Kmečka lastovka!? Že zdavnaj bi morala biti v Afriki

Na Ptičarijadi, tekmovanju in druženju članov društva DOPPS skupno zabeležili 141 vrst ptic. 

Objavljeno
11. oktober 2016 11.12
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Če zveni slabšalno, ko o kom rečeš, da gre s kurami spat, oznaka, da kdo s kurami vstaja, kaže na marljivost in – po nekaterih raziskavah – visoko inteligenco. Ne vemo, ali ljubiteljski ornitologi hodijo spat s kurami, gotovo pa so v soboto morali z njimi vstati, nato pa jih ves dan še loviti.

Nad slovensko Istro in Obalo se je veliko pred sončnim vzhodom zgrnila jata 80 ptičarjev, oboroženih s teleskopi, daljnogledi in fotoaparati. Z vseh koncev Slovenije so prileteli na Ptičarijado, tekmovanje in družabno srečanje Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Letošnjo Ptičarijado, sedmo po vrsti, je organizirala štajerska sekcija DOPPS, ki je za tekmovalni poligon določila območje med Rakitovcem na Podgorskem krasu in Piranom oziroma Sečoveljskimi solinami na vzhodu in zahodu ter Debelim rtičem in Pregaro na severu in jugu. Slovenska Istra je v tem delu leta bogata s ptičjimi vrstami, saj se v njej ustavljajo ptice iz severnejših delov Evrope na poti proti jugu, nekatere pa si za prezimovališče izberejo prav njo.

Domača perjad ne šteje

Kot vsa leta doslej sta bili tekmovalni disciplini Ptičarijade dve: beleženje ptičjih vrst, ki so jih tekmovalci videli ali slišali, in njihovo fotografiranje. Udeleženci so se razdelili v 16 skupin. Taktiko obhoda tekmovalnega poligona – skrbno varovano skrivnost in predmet številnih zavajanj nasprotnika v zadnjih dnevih pred dogodkom – so naštudirali že prej, prav tako so bili seznanjeni s pravili tekmovanja. Ta so velela, da se mora skupina na terenu gibati enotno in da so člani med seboj na pogovorni razdalji (uporaba telefona ali drugih komunikacijskih naprav je bila prepovedana). Z opazovanjem posamezne vrste so se morali strinjati vsi člani skupine. Vrst se ni smelo privabljati z izzivanjem s posnetki, med vrste, ki niso štele pri popisu, pa so spadale »domača perutnina, narisane in umetne ptice«, so se nekoliko pošalili pisci pravil. Nekoliko za šalo, a tudi zares so še zapisali, da pri fotografiranju »kot dokumentirana šteje vsaka vrsta, ki je slikana tako dobro, da avtorju ob njegovem dodatnem komentarju k sliki verjamemo, da je ptič res na sliki«.

Ob deseti uri dopoldne – sama le stežka vstajam s kurami – so me na Črnem kalu v zvrhano naloženem avtu pričakali Pingvini, štiričlanska zasedba najstniških ljubiteljskih in odraslih poklicnih ornitologov s Štajerskega. Kljub očitni zaspanosti najstniške polovice ekipe, Roka Lobnika in Nikolaja Jelatanceva, so imeli na seznamu zabeleženih že 40 vrst, med njimi celo veliko uharico! »Slišali smo jo ob šesti uri in deset minut v Loki, in sicer se je oglašala samica,« je povedal Tilen Basle, šofer ekipe in organizator letošnje Ptičarijade, ob delavnikih pa varstveni ornitolog v DOPPS.

Slišati največjo evropsko sovo tudi za resnega ornitologa ni obrobna vsakdanjost, a dijaka druge mariborske gimnazije Nikolaja je kljub temu veliko bolj mikal spanec. »Bil je tako zaspan, da ga ni bilo mogoče zbuditi. Na koncu smo se usedli v avto, odprli okna in ga prebudili samo za hip: 'Nikolaj, slišiš uharico?' Z zaspanim odgovorom 'mmmmhmmmm' smo se zadovoljili,« se je zahehetal Tilen.

Čuk sedi na hiši

Ker je bilo že svetlo, so se sprijaznili, da ne bodo ujeli nobene druge vrste sove, in bili so malce razočarani. »Vendar ne za dolgo, saj smo po 15 minutah vožnje v Ospu na strehi hiše zagledali čuka. To je bilo veselje in hkrati lep prizor. Takrat se je Nikolaj kar pošteno prebudil.«

Razmeroma sveže je bil srednješolec, ki se je Ptičarijade udeležil že štirikrat, videti tudi, ko je Tilen na ravnici pod Kraškim robom močno zavrl. Na vrhu grma je opazil ptico. Da je repaljščica, so z daljnogledom in teleskopom potrdili drugi člani ekipe. »Ni veliko takšnih ptic, ki se tako izpostavljajo, a vseeno sem mislil, da je morda ostal še kakšen rjavi srakoper,« je strnil, medtem ko je poiskal ptico še v priročniku evropskih ptic. Med pojasnjevanjem, zakaj je štajerska sekcija organizirala Ptičarijado na Primorskem, ga je prekinil Matjaž Premzl, drugi odrasli član Pingvinov, poklicno pa naravovarstveni nadzornik v DOPPS.

»Nova vrsta, prosnik,« je telegrafsko sporočil izza daljnogleda. Že čez nekaj trenutkov je nov ulov naznanil Tilen: »Srakoper je! Glej, Tavžo!« »Ja, samička je,« je potrdil Matjaž. »Morda pa sem prej res videl srakoperja,« je podvomil Tilen. »Ne, tisto je bila repaljščica,« ga je pomiril Matjaž in zadovoljno, a nekoliko načeto sklenil: »No, vsaj za nekaj je bil dober ta postanek.« Fantje so bili namreč na isti lokaciji že tretjič v dopoldnevu.

