Knjižnica, v kateri bo za izposojo vse, razen knjig

Knjižnica reči želi povezati prebivalce ljubljanske blokovske soseske. Priročnik za ustanavljanje podobnih ustanov drugod po državi.
Objavljeno
20. januar 2015 23.06
Knjižnica reči v Domu skupnosti v Ljubljani, 20. januarja 2015
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Dom skupnosti, pusta stavba sredi najstarejše ljubljanske blokovske soseske, ki skupaj z njo spominja na neke druge čase, bo po nekaj letih prepuščenosti samemu sebi danes slavnostno, prihodnji ponedeljek pa tudi uradno znova upravičeno nosil svoje ime. V njem bo zaživela knjižnica, v kateri si bo mogoče izposoditi vse, razen knjig.

»Prenavljamo, pridruži se!« na nadstrešku pred vhodom v bodočo knjižnico pozdravlja moder transparent. V večji sobi dan pred otvoritvijo med gradbenimi mojstri in ekipo projekta kraljuje še precejšen kaos. Otroški sedež za avtomobil je nekdo prinesel zjutraj, zato še ni dobil svoje »inventarne številke«, na policah lesene omare pa so že razpostavljeni rolerji, škornji za deskanje na snegu, kovček, prenosna pečica, šivalni stroj, likalnik, boksarske rokavice, kocke lego in cvrtnik. Na tleh so zaradi velikosti obstali gugalnik za malčke, invalidski voziček in hodulje za starejše.

Doslej se je nabralo približno 20 predmetov, precej ljudi je po facebooku še obljubilo, da bo kakšnega prineslo. Večino so prispevali posamezniki, nekatere so darovali sponzorji. Ti predmeti so začetni fond knjižnice, ki se bo povečeval z novimi prispelimi predmeti. Takšnimi, ki jih lastniki ne potrebujejo več, komu drugemu pa bi prišli prav, vendar si jih ne more privoščiti oziroma jih potrebuje le občasno, zato se mu jih ne splača kupiti in zgubljati prostor za njihovo skladiščenje. Seznam želja na velikih listih, ki jih bodo razobesili po stenah – ekipa projekta ga je na podlagi anket prebivalcev Savskega naselja sestavljala od lanskega poletja –, obsega kategorije gospodinjstvo, orodje, tehnologija in zabava, potovanje, ustvarjanje in otroci, znotraj njih pa je naštetih več izdelkov.

Prihranek denarja in časa

Projekt Knjižnice reči je nov kamenček v oživljanju Savskega naselja, prve ljubljanske blokovske soseske, zgrajene po drugi svetovni vojni, za katerega si lokalna društva, nevladne organizacije in skupine prebivalcev prizadevajo zadnja tri leta. Pri tem vseskozi sodelujejo arhitektke iz kulturnega društva Prostorož, ki jih je ljubljanska mestna občina, zadovoljna z njihovo prebuditvijo zaspane mestne četrti Tabor, povabila tudi k sodelovanju za oživitev Doma skupnosti v svoji lasti.

»Ustanovljen je bil v šestdesetih letih in bil tedaj močno središče različnih dejavnosti. V njem so bili sedež krajevne skupnosti, knjižnica, restavracija, balinišče ter prostor za druge male športe, tu so sestankovale družbene organizacije. Sledilo je vmesno obdobje, ko je v njem delovala gostilna, lokalna beznica, zaradi hrupa, ki se je razlegal iz nje, pa so se pritoževali številni sosedje. Ko se je zaprla, v njem nekaj časa ni bilo nič. Nazadnje so imele tu vaje folklorne skupine, vendar je dom izgubil skupnostno funkcijo,« preteklost stavbe povzema Maša Cvetko, ena od treh Prostoroževk.

Tudi one sprva niso imele prave ideje, s kakšno vsebino zapolniti prostor v domu, da bi z njo k sodelovanju pritegnile prebivalce soseske, a jim je s predlogom knjižnice po vzoru berlinske knjižnice reči Leile na pomoč priskočila Eva Perčič iz iniciative Slovenia Coworking, ki ima večletne izkušnje na področju kulture souporabe.

»Ideja je dobila takojšnjo podporo prebivalcev soseske že ob prvi predstavitvi lani poleti. Večina jih je takoj rekla, da bodo prinesli kakšen predmet, peščica drugih pa je svoj dvom ubesedila z bojaznijo, da bi izdelek, ki bi si ga izposodili, pokvarili.« Z vsako novo pobudo s področja souporabe ta koncept, ki je bil pred desetletjem Slovencem znan le na papirju in iz tujih praks, ljudem postaja bolj domač, opaža Eva.

Predvsem pa se noro hitro širi glas o takšnih pobudah. Za to obstaja več motivov, Eva jih v hipu našteje pet: »Čisto osnoven motiv je denar, vendar ni nujno najpomembnejši. Drugi je čas; izposoja izdelka iz takšne knjižnice ti prihrani čas za nakup in čas, ki ga zapraviš, da izdelek doma najdeš. Tretji motiv je prihranek prostora, četrti protipotrošniška naravnanost«, ki je pogosto povezana z odgovornejšim odnosom do okolja in podaljševanjem cikla uporabe izdelka. Zadnji, a še zdaleč ne najmanj pomemben motiv za souporabo izdelkov in storitev pa je želja po večji povezanosti s skupnostjo, v kateri posameznik biva. »Ljudje si želijo sodelovati.

Dobrodošli le delujoči izdelki

Projekt je finančno podprla in koordinirala Regionalna razvojna agencija ljubljanske urbane regije, njen predstavnik Aidan Cerar je dan pred slavnostnim odprtjem ekipi knjižnice na pomoč priskočil tudi z lastnimi rokami. »Projekt se mi zdi zanimiv, ker ne oblikuje le skupnostnega prostora, ki spodbuja sodelovanje, čeprav je tudi to povsem smiseln cilj, ampak bo sodelovanje in socialni kapital pretvoril v funkcionalno storitev na ravni soseske, ki bo izboljšala vsakdanje življenje prebivalcev.« Enemu od njih je prek programa javnih del omogočil celo zaposlitev kot izposojevalcu stvari.

Knjižnica, ki bo od ponedeljka do petka razen srede odprta od 16. do 19. ure, ob sredah in sobotah pa od 9. do 13. ure, ne bo na voljo le prebivalcem Savskega naselja, ampak vsem, ki bodo prinesli kakšen predmet – s tem bodo postali njeni člani –, ali pa plačali letno članarino 30 evrov. Z možnostjo izbire želi ekipa projekta vsem omogočiti enakopraven dostop do izposoje. Seveda pa morajo biti donirani izdelki delujoči. »Ne bi radi postali skladišče slabih reči,« pristavi Maša. Če se bo kateri pokvaril, bodo zanj poskrbeli v knjižnici, želja pa je, da bi dobili čim več kakovostnih, ne cenenih izdelkov, saj se zavedajo, da se bodo uporabljali intenzivneje kot v domačem gospodinjstvu.

Dolžino izposoje so za zdaj razdelili v tri kategorije. V prvi bodo izdelki, ki si jih bo mogoče izposoditi za en dan – tipično takšno je delovno orodje –, v drugi izdelki, ki jih bo uporabnik lahko imel en teden, v tretji takšni z rokom izposoje dva tedna. Da bodo ljudje izposojene predmete tudi vrnili, bodo avtorji projekta poskušali zagotoviti z naložitvijo kavcije ali založitvijo osebnega dokumenta, pomembno pa bo tudi zaupanje, meni Maša.

Ljubljanska mestna občina je 50 kvadratnih metrov velik prostor prostoroževkam predala v poskusno obratovanje za pol leta, zatem se bo pokazalo, ali je knjižnica zaživela in ali je smiselno nadaljevati. Ne bo pa v njej potekala samo izposoja, temveč tudi druge dejavnosti, ki bodo povezovale stanovalce, dogodke bodo lahko predlagali tudi sami. »Neka šivilja je poklicala, da bi v knjižnici imela šivalne tečaje,« zadnjo pobudo navede Maša.

Da knjižnica reči ne bi ostala osamljen primer kot ljubljanski fenomen, pa bo poskrbela Eva. Zasnovala je priročnik, ki povzema izkušnje in proces razvoja knjižnice, po katerem jih bodo lahko ustanavljali tudi drugod po Sloveniji.