Tiskane izdaje
Poletje počasi že drsi v jesen, marsikoga pa še grejejo topli spomini na prijetne morske počitnice, morda kje v Dalmaciji. Za mnoge je ta delček soseščine še vedno čaroben, pritegnejo jih tudi čustvene pesmi v izvedbi dalmatinskih klap. Toda tudi v Sloveniji imamo glasbene zasedbe, ki znajo takšne pesmi peti z dušo. Menda premoremo kar 70 slovenskih klap. Med njimi je vokalna skupina Melos s Ptuja.
Petčlanska pevska zasedba uspešno deluje že pet let. Prav danes zvečer bodo peli na jubilejnem poletnem koncertu v lepem okolju minoritskega samostana, kjer se jim bo pridružil Tamburaški orkester Majšperk. Fantje bodo gotovo poskrbeli, da se bo obiskovalcem naježila koža. Premierno bodo zapeli tudi novo skladbo z naslovom Prva, zadnja in edina, ki jo v originalu prepeva Tereza Kesovija. Pred dnevi so jo Melosi nadgradili še z videospotom, ki so ga snemali v prelepem biseru naše Istre, v najmanjši slovenski vasici Abitanti.
Skupino, ki jo organizacijsko in umetniško vodi Tomaž Mohorko, sestavljajo še Julij Lozinšek, Klemen Rutar, Tomažev brat Rudi Mohorko in Tadej Premužič. Vsi so domačini, za potrebe drevišnjega koncerta pa so kot pridruženo članico zasedbe medse sprejeli še Ljubljančanko Katjo Kovačič, ki z nežnim sopranom še dodatno popestri ponudbo dalmatinskega melosa. Obiskali smo jih na eni od zadnjih vaj pred koncertom.
Za klepet se je najprej ojunačil Tadej, ki je sicer v Ljubljani zaposlen v panogi, daleč stran od glasbe, a se z njo ukvarja ves prosti čas: »V Melosu sem že od začetka, od leta 2011, ko se je skupina po daljšem premoru znova zbrala. Tomažu, Rudiju in Juliju sva se pridružila še midva s Klemnom. Že prvo leto smo nastopili na reviji Malih pevskih zasedb, ki jo vsako leto pripravljajo pri nas na Ptuju. Zapeli smo dalmatinsko pesem Ružo moja crvena. Poslušalci so bili navdušeni, mi pa smo dobili zagon. Rekli smo: 'O. K., to je to,' in v tej zvrsti nadaljevali. A nismo ostali le pri tem. Ob dalmatinski glasbi prepevamo še zahtevnejšo slovensko pa tudi kakšna angleška uspešnica se najde na našem repertoarju.«
Melos je vse!
Niti Rudijevo vsakdanje delo ni v ničemer povezano z glasbo, je bil pa aktiven pevec že v prvi zasedbi. »Imamo vedno več poslušalcev, čedalje zahtevnejši so, zato se moramo pevsko nadgrajevati in jim pokazati, da obvladamo različne zvrsti,« je poudaril.
Julij je bil še tako mlad, ko je pel v prvotnem Melosu, da je stal med tenorji, »zdaj pa pojem bas«, je povedal. »Mutiranje je naredilo svoje. Sicer sem kemijski tehnolog, a z glasbo se ukvarjam že od prvega razreda osnovne šole. Sprva sem igral na različne inštrumente, tudi na sintesajzer in harmoniko, zdaj pa me je povsem prevzelo petje.«
Najmlajši član skupine, po letih in po stažu, je Klemen. »Na avdiciji so me izbrali. Glasba me spremlja že od malih nog. Pel sem v vseh šolskih zborih, v enem od mladinskem zborov so mi zaupali celo dirigentsko palico, zdaj pa mi je Melos vse. Moje veselje, moj način življenja. Mislim, da to velja kar za vse člane,« je pripomnil Klemen.
V Melosu je skupaj s Tadejem odgovoren za marketing in promocijo, dirigentsko palico pa vihti Tomaž, edini od peterice, ki se z glasbo tudi preživlja. »Če že tekmujemo, kdo je dlje v glasbi, naj povem, da jaz pojem že od petega leta. V družini smo zelo radi skupaj prepevali. Kasneje sem se v glasbeni šoli učil igrati klavir, zdaj pa sem glasbeni pedagog in zborovodja v štirih zborih. Rad bi povedal, da so tudi vsi drugi člani Melosa končali najmanj nižjo glasbeno šolo. Tudi Katja,« je dejal Tomaž, ki ima v skupini poleg vloge umetniškega vodje očitno na skrbi tudi sprostitev in zabavo.
