Ko tudi knjiga postane star papir

Pokrito dvorišče je bilo polno odpadnega papirja. Sestavljal je pisane gore, visoke in trdno povezane bele bale, se pomikal po tekočem traku ... Na vprašanje, kaj se zgodi z vsemi temi smetmi, sta Brigita Šarc in Boštjan Kovačec iz Dinosv en glas odvrnila: »To niso smeti, to je odpadni material!«

Prvotni namen tega zapisa je bil na zadnji poti pospremiti knjige – vse tiste, ki so po spletu različnih okoliščin zrele za odpis. Toda iti po poti odpisane knjige je bistveno težja naloga, kot se zdi na prvi pogled, saj velja to v družbi za obsojanja vredno dejanje, zato založniki ne govorijo prav radi o tem. »Noben založnik ne dela tega iz hudobije, to je del posla,« je poudarila urednica pri založbi Modrijan Bronislava Aubelj. »Založbe, vsaj večina, smo navsezadnje gospodarske družbe, naš proizvod so knjige, te pa so, žal, pokvarljivo blago, tako kot marsikaj drugega,« je povedala.

Vzrokov za odpis knjig je sicer več. Knjiga lahko postane neveljavna, to se zgodi zlasti učbenikom. »Ko gredo iz uporabe, lahko ostane na stotine izvodov, ki jih nihče več ne potrebuje.« Podobno se lahko naberejo zaloge starih knjig, ki jih na koncu ljudje ne kupijo več niti za evro. Tretji vzrok, ki lahko vodi do razreza knjig, pa so potečene avtorske pravice. »Za prevode običajno sklenemo avtorsko pogodbo za pet let. Od omenjenih petih let nekaj časa vzameta samo prevajanje in urejanje knjige, nato še tisk, kar pomeni, da nam ostanejo tri ali štiri leta za prodajo. Neprodane izvode nato poskušamo razprodati za simbolično ceno, če ne gre, ni druge možnosti, kakor da gredo v reciklažo,« je pojasnila Bronislava Aubelj.

Pomladansko čiščenje

Stare knjige tako pristanejo tam, kjer pristane star papir, in eno izmed podjetij, ki ga zbira, je Dinos. Toda iskanje knjig v velikanskih kupih papirja in kartona je kakor iskanje igle v kupu sena. »Knjige gredo med mešan papir, saj so sestavljene iz platnic, te pa so pogosto plastificirane,« je začela razlagati Brigita Šarc, vodja sektorja ekologije in tehnologije pri Dinosu. Odpadni papir namreč razdelijo v tri glavne skupine, tisti najbolj dragoceni je bel, pisarniški papir, rečejo mu arhiva. »Za nas je najdragocenejši, saj je predelava najlažja,« je dodala. Nato je mešan papir, zadnja kategorija pa je odpadna papirna in kartonska embalaža.

V zgodnjemarčnem dopoldnevu je bil del Dinosovega dvorišča na Šlandrovi 6 v Ljubljani, kjer zbirajo star papir, poln. Na splošno je marec za zaposlene v podjetjih, ki se ukvarjajo z zbiranjem in predelavo odpadkov, naporen mesec, navsezadnje je to čas, ko se začenjajo pomladanska čiščenja. To potrjujejo »papirnati« podatki. Na vseh lokacijah (po Sloveniji jih je 19) prevzamejo prav marca največ papirja, lani ga je bilo za 7260 ton, v preostalih mesecih je povprečje med pet in šest tisoč tonami, vrh je še oktobra, ko se končujejo šolske akcije zbiranja. Na splošno količine prevzetega papirja naraščajo – na vseh lokacijah ga je bilo leta 2006 za 38.000 ton, lani že 74.500. Tudi če pogledamo samo Ljubljano, sta opazni odstopanje v omenjenih mesecih in naraščanje po letih. Marca lani so zbirali 2350 ton, oktobra več kot 2500 ton (za primerjavo: junija 1325 ton). Leta 2006 so dobili okoli 10.000 ton papirja in kartona, lani 23.500.

