»Ko zakinka, ga zbudim in rečem: Vojne še ni konec.«

Martin Čokl in Anton Bušljeta, starejši in mlajši stoletnik, živita v centru starejših le nekaj vrat narazen.
Objavljeno
08. oktober 2014 17.04
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama
Martin je imel sedem let, ko se je začela prva svetovna vojna, Anton pa se je ravno rodil. Nato sta preživela dva avstrijska cesarja, tri srbske kralje in še kakšnega italijanskega ter dosmrtnega predsednika. Danes jima bo ob visokih stoletnih jubilejih čestital predsednik Slovenije.

Burno 20. stoletje je z velikimi preobrati zaznamovalo njuno osebno zgodovino, a vsakemu malce drugače. Rojena na različnih koncih, sta se Martin s Štajerske in Anton iz Dalmacije, spoznala letos v centru starejših Črnuče. In zdaj stoletnika, mlajši in starejši, stanujeta le nekaj korakov narazen v tretjem nadstropju, odkoder se odpira spokojen pogled na ribnik pred domom in na rašiški hrib, ki se v teh dneh že odeva v pastelne jesenske barve.

Ni kot doma, a je vendar najboljše

Anton je »stotico« praznoval že v zadnjih dneh septembra, a kljub pogostitvi in živahni družbi, s katero so v domu nazdravili, se je počutil osamljenega. Rojstni dan, ki ga je prvič po 67. letih praznoval brez žene, je bil zato bolj kisel in tudi vsak dan, ki ga Anton Bušljeta preživi brez svoje Frančiške je zato malce bolj grenak. V dom sta prišla skupaj, ker je bila ona, tudi že v 95-em letu, bolna in se mu je smilila. »Počutim se, kot da bi izgubil polovico sebe,« zavzdihne Anton.

Hči Tatjana, ki se je pred tremi leti vrnila iz Kenije, da bi skrbela za starša, potem ko je zbolela mama, ga obišče vsak dan, včasih tudi po dvakrat. Ona ga je rešila, s hripavim glasom pripoveduje Anton, zaradi nje je zmogel zdržati bolečo izgubo soproge. Tatjana je očeta vabila, da se preseli k njej v Šiško, a Anton noče biti nikomur v breme, ve pa tudi, da je sobo v upokojenskem domu težko najti, zato bi jo bilo škoda zapustiti, še posebej, ker se v domu sicer prijetno počuti. Tisti dan se je, tako kot pogosto, že po zajtrku sprehodil do ribnika in s posušenim kruhom nakrmil race.

Nekaj vrat od njega stanujeta zakonca Čokl. Njuna demografska statistika je impresivna: Martin bo to nedeljo napolnil 107 let, njegova Irena pa je v 93-letu. Skupaj pa sta že jubilejnih 70 let in vsega se še dobro spominjata. Martin je pred petimi leti, star že 102 leti, izdal knjigo s preprostim naslovom Knjiga mojega življenja: »Začutil sem notranjo potrebo, da popišem svoje življenje. Knjiga je namenjena sorodnikom, rojakom in naslednikom, da bodo vedeli, kako smo živeli v mojem času.«

Koliko pa je teh naslednikov? Martinu, upokojenemu univerzitetnemu profesorju, se ne da več globje vrtati po spominu, a mu Irena ne dovoli, da bi zaspal v glavo. »Saj znaš tudi ti našteti,« ga spodbuja in nato skupaj naštejeta dva sinova, 6 vnukov in 8 pravnukov, deveti pa je na poti.

Kar lepa družina, zadovoljno ugotovi Irena, ki je še do lani, leta 2013, skrbela zanju, za dom, v njunem stanovanju v ljubljanski Šiški. Nato je staknila nekakšno plučnico, se zdravila na infekcijski kliniki, a potem je niso več ubogale noge. Zapustiti sta morala stanovanje, v katerem sta prebila 60 let in ga takrat še nista obiskala, preveč je spominov, ki bi privreli na dan; zdaj sta v domu in tečeta zadnji krog, vesela, da imata možnost preživeti zadnja leta v varnem okolju; ni kot doma, a kar je bilo, je pač minilo, je sprijaznjena Irena.

Zaznamovani z veliko vojno

Čeprav je minilo, pa seveda nista pozabila; ne dobrega ne slabega. In slednjega je bila največ v drugi svetovni vojni. Martin, diplomirani gozdar, zaposlen na takratni banski upravi, je bil ob napadu na Jugoslavijo vpoklican kot rezervni artiljerijski oficir v Hočah. Pri umiku jugoslovanske vojske so ga zajeli Nemci in poslali v vojno ujetništvo, najprej nemško, nato italijansko; tako kot vse druge oficirje so ga poslali Gonars. Vrnil se je šele po razpadu Italije, a ravno za toliko, da sta se Ireno poročila. Že drugi dan po poroki je privihral Gestapo in zaprl celo družino. Martina so poslali v Dachau, Ireno in druge ženske zaprli v Ljubljani, Ireninega očega pa internirali na zloglasni italijanski otok Ustica. A vsi so srečno dočakali konec vojne in se vrnili domov.