Ptujski Dalmatinci
Toda zakaj jih najbolj zaznamujejo ravno dalmatinske, klapske, pesmi? »Zato ker so lepe, čustvene in so ljudem všeč,« je nadaljeval Tomaž. »Tudi pevcem so. Še v prejšnji zasedbi, ki se je kalila že v večjem moškem zboru, so si fantje ob slovenskih umetnih in narodnih zaželeli teh pesmi. Na vsaki fešti smo se najbolj sprostili ravno ob dalmatinskih. Če je bil zraven še kakšen kozarček naše domače kapljice, je bilo še bolj veselo. Več teh pesmi ko smo dodali na repertoar, bolj so nam obiskovalci koncertov ploskali in kmalu so nas začeli klicati 'naši ptujski Dalmatinci', včasih nam rečejo tudi 'dalmatinski Melos'. Skratka, pojemo to, kar je ljudem všeč.«
Toda zakaj je Slovencem ta glasba tako všeč, da so vstopnice za koncerte v hipu razprodane, kadar pridejo k nam gostovat dalmatinske klape? Kaj je v njej? »Mislim, da je glavni vzrok za priljubljenost to, da te pesmi ljudi spomnijo na dopust. Na prijetne, brezskrbne trenutke,« je domneval Tadej, Julij pa je dodal: »No, tudi za pevca je ta glasba nekaj posebnega. Ljudje ne pravijo zaman, da Dalmatinci pojejo z dušo. Ko poješ prijetno glasbo in romantična besedila, to tudi podoživljaš.« Rudi ga je dopolnil: »Pomembno je tudi, kako pevci pesem prenesemo do poslušalcev. Če mi ne bi peli tako kot Dalmatinci, z dušo in srcem, potem poslušalci ne bi bili zadovoljni.«
Tomaž se je strinjal, da sta pri dalmatinskih pesmih pomembna »dober glas in duša, ampak niti prelepih slovenskih pasmi, ki se jih premalo sliši v javnosti, ne moreš prepevati brez občutka«, je poudaril. »Celo nekoliko več pevske tehnike je potrebne. Nočem, da bi me kdo narobe razumel, tudi dalmatinsko petje je zahtevno, ampak umetna pesem, slovenska ali tuja, je še kakšno stopničko bolj.«
Klemen je razmišljal nekoliko drugače: »Zdi se mi, da je priljubljenost dalmatinskih klap, čeprav jih nočem podcenjevati, malo povezana tudi s slovensko mentaliteto. Vse, kar je tuje, se nam zdi boljše. Kakovostnim slovenskim izvajalcem, ki niso ravno v špici scene, je veliko težje napolniti dvorano kot povprečnemu tujemu, tudi hrvaškemu, glasbeniku.« Tomaž je dodal: »Je pa res, da so hrvaška besedila precej bolj spevna od slovenskih. To je stvar jezika. Lepše gredo v ušesa. Poslušalci na koncertih se radi sprostijo, radi poslušajo preprostejšo glasbo, ki jim seže do srca in izzove njihova čustva. Druga reč, ki se mi zdi pomembna, pa je dejstvo, da smo Slovenci še vedno jugonostalgiki.«
Tudi Tadej je prispeval svoj pogled na dalmatinsko pesemi: »Vse so ljubezenske, silno romantične. Hrepenenje za umret, v smislu, 'če ne boš z menoj, bo po meni', ali 'tako zelo te imam rad, da ti sploh ne morem povedati' ...« Zanimalo me je, ali znajo tudi Slovenci ženskam tako lepo pihati na dušo. Katja: »Tega ne sprašujte Melose. Oni znajo, ne morem pa reči za druge.« (Smeh.)
»Dečki, vsa čast«
Da Melosi znajo, so dokazali tudi na letošnjem 50. Festivalu dalmatinskih klap v Omišu, največjem na Hrvaškem, in konec junija na 2. Festivalu klap Slovenije v Hočah. Z nastopom so na obeh očarali in navdušili tako obiskovalce kot komisijo. »Člani dalmatinske komisije so nam povedali, kaj je pri našem petju dobro in kaj bi morali še izpiliti,« je povedal Rudi. »Ni šlo za pop, komercialno glasbo. Izmed tisoč dalmatinskih skladb smo morali sestaviti repertoar šestih, precej zahtevnih. Pri takšnih moraš pa res sprostiti vso dušo, ki jo premoreš. To ni kar tako. Najbolj so nam ploskali, ko smo peli Plavi putevi mora.«
Tadej se je spomnil anekdote: »Ko smo prišli v Zagreb na avdicijo za Omiški festival, nam je neki član komisije rekel, da ne more verjeti, kako čustveno neki Slovenci pojejo njihove pesmi, oni pa k nam pošiljajo instantne klape. To je bil za nas kompliment brez primere.« Klemen je dodal še eno: »Že prej, ko smo se v parku pred dvorano upevali, nas je starejša gospa, ki je prišla mimo, vprašala, s katerega dalmatinskega kraja smo. Ko smo ji rekli, da smo 'od gor, iz Slovenije', ni mogla verjeti. Rekla je samo: 'Dečki, vsa čast.'«
Seveda pa so Melosi veliki zvezdniki tudi v domačem okolju. Precej oboževalcev imajo. »In oboževalk ... Sicer pa zna Ružo crvena zapeti vsak Slovenec,« je pripomnil Julij. »Veliko nastopamo, tudi v celjski in pomurski regiji, zdaj samo še čakamo, da nas bodo začeli vabiti na Hrvaško.« (Smeh.)
Za člane skupine Melos so vaje tudi prijeten način druženja, zabave in sprostitve. »Nismo le člani neke skupine, smo tudi prijatelji, skoraj bi lahko rekel, da smo družina, ki se tudi zasebno zelo podpira. Kakor bratje smo. Skupaj smo v dobrem in slabem. Zaradi povezanosti izžarevamo energijo. Mislim, da se to čuti tudi iz našega petja in da ljudje to opazijo,« je razmišljal Klemen, Tadej je dodal: »Zdaj, poleti, ko vadimo pri odprtem oknu, se včasih zgodi, da skupina ljudi stoji pod njim in posluša. Tudi kakšnega spontanega aplavza smo bili že deležni.«
Precej aplavza so poželi že lani, na poletnem koncertu, od koder izvira še ena prisrčna anekdota. »Doslej smo imeli na letnem koncertu vedno težavo z vremenom. Tudi predlani, čeprav sploh ni kazalo na dež. Pred koncertom je malo kapljalo, tako da smo še tik pred nastopom brisali stole. Potem je ponehalo, a med petjem se je nenadoma močno ulilo. Kar vztrajali smo. Že med drugo pesmijo smo iz občinstva dobili dežnike. Ljudje so se poskrili pod arkade in mnogi z nami vztrajali do poznih ur. Tudi moja babica,« se je pohvalil Tadej.
