Tiskane izdaje
Murska Sobota - Nekoč so odrasli poredne otroke strašili tudi s policaji, miličniki. »Če ne boš priden, bo prišel miličnik in te zaprl,« so jim grozili. Mene v mojem otroštvu z njimi niso mogli prestrašili. Kajti v Moščancih na Goričkem so bili naši prvi sosedje prav miličniki tamkajšnjega oddelka milice in skoraj vsak dan sem bil skupaj s sošolcem, sinom komandirja postaje, pri njih.
Nič kaj strašljivi niso bili, prijazno in domačno je bilo v njihovi pisarni. Opazovala sva šklopotajoč teleprinter, od daleč gledala njihovo orožje in poslušala brnenje njihovih službenih mopedov. Te dni so me spet spomnili na tiste davne čase.
Star teleprinter, čeprav precej mlajši od tistega iz mojega otroštva, miličniške oznake, kape, uniforme, makete avtomobilov, ki jih je v zadnjih štirih desetletjih uporabljala slovenska milica in policija, pa neizogibni pendreki, lisice in službena pištola Crvena Zastava ter kup drugih predmetov iz zadnjih štiridesetih let slovenske milice in policije so namreč od tega tedna na ogled v posebni zgodovinski sobi na soboški policijski upravi in mene so prav živo spomnili na otroška leta v sosedstvu miličnikov.
»Takšno sobo smo si želeli urediti potem, ko smo v Policijskem veteranskem društvu Sever za Pomurje pred tremi leti izdali knjigo o zgodovini pomurske policije in orožništva. Sedaj nam je to uspelo in vsi, ki jih to zanima, so dobrodošli pri nas,« pravi o njihovi posebni zanimivosti direktor policijske uprave Murska Sobota Damir Ivančič.
Štefanu Abrahamu, upokojenemu policistu, se v tej sobi od navdušenja kar svetijo oči. Zbirka je namreč plod njegovega nekajletnega truda in še kar raste in se dopolnjuje. Ne pozabi poudariti, da je bil tretjino svoje delovne dobe miličnik, dve tretjini pa policist. »Ko smo bili še miličniki, so nas ljudje bolj spoštovali. Imeli smo avtoriteto in ugled, sedaj ima policija avtoritete vse manj, saj se vsak lahko pritožuje čez kogarkoli in čez karkoli.«
In, kakšno naključje, miličnik je postal zato, ker je, nekaj let starejši od mene, odraščal v moji vasi in se kot otrok prav tako veliko motal med moščanskimi miličniki. »To me je zastrupilo in zaradi tega sem želel tudi sam postati miličnik.« Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je to res postal, z osamosvojitvijo je potem postal policist ter delal v policiji kar osem let več, kot bi mu bilo treba. »Vzljubil sem ta poklic in težko mi je bilo oditi,« pravi. In njegovo sedanje navdušenje nad vsem, kar spominja na miličnike in policijo, potrjuje njegove besede.
Pendrek, lisice in pištola Crvena Zastava so bili klasični miličniški komplet Foto: Jože Pojbič/Delo
O vsakem predmetu v zbirki zna povedati zgodbo. Na primer o tem, kako je šel star, odpisan Iskrin merilec hitrosti iskat k upokojenemu miličniku v Kamnik. »Malokdo sploh ve, da smo merilce hitrosti delali tudi v Sloveniji, saj večina ljudi pozna samo Multanovo. Pa je Iskra nekoč izdelovala te merilce v dveh izvedbah - enega za višje, drugega za nižje hitrosti. Izdelali so jih sicer bolj malo, skupaj kakšnih 150 za vso Jugoslavijo, zato pa so sedaj ti merilci toliko večja redkost in zanimivost.«
Poznejšo Multanovo, tisto z radarskim krožnikom, težkim kovinskim stojalom in Canonovim fotoaparatom na njem, je dobil na srečanju zbiralcev v Nemčiji, ker »pri nas nihče ni razmišljal o tem, da bi bilo del odslužene in odpisane opreme dobro shraniti in ohraniti za poznejše rodove.« Tudi zaradi tega skorajda ni ohranjenih vozil nekdanje milice in začetne policije. »Avtomobile, v takratnih časih v glavnem Zastavine fičke, yuge, stoenke, fiate 1300, volkswagnove golfe in IMV kombije za intervencijska vozila smo vozili do konca, nato so šli v uničenje ali so jih prodali na dražbi.« Abraham je zato v miličniškega do zadnje potankosti predelal navadnega Zastavinega yuga in ga opremil z vsem, kar so takrat takšni službeni avtomobili imeli: modre luči, UKV radijska postaja, modro - bela barva, grb z napisom milica na sprednjih vratih... "
Podobno so si uredili nekatere druge tipe nekdanjih miličniških avtomobilov tudi drugi slovenski ljubitelji miličniške in policijske zgodovine, ki so povezani v Združenju zbiralcev policijskih insignij Slovenije. V združenju so povezani slovenski in tudi ljubitelji policijskih predmetov in oznak iz tujine. Nekateri so se osredotočili na zbiranje oznak, drugi na pokrivala, tretji na vozila, Štefanu Abrahamu pa je zanimivo vse. In poleg kriminalistične muzejske zbirke v Tacnu in poleg manjše zbirke o zgodovini pomorske policije je njegova zbirka v Sloveniji edina javno dostopna zbirka.
Ravno na letošnji proslavi pred dnevom policije sta se tako generalni direktor slovenske policije Marjan Fank in direktor PU Murska Sobota Damir Ivančič pohvalila, da je vlada končno začela prenavljati opremo in vozni park policije in da imajo sedaj slovenski policisti veliko boljše delovne pogoje in dobra vozila. Kot je mogoče prebrati v knjigi Zgodovina pomurske policije in orožništva, je bilo s prevoznimi sredstvi orožnikov in miličnikov nekoč povsem drugače. Sprva, med prvo in drugo svetovno vojno takratni orožniki v Prekmurju z vozili niso imeli nobenih skrbi, saj jih na večini postaj - razen na konjeniških in kolesarskih - sploh niso imeli.
Pokrivala predstavljajo pomemben del zbirke Foto: Jože Pojbič/Delo
Svoje delo so opravljali peš, zato so bile orožniške postaje enakomerno raztresene. Kar nekaj časa po drugi svetovni vojni je Državni sekretariat za notranje zadeve miličnikom začel dodeljevati službena kolesa, pred tem pa so si posamezni miličniki zato, da bi si olajšali delo, včasih kolesa kupovali kar sami za svoj denar.
Po navedbah Draga Ribaša in Antona Rozmana v omenjeni knjigi so šele okrog leta 1954 miličniki dobivali službena kolesa znamke Diamant z opremo v uporabo za deset let. Po desetih letih je kolo postalo last miličnika, če je službo pustil prej, je moral kolo vrniti. Na postaji milice pri Gradu na Goričkem so konec petdesetih dobili prve mopede. Prvega službenega fička so na oddelku milice v Rogašovcih dobili leta 1968.
V sedemdesetih, ko je postal miličnik Štefan Abraham, je bilo službenih vozil že bistveno več. S pravim razkošjem se je tako lahko pohvalilo devet zaposlenih na leta 1973 znova ustanovljeni postaji prometne milice v Murski Soboti, ki so imeli na voljo štiri službene avtomobile in pet motornih koles. Na vsakega zaposlenega eno vozilo torej. Vendar se ta vozila, kot pravi Abraham, niso ohranila in jih bodo navdušenci morali tudi v prihodnje rekonstruirati.