Težko »zbrani« šolski izlet

Ali si torej lahko šolski razredi z zbiranjem starega papirja še plačajo končni izlet? »Načeloma je to še vedno mogoče,« je odgovorila sogovornica, »vendar je treba akcijo izpeljati tako, da sodelujejo z izvajalcem javne službe zbiranja papirja.« To predvideva odpadkarska zakonodaja, kakor ji pravijo, čeprav bi tisti, ki zbirajo in predelujejo star papir, veliko raje videli, da bi jim ga ljudje sami pripeljali. Takšen papir je namreč najbolj čist, zato je delež reciklaže boljši. In najslabši je praviloma iz kontejnerjev za papir, ki stojijo na ulicah: »Vanje vrže kdo samo tetrapak z jogurtom, in onesnaži tako rekoč vse. Potem se papir preklada še pri komunalnih družbah; vse tudi nimajo pokritih površin, zato lahko pride zraven vlaga in je papir bistveno slabše kakovosti.« Ljudi, ki jim sami pripeljejo papir, seveda ne odslovijo, še zlasti če so navajeni priti neposredno na njihovo dvorišče. V povprečju je cena za tono papirja okoli 75 evrov, vendar je lahko tudi višja ali nižja – odvisno od količin in drugih dejavnikov, je dodala Brigita Šarc.

Tudi tisto dopoldne se je pripeljal zasebni avto in njegov lastnik je iz prtljažnika začel zlagati v lične kupe povezano časopisje. Drugi časopisi so bili pomešani z revijami in reklamnimi letaki ter tvorili več metrov visoke gore, prihajali so tovornjaki, ki so jih še povečevali, nato se je nadnje dvignila velikanska roka in začela grabiti papir. Najbolj neugleden je čakal pred tekočim trakom, ob katerem je stal delavec in z izurjenim očesom ločeval pleve od zrnja, torej nepapirnate dele, v glavnem so bili to kosi plastike, ki jih je treba odstraniti, je povedal Boštjan Kovačec, vodja regije Ljubljana v Dinosu.

Komisijska uničenja

Med vsem papirjem, ki ga zberejo, je ponavadi le od dva do tri odstotke knjig, je ocenil Kovačec, kar pomeni, da jih v vsem letu ne dobijo niti za deset ton. Ker je količina tako majhna, ne zaznajo gibanja na založniškem trgu, kjer se (praviloma) tiska več knjig, prodaja pa manj. Knjiga ima tudi precej dolgo življenjsko dobo, je razmišljal, dobimo kvečjemu res stare knjige. Nekoliko drugače je s komisijskimi uničenji, je dodala Brigita Šarc, takrat pridejo paketi, ki tehtajo sto ali dvesto kilogramov. V teh primerih je postopek predpisan. Narediti je treba komisijski zapisnik, uničenja se pogosto udeleži predstavnik založnika ali knjigarne, še zlasti če se hočejo zares prepričati, da ne bi kakšna odpisana knjiga kakor koli in kjer koli prišla v obtok. Platnice ročno odtrgajo, nato gre preostanek knjige skozi pretrgalec. »Knjigo torej raztrgamo ...« je sklenila Brigita Šarc, in čeravno je posel pač posel, je nastal trenutek tišine. O tem, kakšne knjige so to, seveda ne izprašujejo, se je pa spomnila otroških knjižic, ki so jih že pred časom pripeljali v uničenje. »Bilo nam je kar malo hudo, vprašali smo se, čemu ne najdejo druge rešitve, toda na koncu je treba nalogo profesionalno izpeljati.«

Knjige potem pristanejo skrite v velikih balah papirja, ena ponavadi tehta tono in je pripravljena za končno predelavo. Eno od podjetij, ki opravi to sklepno dejanje, je Karton Količevo. Tam je postopek, pri katerem nastane iz ostankov knjige kapljica v kartonski masi, precej bolj zapleten. Opisala nam ga je Irena Rupnik iz Kartona Količevo: »Vračljiv papir se s pomočjo vode razpusti v razpuščevalniku ter očisti nečistoč. Izločijo se vse neuporabne snovi, kot so pesek, pisarniške sponke, plastika, kovina in razni odpadki. Papirne vlaknine se nato toplotno in mehansko obdelajo, papirna suspenzija, v kateri je odstotek vlaknin in 99 odstotkov vode, pa gre na kartonski stroj.«

In tako nekako se konča pot starega papirja v novem. Tudi knjig, ki na tej zadnji poti ohranijo življenja. »Ena tona papirja na leto ustreza trem kubičnim metrom lesa, to je ena smreka. Če zberemo na leto 70.000 ton, je to 70.000 smrek,« je Boštjan Kovačec stari papir spremenil v gozd.