so dragi.

Vožnja od Taua do Preikestolna poteka skozi Jørpeland, s 4000 prebivalci največje mesto v bližini. Prav oba kraja – Tau in Jørpeland – sta najboljši izhodišči za tiste, ki se odločijo, da se po osvojenem Preikestolnu isti dan ne bodo vrnili v Stavanger, od koder so prišli, ampak bodo raje prenočili v katerem od teh manj obljudenih krajev v bližini priljubljenega klifa.


Zaradi razpoke se ne bo zrušil


Ko obiskovalec doseže vrh Preikestolna, se v rokah narave počuti zares majhnega. Uživa v prekrasnem razgledu na Lysefjord pod seboj, ob pogledu na razpoko na platformi, po kateri postopa 604 metre nad morjem, pa se mu poraja marsikatero vprašanje, tudi to, ali se lahko klif kdaj v prihodnosti zruši.

Na platoju Preikestolna je opaziti razpoko, a pravijo, da ni bojazni, da bi se klif zrušil. FOTO: Boris Finc
Na platoju Preikestolna je opaziti razpoko, a pravijo, da ni bojazni, da bi se klif zrušil. FOTO: Boris Finc


Razpoko so prvič opazili v 30 letih prejšnjega stoletja, pred dvema letoma so zaznali minimalno širitev, a skrbi o tem, da bi se zrušil, so menda odveč, pišejo Norvežani. Geologi jo redno opazujejo in merijo od leta 1990. Zadnje poročilo, ki so ga opravili na norveški univerzi za znanost in tehnologijo (2018), potrjuje, da je klif stabilen in varen.

A ker nič ni večno – spreminjajo se tudi čudeži narave (erozija, podnebne spremembe itd.) –, je to lahko še en razlog ali spodbuda več, da ga postavite na svoj popotniški seznam in ga doživite tudi sami.
 

Komentarji: