Tiskane izdaje
Ali vrtnice kaj drugače cvetijo, če dobijo svetovno odličje? Je park morda drugačen, če njegova urejenost doseže sam svetovni vrh? Ni, je takšen kot je bil prejšnja leta, a za večino ljudi je le nekoliko bolj vabljiv. Prej si je ob pogledu na tržaški vrt Sv. Ivana marsikdo zamrmral: »No ja, še eden izmed parkov, ki je enkrat malo boljše drugič malo slabše oskrbovan«. Kadar ni v polnem cvetenju pa je za večino ljudi tako ali tako nezanimiv. Kljub temu je bilo v njem lepo posedeti tudi prej, saj je pripovedoval svojo zgodbico. Odličje vrtnicam torej nič ne prinese, prav tako ne parku, pripelje pa večje množice in navdušenje nad njimi se posledično veča. Prav tako se veča tudi možnost preživetja samega parka.
Trst kot nekdanje multikulturno mesto, kjer so se srečevale različne kulture od furlanske do italijanske, od slovenske do avstrijske, je v zgodovini odigral pomembno vlogo. Že od leta 1382, ko je prišel pod okrilje Habsburžanov, je postajal vedno pomembnejše pristanišče in trgovsko središče. Z izgradnjo želežniške proge Dunaj-Trst leta 1857 je to svojo vlogo le še okrepil. Leta 1867 je tako postal prestolnica Avstrijskega primorja.
Po prvi vojni je izgubil zaledje, kar se je poznalo na razvoju. Zaradi pomembnosti mesta je avstrijsko cesarstvo v njem zelo veliko gradilo in vlagalo v njegov razvoj. Med drugim je tam kot kompleks objektov Sv. Ivan nastala ena najsodobnejših bolnišnic za duševno prizadete v tistem času. Azil je bil zgrajen v začetku dvajsetega stoletja kot zaprt kompleks več kot tridesetih objektov, skupaj z gledališčem in cerkvijo. V sklopu objektov je bil načrtovan ogromen park s preko 20 hektarjev površine, za katerega je načrt tedaj v stilu secesije (Art Nouveau; obdobje 1888-1925) naredil arhitekt Braidotti (1903).
Zaradi prve svetovne vojne (1914 do 1918) in posledičnega razpada avstrijskega cesarstva parkovna površina ni bila glede na načrt nikoli v popolnosti zasajena. V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se je doktrina zdravljenja duševnih bolnikov spremenila iz zaprtega v odrti tip, so kompleks počasi začeli opuščati in to območje je začelo propadati. Zaradi negativnega prizvoka iz preteklosti (bolnica za duševno bolne) pa tudi ni postalo javno dobro vseh meščanov.
Oživljanje opuščenega kompleksa
V novejšem času so temu delu poskušali dati novo vsebino. Ob sodelovanju tržaške občine, tržaške pokrajine, Univerze in pokrajinske zdravstvene ustanove je prostor začel ponovno pridobivati svoj pomen. Z različnimi partnerji so v nekdanje stavbe naselili nove dejavnosti in tako se je pokazala še potreba po ureditvi zunanjosti. Ker je že Braidotti, prvi načrtovalec parka, tukaj načrtoval rožni vrt, je to idejo povzel in nadgradil krajinski arhitekt Vladimir Vremec, tržaški Slovenec iz Opčin. V letu 2001 do 2003 je nastal prvi rožni vrt starih vrtnic iz časa Braidottija, potem pa se je zgodbica iz leto v leto glede na sredstva nadaljevala in še danes se nadaljuje naprej.
Krajinski arhitekt Vladimir Vremec ima za seboj dolgo in uspešno pot urejanja javnega zelenja. V zadnjih 20 letih pa so mu vrtnice postale glavna tema. Med leti 1976 - 1996 je bil direktor odseka mestne uprave za urejanje javnega zelenja v Trstu. Že leta 1985 je zasnoval pomembno kolekcijo grmastih vrtnic skupaj s prof. Fineschijem ob vili Revoltela v Trstu. V letu 1998 je zasnoval rožnik v Valdoltri ob ortopedski bolnici. V teh letih je snoval parke v Izoli, kjer so bile glavne spet vrtnice. Izola je s tem postala mesto vrtnic. Sodeloval je tudi pri zasnovi vrta borbonk v Novi Gorici in rožnika v Portorožu. Leta 1998 je bil glavni pobudnik ustnovitve sekcije za vrtnice v Sloveniji, ki je potem prerasla v društvo ljubliteljev vrtnic Slovenije. Je aktivni član italijanskega, nemškega in slovenskega društva vrtnic, predvsem pa je aktivni ustvarjalec javnih parkovnih površin z vrtnicami. Le-te še vedno sijejo v vsej svoji lepoti, kar pomeni, da jih je zelo dobro zasnoval.
Projekt ob Sv. Ivanu je tako prišel v prave roke. Od leta 2003 je tukaj vsako leto nastalo nekaj novega. Nekdanje zaraščene površine je bilo treba najprej počistiti, potem pa jim premišljeno dati nove vsebine. Pri tem je znal zelo dobro puščati stare še ohranjene elemente te parkovne površine in jih vključiti z novimi. Vse skupaj je bilo videti, kot da bi šlo za star projekt. Novi in stari deli se tako dobro vklapljajo drug z drugim. Vedno več je novo obnovljenih stavb in nekoč zapuščen prostor je postal ponovno shajališče tržačanov in ljudi iz bližnje ter daljne okolice. Ker so poleg nastajajočih površin z vrtnicami sem vključili še društveno dejavnost, predavanja o vrtnicah v lepo obnovljenih prostorih ob novih površinah z vrtnicami, je ta prostor postal tudi prostor druženja in srečevanja različnih generacij.
