Ko so posadili drevesa v Deliblatski puščavi, na Dunaju ni več padal peščeni dež

Deliblato, vas, kjer so se pogrezali turški konjeniki

Objavljeno
26. junij 2019 09.00
Posodobljeno
26. junij 2019 09.00
Po Deliblatski peščari je najbolje kolesariti. Foto Milena Zupanič
Ko so se davnega leta 1551 Turki prebili čez Donavo in je nekaj tisoč konjenikov osvajalo neskončno ravnico današnje Vojvodine blizu romunske meje, so prekleli zamočvirjen svet, na katerega so naleteli. »Deli, deli«, so vzklikali, kar pomeni »noro, noro«. Od takrat je ostalo ime Deliblato, noro močvirje, pripoveduje Aleksandar Sarmeš, upravitelj naravnega rezervata Kraljevac pri Deliblatu. Takoj ko se močvirje neha, se začenja pesek, imenovan Deliblatska peščara (puščava). V te nekoč burne kraje se odpravimo, če želimo mir.
 

Puščava, ki je raj za rastline in živali


Deliblatska peščara, ki se razprostira severno od Donave na območju občin Kovin, Vršac in Bela crkva, ni prava puščava, a vendarle je puščava.Najdemo jo na seznamu štirinajstih evropskih puščav. Štejejo, da naj bi bila kot ostanek Panonskega morja najstarejša puščava v Evropi. Oddaljena je le uro vožnje od srbske prestolnice Beograd. Do nje je najbolje priti z avtomobilom, potem pa kolesariti.

image
Deliblatska peščara - spodaj pesek, na njem devetsto vrst rastlin. Foto internet.


Nasprotno od splošnega prepričanja, da so puščave nerodovitne, Deliblatska peščara dokazuje, da ni tako. V njej živi 900 vrst rastlin, med njimi 20 vrst orhidej, v enem delu je prekrita z gozdom, a ne od zmeraj. Je raj za biologe in tudi za lovce. Sem prihajajo lovci z vsega sveta na odstrel volkov, srnjadi in divjih prašičev. Sredi gozda je turistično naselje Čardak z zmogljivostjo 130 postelj. Po puščavi je urejenih več peš in kolesarskih poti, namenjenih turistom in raziskovalcem. V njej najdemo celo izvir zdravilne tople vode. Posebnost je »puščavski« gozd.
 

Rodovitno močvirje, pogozdena puščava


Zgodba pripoveduje, da je Dunajčane dolga stoletja motil pesek, ki ga je prinašal dež – prav iz Deliblatske puščave. Ko je z Vojvodino v 18. stoletju gospodarila Avstrija, se je cesarica Marija Terezija odločila puščavo pogozditi. Začela je z nezahtevnimi akacijami, ki so se hitro širile in dajale zatočišče številnim živalim. Od 300 kvadratnih kilometrov površine, kolikor je velika puščava, je velik del pogozden, drugod pa raste nizka trava, nekakšna divja stepa, ki se razteza, do koder sega pogled. Peska ni videti, ves je prekrit z rastlinami, ponekod tudi s poljščinami, kot so koruza in žitarice. Če je pesek pomešan s humusom, ki so ga sem naplavile reke, je namreč zelo rodoviten, pojasnijo kmetje. V času Marije Terezije so Avstrijci naredili še eno pomembno delo za Vojvodino: izkopali so kanale, s tem osušili zamočvirjeno pokrajino in jo naredili rodovitno.


Deliblato z jezerom Kraljevac


Vendar se ne odločimo prespati v turističnem naselju Čardak. Le nekaj kilometrov stran je Deliblato, vas, ki ima svoj »mokri« naravni rezervat Kraljevac, ki se imenuje po dobrih pet kilometrov velikem izvirskem jezeru Kraljevac tik ob vasi. To jezero – podobno kot puščava - z vsem svojim sijajem kaže, kako je človeku uspelo ukrotiti naravo. Jezero je nastalo je iz nekdanjega močvirja, tistega, zaradi katerega so turški konjeniki obupano vzklikali »deli, deli«, »noro, noro«. Močvirja, iz katerega se niso mogli izkopati. Pred nekaj leti so močvirski odtok zajezili, območje pa temeljito očistili, česar jim niso zamerile ne rastline ne živali, saj živijo tukaj še naprej. Jezero z okolico je raj za ornitologe, biologe in ribiče.

image
Deliblato, srbsko-romunska vas v Banatu ob jezeru Kraljevac. Foto internet


Raziskovalne možnosti


Prava posebnost so evropske tekunice, vrsta kratkorepih veveric, ki živi v podzemnih rovih na bližnjem pašniku. »Okoli 800 jih je. Njihovo število se malo spreminja, kar je odvisno od tega, koliko ovac se pase na pašniku. Ko je več ovac, je boljše, saj ravno prav skrajšajo travo. Tekunice ne marajo visoke trave,« pove Aleksandar Sarmeš, upravitelj rezervata. Tekunice, značilne po tem, da se postavijo na zadnje noge in se zazirajo v daljavo, so strogo zaščitene. Njihov naravni sovražnik je kraljevi orel. Na srečo deliblatskih tekunic (in v veliko zaskrbljenost ornitologov) živi v Panonski nižini vsega skupaj še okoli 230 parov teh orlov, od tega v Srbiji samo štirje. Izumrtja teh se ornitologi najbolj bojijo.

image
Čolni, ki jih posojajo v edinem hostlu Umbra, pripravljeni za ribiče, ornitologe in biologe. Foto Milena Zupanič


Deliblato, zdaj tritisočglava vas med obema rezervatoma, turistično ni posebno razviti kraj. Na razpolago ima le štiri ali pet prenočišč po kmečkih hišah, povsem na novo pa je zgrajen Hostel Umbra tik ob jezeru, mini znanstveno-raziskovalni center s 14 posteljami. Prav zato, ker je v Deliblatu vse enako, kot je bilo zmeraj, je še posebej vreden postanka. Vsakogar, ki pride, sprejmejo, kot bi bil njihov in mu ponudijo najboljše, kar imajo.


Za vrati tri dvorišča


Nastanimo se pri družini Miroslave Janče, v ulici, kakih dvesto metrov od jezera. Domačija je tipična za te kraje. Z ulične strani se hiše držijo druga druge, videti ni ničesar, razen zidov. Ko pa vstopiš, se začne svet odpirati.

image
Miroslava Janča, gostoljubna kmečka gospodinja v prvem od treh dvorišč. Foto Milena Zupanič


Najprej veliko dvorišče, skozi katerega se vstopi v hišo. Na tem dvorišču se zbira družina skupaj s psom in mucami, gospodinja tu opravlja tako rekoč vse, kar pač gospodinje po vsem svetu delajo.

Naslednje dvorišče je za prirejo živali. Po njem se sprehajajo kokoši, purani, ovce, koze in prašiči. Nekoč so imeli tudi krave, zdaj jih ni več. Vrata na nasprotnem koncu tega dvorišča vodijo v velik zelenjavni vrt, kjer rastejo tudi drevesa češenj, jabolk, hrušk, sliv, pa še »priročen« manjši vinograd.

Tu res niso nikoli lačni, pomislim kot prebivalka mesta, kjer je treba vsako jagodo kupiti v trgovini. »Pridite, sem že pripravila mizo,« pokliče Mira. V naslednjih dveh dneh, kolikor smo bili pri Miri in Jovi, smo poskusili vse, kar so imeli pri hiši. Bilo je odlično. Za devet evrov dnevno na osebo s prenočiščem vred noro poceni, »deli«.
 

Koliko vladarjev, toliko preseljevanj


K jezeru, kjer se bomo dobili z Aleksandrom Sarmešem, upraviteljem naravnega rezervata, se odpravimo rano zjutraj. »Najbolj me zanima zgodovina,« pove Romun, čigar družina živi v Deliblatu že stoletja. Tako priimek kot družina izvirata iz dobrih 200 kilometrov oddaljenega mesta Sarmizegetusa v Romuniji, ki je bilo pred dvema tisočletjema glavno mesto Dakije, kraljevine, ki se je razprostirala na območju današnje Romunije, Banata v Vojvodini in na Madžarskem. Dakijo so v drugem stoletju zavzeli Rimljani, jo kolonizirali, urbanizirali in po svoje civilizirali. Kot rimska provinca je zacvetela.

image
Aleksandar Sarmeš, upravitelj naravnega rezervata Kraljevac pri Deliblatu. Foto Milena Zupanič


V naslednjih stoletjih so šle čez Deliblato in celotni Banat številne vojske. Vzponi in padci teh krajev so bili vedno odvisni od gospodarja; vsak je po svoje preseljeval ljudi, kakor se mu je zdelo najbolj koristno. Po Rimu je tukaj zavladal bolgarski car Simeon, okoli leta tisoč madžarska kraljevina, v 16. stoletju je prišla pokrajina za 200 let pod Osmane, naslednjih 300 let pod Avstro-Ogrsko. V zadnjem stoletju so se zamenjale tu tri države: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Jugoslavija in zdaj Srbija.
 

Srbija, dom za 33 narodnostnih manjšin


Kako zelo burna je bila preteklost v tem delu sveta, pove podatek, da živi v Vojvodini več kot 25 različnih narodnosti, v celotni Srbiji pa 33. Večinsko prebivalstvo je srbsko, veliko pa je tudi Nemcev in Madžarov, pa Romunov, Rusov, Slovakov, Čehov, Bolgarov, tudi Slovencev. Drug ob drugem živijo, pomešani z najrazličnejših vetrov, že stoletja.

Srbija je do narodnostnih manjšin in njihovih različnih veroizpovedi zelo široka in tolerantna. »Nobenih razlik ni med nami. Do nedavna je bil v Deliblatu tudi pouk v romunščini,« je povedala Liljana Ambruš, predsednica Ekološkega združenja kmečkega turizma v Deliblatu, vasi, kjer živijo Srbi in Romuni že stoletja v slogi drug z drugim.

image
V Deliblatu živijo složno drug ob drugem Srbi in Romuni, imajo tudi srbsko in romunsko cerkev. Na fotografiji romunska cerkev. Foto Milena Zupanič