Ko najglasneje spregovorijo motorji

Številke so zavidljive: v začetku septembra – letos je bilo to od 5. do 10. – se ob turistično urejenem, a ob običajnih dneh še vedno po avstrijsko zaspanem Baškem jezeru zbere tudi več kot 100.000 obiskovalcev. Številni pridejo v te kraje s svojimi motorji, med katerimi prevladujejo cestni modeli, med vsemi pa je seveda največ harleyjev. Od leta 1997, ko se je ob vasi Bače ob jezeru prvič zbralo 30.000 ljudi oziroma 8000 motorjev, je to postalo največje evropsko srečanje motoristov znamke Harley Davidson in velja sploh za drugi največji moto zbor v Evropi.

Letos je organizatorjem načrte malo pokvarilo vreme, ki je kazalo na dež, vendar se je Faaker See, kakor se jezero imenuje v zabavni avstrijski oziroma nemški jezikovni različici, uspešno spopadel tudi s tem. Tako kot vsa leta do zdaj se je okolica jezera spremenila v deželo motorjev.

Posvečena pot

Celoten kraj se prilagodi motoristom in s številnimi dogodki zagotavljajo nepozaben dogodek. A tudi za obiskovalca, ki se tja odpravi le za nekaj ur, je zbor posebno doživetje. Pa ne le zato, ker cesto okoli jezera zaprejo za običajen promet. Cesta je kot naročena za motoriste, ki se – pa ne samo harleyji, ampak vsi, tudi kakšen Tomosov moped oziroma puch se je našel med njimi – podajo na skorajda posvečeno pot. S hitrostjo 30 oziroma na določenih predelih največ 50 kilometrov na uro se dobesedno paradira z motorji, kar pa je za obiskovalca, ki stoji ob strani, kot blagoslov: mimo njega se premika neverjetna zbirka motorjev, od klasičnih harley davidsonov do neverjetnih predelav. Domišljija, dokazujejo motoristi ob Baškem jezeru, nima meja.

Ta raznolikost pa je tisto, kar najbolj navduši. Nisem verjela svojim očem, ko sem zagledala parkiran motor, za katerega se je na prvi pogled zdelo, da je ves zarjavel. Toda podrobnejši pogled je razkril, da je to le odlična predelava in da je motor po vseh svojih voznih lastnostih več kot primeren za na cesto. In takih presenečenj na Evropskem motorističnem tednu (The European Bike Week – EBW) ne manjka. Lastniki harleyjev si očitno dajo še več duška kot drugi motoristi, da ustvarijo svoj sanjski motor.

Lahko ga, kot je bilo videti ob Baškem jezeru, prebarvajo v »dekliško« lila oziroma rozasto barvo ali pa v belo in porišejo s cvetličnim vzorcem. Ali pa si omislijo skoraj nevidne detajle, kot je dvocentimetrska lobanja na plastičnem delu stopalke, ali nasprotno, izberejo veliko bolj opazno kovinsko stopalko v obliki metulja, ki jo dopolnjuje v nežno modro barvo obarvan motor z metulji na sedežih … Da ne pozabim na različne, tudi zelo umetelno oblikovane zavorne čeljusti, polna kolesa ali oklepe različnih oblik in velikosti.

Naj se sveti!

Večina pa prisega na krom, krom in še enkrat – krom. Lastniki harleyjev so, če sodim po tem, kar je bilo videti na tokratnem srečanju, prepričani, da se mora motor motocikla in vse, kar je iz kovine, svetiti. Drugače ne gre. Ali pa lastnik ubere povsem svojo pot in posodo za gorivo, sedež in ročke naredi iz lesa!

Čeprav se mi je uporaba lesa v te neobičajne namene zdela zelo zanimiva, je bil moj favorit v Harleyjevi vasi, osrednjem prireditvenem prostoru, kjer ne manjka trgovin z večinoma izdelki Harley Davidson. Postavljen je bil ob steno oziroma je stal naslonjen na paleto, kakor da se vzpenja po nemogoči strmini: harley, predelan za sneg, izpod rok ljudi, ki se na motorje spoznajo. Zaradi zabavnega tehnološkega izziva so naredili na prvi pogled nemogočo reč, ki pa je menda uporabna.

Lahko pa bi izbirala med tisoč in eno sliko oziroma risbo, s katero lastniki krasijo svoje motorje ali čelade in jim dajejo osebni pečat. A ta neverjetna raznolikost – poleg različnih znamk in modelov motorjev ter njihovih tehničnih predelav – je tista, zaradi katere je v začetku septembra vredno priti k Baškemu jezeru. Tako človek ugotovi, kako bi nadgradil svoj motor oziroma kako bi ga predelal ali pa – po drugi strani – česa nikoli, ampak res nikoli, ne bi naredil.

Me je pa presenetilo, da je bilo letos – verjetno zaradi vremena – malo motoristk ali sopotnic, ki bi z načrtno skromnimi kosi oblačil mamile gledalce in razkazovale svoje bujno telesno okrasje. A ponavadi, je razložil kolega, je bilo tega dovolj, da se je lahko moško oko v miru odpočilo.

Dvomim, da je razlog v tem, da last­niki harleyjev niso najmlajši. Številne ponosne lastnike namreč prepoznaš tudi po tem, da nosijo brezrokavnike z oznako HOG (Harley Owners Group, Skupina lastnikov harleyjev). Zato ni bilo težko ugotoviti, da drži statistika o njihovem staranju: leta 1987 je bila polovica lastnikov harleyjev stara pod 35 let, leta 2005 pa je bila povprečna starost že 46,7 leta in zdaj je še višja.

Poleg tega ni nikakršna skrivnost, da večina motorjev, ki so rohneli ob Baškem jezeru, ni poceni in da se s predelavami – ki so za lastnike motorjev te ameriške blagovne znamke skoraj nujne – cene takoj povzpnejo na deset oziroma na nekaj deset in več tisoč evrov. Med redkimi motorji, ki so na zboru imeli ceno, ni bilo težko najti harleyja, ki so ga prodajali za 63.900 evrov.

Zato ni presenečenje, da se na avstrijskem Koroškem radi pohvalijo, kako donosen je ta dogodek. Povprečni motorist, ki na največjem evropskem moto zboru harley davidsonov preživi nekaj dni, tam pusti najmanj 400 evrov. To torej ni samo paša za oči in ušesa – nekateri so omenjali tudi kulinarični presežek v obliki pečenih rebrc, a to pustimo za drugo leto –, ampak je lahko tudi lekcija o turizmu. Ob Baškem jezeru menda samo s tem dogodkom vsako leto zaslužijo več kot 20 milijonov evrov.