Izjemna pestrost
Prvotni lastnik Villa Bottacin, ki leži najnižje na tem kompleksu, se je zelo zanimal za botaniko. Okoli 1860 je bil v stalnem stiku z nadvojvodo Maksimiljanom, ki je nadzoroval gradnjo svojega belega gradu in parka Miramar, ob obali, le dve milji od Trsta. Prav ob tej vili, kjer so najlepša stara drevesa, je Vremec zasadil stare in divje vrtnice v dokaj formalnih gredah. Tam rase okrog 600 vrst, med katerimi so sorte galskih vrtnic in več kot sto različnih hibridnih starih sort skupaj s popenjavkami. V nadaljnjih delih je uporabil različne pristope, pri katerih je kombiniral vrtnice z drugim rastlinami. Te kombinacije obvlada izredno dobro, saj pozna ustrezne lastnosti rastlin. Tako so nastajale različne bolj mozaične predstavitve ob zdravstveni upravi, kjer je zasaditev najprestižnješa glede na vgrajene elemente. Tukaj so namreč vrtnice z ostalimi rastlinami zasajene v betonskih gredah.
V zelo strmih predelih med cestami je uporabil pokrovne vrtnice, ki jih je kombiniral s sivko ali kakšno drugo vrsto. Toliko različnih pokrovnih vrtnic kot je v tem rozariju, je težko videti drugje. Ker ga zanima tudi preizkušanje posameznih sort, je le-te med seboj kombiniral. Sam je nato kritično ugotavljal, katera se bolje obdrži v tem še vedno dovolj ostrem podnebju, kjer so poleti suše, zime pa včasih z burjo niso nič manj prijazne.
Poleg različnih tipov vrtnic je kombiniral različne žlahtnitelje in zgodovino vrtnic. Na ta način je hotel prikazati zgodovino nekdanjih povezav Trsta z drugimi deželami. Zato so tukaj vrtnice iz različnih geografskih območij. Tipično za Sredozemlje je bilo, da so ljudje s potovanj prinašali različne dobrine, okrasje in tudi rastline, ki so jih v domačem okolju potem preizkušali. Vse to se prepleta tudi tukaj v tem vrtu.
V tem rozariju se tako nahaja preko 6000 grmov in to več kot 2800 različnih sort, ki vključujejo 1200 hibridnih čajevk, preko 300 sort mnogocvetnih grmov (floribund), 800 sort starih vrtnic, preko 250 sort popenjavk, 150 pokrovnih vrtnic in 350 rožnih grmov. Glede na originalni načrt , kjer so bile vrtnice le mestoma prisotne, je zdaj celoten park posvečen vrtnicam. Strukturo mu sicer dajejo stara mogočna drevesa, za vmes pa tu in tam park popestrijo še različne sredozemske grmovnice. Dodal je še kamelije in mnoge trave, ki predvsem v zgornjem delu vrta vnašajo mehkobo med vrtnice.
Idilično okolje
Zahvaljujoč dobremu poznanstvu s profesorjem Fineschjem, ki je ustvaril velik in svetovno znan rozarij starih sort v Cavrigliji, je tukaj v Trstu precej sort iz njegovega rozarija. To javni park dela še bogatejši in zanimivejši za obiskovalce. Kljub temu urejanje še ni zaključeno, rozarij se še vedno širi in predvidene so nove zasaditve.
Zgornja terasa ima sodobno, formalno obliko z vzporednimi povečanimi gredami in glavno promenado. Ob njej je Vremec uporabil okrasne trave - Eragrostis elliottii »Wind Dancer« Pennisetum alopecuroides in Festuca mairei ter s tem ustvaril pravo mehkobo. Iz terase ob objektu, namenjenemu različnim predavanjem ter srečevanju ljubiteljev rastlin in vrtnic, ta mehkoba kar sama povleče navzdol ali pa te prepusti uživanju na tej terasi in prepletanju barv ob počasi zahajajočem soncu, dokler se zastor popolnoma ne zapre. Drug čudovit pogled se odpre preko rozarija na mesto v strmini ali še bolj v daljavo. Vsak nudi svoje posebnosti. Vedno znova pa se ustaviš med barvitostjo vrtnic in sivo srebrnino trav.
Prestižno priznanje
Vse to in še več je ob strokovni utemeljitvi Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, mnenju prof. dr. Franca Giorgetta iz Fakultete za krajinsko arhitekturo v Milanu in še strokovnemu ogledu komisije WFRS botrovalo temu, da je bil rožnik Sv. Ivan v petek, 2. oktobra, slovesno razglašen za prestižni rozarij 2015. Odličje podeljuje svetovna zveza vrtničarjev (WFRS) le vsake tri leta. To odličje je rozarij dobil na letošnjem svetovnem kongresu združenja vrtničarjev 28. maja 2015 v Lyonu.
Slovesna razglasitev je bila, kot rečeno, pred slabima dvema tednoma, torej jeseni, ko so vrtnice v rozariju ponovno zablestele v cvetju. Ne tako kot maja, a kljub temu v tem osrednjem zgornjem delu rozarija jeseni skoraj ni bilo občutiti. Kot da so se vrtnice prebudile in pokazale vso svojo lepoto, ki si jo vrt s takim prestižnim priznanjem svetovne zveze vsekakor zasluži. Barve vrtnic se jeseni še lepše podajo k mehkobi trav, ki obdajajo osrednje osi tega zgornjega dela rozarija. Tam zdaj zid krasi še prestižno priznanje WFRS.
Slovesna nagrada je veliko priznanje za načrtovalca krajinskega arhitekta Vladimirja Vremca, Tržaškega Slovenca, ki ima za seboj bogat opus zelo lepih javnih površin tako v Italiji kot Sloveniji.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