»Sama kost in koža ga je bila, komaj sem ga spoznala, ki je prišel iz karantene po taborišču, pravi Irena za moža, ki vsake toliko prikima. »Njim je bilo res hudo, huje kot nam« pa doda Anton, ki se pridruži pogovoru pri Čoklovih. Nekdanji partizan, namestnik komandanta 1. bataljana Prešernove brigade, se spominja, da so bili tudi v partizanih pogosto lačni in prezebli, a vsaj pretepal in mučil jih ni nihče. Njega je vojna vihra zajela, ko je kot delavec pomagal utrjevati Rupnikovo obrambno linijo. V Slovenijo je prišel s trebuhom za kruhom že leta 1933, Kot malemu dečku mu je umrla mati, oče je bil do njega trd in neprizanesljiv, zato je kmalu postal begavček, ki so ga lovili žandarji in nekajkrat privedli domov, kjer je danes nacionalni park Paklenica. Tisti kraji so bili divji, polni zverjati. Ko je pasel živino, se je postavil sredi črede, da ga ne bi iznenada napadli volkovi. Od svojega 15 leta je skrbel sam zase in skusil veliko grenkega.

»Ne vem kako sem pri takšnem življenju lahko dočakal tako visok jubilej?« se sprašuje Anton Bušljeta, ponosen, da je bil slovenski partizan. Priznanja iz tega obdobja na stenah njegove sobe kažejo, da je bila partizanščina nadvse pomembno obdobje njegovega življenja. Po vojni je nekaj časa delal v smodnišnici Kamnik, delovno dobo pa je končal na ministrstvu za notranje zadeve. Tega pa je že tako dolgo, da se tisti hip ne more niti spomniti. »Verjetno bo več kot 40 let tega,« pravi in potarna, da je pa res postal že star.«

Majhna veselja in veliko narave

Osvoboditev, ki so jo dočakali leta 1945 je bila enkratno doživetje, ki ga današnje generacije ne morejo razumeti, odgovori na vprašanje, kako jim je uspelo nanizati toliko let, Martinova družica. Najbolj od vsega so bili veseli, da so preživeli in da so skupaj. Naučili so se veseliti vsake drobne malenkosti, imeli so majhne radosti in bili so zelo skromni, strne Irena, ki je kljub temu, da si mora pri hoji pomagati s prestavljanjem hojce, ohranila vedrost in okretnost duha.

Martin Čokl je po vojni delal na gozdarskem inštitutu, nazadnje pa kot univerzitetni profesor predaval na gozdarski fakuleti. Upokojil se je pred 37 leti, a je tudi še po upokojitvi predaval študentom. In ti tudi še danes študirajo po njegovem učbeniku, ga dopolni Irena, ona je delala v zavarovalništvu, in doda: » Pisal je tudi strokovne članke, bil je urednik in izdal zbornik, ampak je tako skromen ... Obrne se na moža: A bi se ti hotel spomniti malo?«

Profesor pa se najraje spominja svojega otroštva v rojstni Zibiki, v Šmarju pri Jelšah. Še dve leti nazaj so v njegovi rojstni hiši, v njej zdaj gospodari njegov nečak, skupaj tradicionalno praznovali martinovo. Zdaj za kaj takšnega nimata več energije: vožnja z avtom in druženje z večjim številom ljudi sta jima je prenaporna. Ko je bil še v službi, pa je gozdarski inženir napravil tudi po 20 kilometrov po gozdu na dan. »In ko je prišel domov, je vedno rekel da ima najlepši poklic na svetu«, se spominja Irena.

Prebiti veliko časa v naravi je zagotovo zdravo, prikima tudi mlajši stoletnik, ki je bil svoje čase, dokler ga niso dovolj prestrašili zdravniki, tudi strasten kadilec. Čoklova nista nikoli kadila, kozarčku rdečega ob kosilu pa se tudi v domu nista odpovedala.

Starejša ko sta, raje obujata – s pomočjo albumov – stare spomine. S križankami in sudokoji ohranjata mentalno kondicijo. Bereta. Martin ne vidi več, zato mu ona iz Grantove zgodovinske enciklopedije na glas prebira o prvi svetovni vojni, ki se je 107-letnik še dobro spominja: »Ko zakinka, ga zbudim in rečem: ej, vojne še ni konec.«