Ptičarijada ne dovoljuje daljšega randija s pticami. Ko je vrsta zaznana, prepoznana, potrjena in (fotografirana), sledi premik na novo lokacijo. Mimo nas je pridrvel vinsko rdeč džip, naložen z moškimi in kupom fotografske opreme. Ekipo Pingvinov so le bežno pozdravili. »Aha, to so pa veseli štajerski pubeci, pravi Štajerci. Zmagujejo že kakšnih pet let zapored,« se je nasmejal Matjaž. Nekatere skupine so precej tekmovalne, je prikimal. Nikolaj je zaspano, a vseeno nekoliko očitajoče, pripomnil: »Mi se ustavljamo za eno uro, oni pa za deset sekund.« »Vse je odvisno od taktike,« je pomodroval izkušenejši Tilen. »Včasih je bolje biti malo dlje na istem mestu kot le za kratek čas. Takšnih vrst, kot smo jih našli tu, ne bodo imeli vsi. Pojavljajo se marsikje, a opaziš jih le, če si ob pravem trenutku na pravem mestu.«

»A ladje štejejo?«

Naslednja lokacija je bilo kraško polje pri Rakitovcu, posejano z ograjenimi pašniki. Nekaj časa smo hodili v tišini, nato se je oglasil Matjaž: »Hribski škrjanec.« »Misliš?« je preveril Tilen. »Ne, vem, ker poje,« je samozavestno odvrnil. Rok je v borovcu zagledal novo vrsto za seznam, čopasto sinico, velika črna žolna pa se je v preletu razkazala vsem. Lahko bi se pokazala tudi kakšna postovka, je pričakujoče rekel Matjaž, vendar mu ta želje ni uresničila.

Pod previsne skalne stene Velikega Badina so se fantje podali iskat skalnega strnada in puščavca, a prav tako brez sreče. Je pa vztrajni Rok s teleskopom opazil skalnega plezalčka. »O, legenda!« je vzkliknil Nikolaj. »Divje,« je navdušeno pripomnil Tilen. »To je eden najlepših ptičev, z živo roza barvo kril. Rok, odlično si to opazil,« ga je pohvalil. »Dajmo najti še puščavca,« jih je spodbudil Matjaž, a temu tisti dan ni bilo do srečanja s Pingvini.

Tekma s časom pa se je začela stopnjevati. Sečoveljske soline, zadnja lokacija pred končno, naravnim rezervatom Škocjanski zatok, so bile predaleč, zato se je ekipa odločila, da bo ptice v morskem pasu raje popisala v Ankaranu. »A ladje štejejo?« se je oglasil spet vse bolj zaspani Nikolaj. Za jato kormoranov je plaval črnovrati ponirek, na čolnu si je perje čistil vranjek, nebo, s katerega so začele padati kapljice, je preletel rečni, za njim še rumenonogi galeb. Mala bela čaplja je v blatu ob obali stikala za hrano, na morje so čez konec tedna prišli trije labodi. Lahko bi bila kje še srednji žagar in kričava čigra, vendar je tudi to še kar dobro, je morski »ulov« ocenil Matjaž.

Ta čaplja je nagačena

V Škocjanskem zatoku je tekmovanje prešlo v sklepno fazo in vsaka od skupin je poskušala nadomestiti izgubljeno, kakor je vedela in znala, tudi s simpatičnimi potegavščinami. »Koliko vrst imate? Mi že 120!« so se hvalili člani ene skupine drugi, preden so odbrzeli naprej. Skupina, ki je na opazovalnici popisala veliko belo čapljo, je drugi, ki je tja ravno prispela, sporočila, da je ta nagačena. Oživel je tudi Nikolaj. Rdečeličnim zadihanim mladim nasprotnikom s teleskopi in fotografskimi stativi, ki so prisopihali na vrh opazovalnega stolpa, je pred nosom zaprl vse steklene lopute. Preden so skoznje pomolili teleskope in fotoaparate, so jih morali znova odpreti, dragocene minute pa so stekle mimo.

Pingvinom je bila ptičja bera iz Škocjanskega zatoka naklonjena. Prikazali so se jim siva čaplja, mali ponirek, speči kreheljc (naša najmanjša raca), jata liščkov, kozic, zelenonoga tukalica … »Kmečka lastovka! Kaj pa ta dela tu!? Že zdavnaj bi morala biti v Afriki!« je presenečeno vzkliknil Tilen.

A tudi zanje so tiktakale zadnje minute. Ob 14. uri je bilo tekmovanja nepreklicno konec. Pikasti martinec, ki ga je Nikolaj zaznal pet minut po štirinajsti, je kljub njegovemu moledovanju, da se uvrsti na seznam, ostal nepopisan. Skupina je zbrala 76 vrst, poznejše uradno štetje je pokazalo eno manj, saj so plavčka pomotoma zapisali dvakrat. Uvrstili so se nekam na sredino, prve tri skupine pa so zabeležile več kot sto vrst. Absolutni zmagovalci, tako v kategoriji opazovanih kakor v kategoriji fotografiranih vrst, so bili po Tilnovih pravilnih napovedih Veseli štajerski pubeci. Identificirali so 103 vrste, fotografirali 76. Vsega skupaj pa so udeleženci sedme Ptičarijade opazovali 141 vrst.

Ploskanje, vzkliki in smeh, ki so spremljali podelitev ob navajanju humornih imen skupin (Krožek koze Berte, Štrudl smo se, Kr pobožala bi ga), so znova dvignili pokonci med čakanjem na razglasitev vidno utrujene glave. Ko so se »kure« v Škocjanskem zatoku odpravljale spat, se je za ptičarje druženje šele dobro začelo.