Tiskane izdaje
Kako dobro poznamo avstrijsko Štajersko, zeleno srce Avstrije? Odgovor se večinoma konča pri nakupovanju v Gradcu. Šele leta 2003, ko je mesto postalo evropska kulturna prestolnica, smo spoznali tudi tamkajšnje kulturne dimenzije. A vsaj dva razloga sta še, zakaj obiskati Gradec in njegovo okolico.
Vrnitev v preteklost
Petnajst kilometrov severno od prestolnice avstrijske Štajerske leži eden največjih muzejev na prostem v Evropi. Kraj se imenuje Stübing, tik ob reki Muri, v dober kilometer dolgi dolini so postavili Avstrijo v malem. Prehodiš jo od vzhoda proti zahodu, torej od najbolj vzhodne pokrajine Gradiščanskega (Burgenland) do Predarlskega (Vorarlberg), vmes pa so še Koroška (Kärnten), Spodnja Avstrija (Niederösterreich), Gornja Avstrija (Oberösterreich), Solnograško (Salzburg), Štajerska (Steiermark) in Tirolska (Tirol). Vendar to ni atrakcija kot kakšen celovški Minimundus, ampak čisto prava vas, ki se vije ob dvokilometrski cesti, sestavlja jo sto kmečkih hiš, gospodarskih poslopij in drugih stavb, ki so jih prenesli z originalnih krajev, jih restavrirali in dodelali v podrobnosti. Na kratko bi lahko rekli, da dolina ponuja odgovor na vprašanje, kako so gradili, živeli in delali v avstrijskih deželah v zadnjih 600 letih. Najstarejši objekt je namreč star prav toliko. Prikazana je torej zgodovina kmečkega življenja in kmečke arhitekture v Avstriji.
Tukaj je harmonija kulture in narave, pravijo v muzeju, ki je odprt od aprila do oktobra, na leto privabi 60 tisoč obiskovalcev in kar za polovico prihodka poskrbijo sami. Toda ne gre samo za sprehod in ogledovanje starodavnih zanimivosti, gre tudi za nova spoznanja o zgodovini, ki smo jo že pozabili. Kakšno je bilo življenje v preteklosti? Kaj so ljudje jedli, kako so se zavarovali pred vročino? Jih je zeblo? Kaj se lahko naučimo iz njihovega življenja?
Najbolj ljubek avstrijski muzej, kot mu pravijo, je eden največjih muzejev na prostem v Evropi (ponaša se tudi z oznako Icom/Unesco). Ustanovljen je bil leta 1962, uradno odprt osem le pozneje, zamisel zanj pa so prenesli iz Skandinavije, kjer so prvi prepoznali nujnost zaščite ruralne dediščine (pri nas so muzeji na prostem Sečoveljske soline, Rogatec ali Pleterje). Sprehod skozi vas je sprehod skozi živo okolje, ko misliš, da se bodo vsak čas s pašnika vrnili kmetje in da bo gospodinja na vrtu še danes odrezala šopek začimb. Vprašaš se, ali je golobnjak prazen, ali kovač dela, kdo obdeluje vrt pred vaško kapelo. Gradiščansko nas kot revna dežela pozdravlja s hišo, ki ima v enem prostoru vse, od kuhinje do hleva. V Zgornji Avstriji imajo hiše zaradi lege in količine snega na strehi kamne. Dimna soba iz Koroške in Štajerske nas opozarja na praktično preprostost naših prednikov. Tirolska prostorna hiša nas osupne s svojo velikostjo in poslikanim pohištvom. Koroški kozolec (nemško Köse) pa nas spomni na Slovenijo.
V Stübingu pri Gradcu se vrnete v preteklost; v šolo iz leta 1800, kjer je moral učitelj spati na tleh, v vaško trgovino, kjer se dobi vse od bombona do obleke in kjer je že v 19. stoletju kraljeval dr. Oetker. V idilični naravi se poleg učne ure zgodovine lahko začne tudi kulinarična dogodivščina: tradicionalna juha s fritati, sirovi vlivanci in za konec cesarski praženec.
Za zidovi najstarejšega cistercijanskega samostana
Če pa se iz Gradca odpravite 15 kilometrov proti severu, pripotujete do najstarejšega cistercijanskega samostana na svetu (na fotografiji zgoraj). Imenuje se Stift Rein, rečejo pa mu tudi zibelka Avstrije. Mogočna zgradba je obdana z gozdovi, rahlo odmaknjena od vrveža, večjih krajev in prometnic. Vse v duhu sv. Benedikta in njegovega pravila Ora et labora. Moli in delaj! Cistercijanski začetki so namreč povezani z meniško reformo v 11. in 12. stoletju, ki se je zavzemala za to, da bi Benediktovo pravilo postalo temeljno vodilo v skupnostih.
Menihi v Reinu živijo neprekinjeno že osem stoletij, danes pa šteje skupnost cistercijanskega samostana Stift Rein 17 menihov. In kot ponosno pove pater August Janisch, so sprejeli tudi afganistanske begunce. O odprtosti samostana in reda pričajo še drugi stanovalci: nekaj let namreč krilo zgradbe oddajajo gimnaziji.
Cistercijanski red je bil ustanovljen leta 1098 v Franciji, Stift Rein pa je 38. samostan tega reda po vrsti. Leta 1129 ga je ustanovil mejni grof Leopold I. in vanj povabil menihe iz Ebracha na Bavarskem. Ukvarjali so se s kmetijstvom, vzrejo rib in trgovino, a delali tudi v skriptoriju, delu samostana, kjer so ročno pisali, prepisovali sveta besedila. Približno tristo srednjeveških rokopisov in inkunabul se je ohranilo med sto tisoč knjigami v samostanski knjižnici. Med njimi je najbolj znan fragment iz Parzivala, srednjeveškega viteškega romana Wolframa von Eschenbacha iz 13. stoletja. Reinski menihi so ustanovili še štiri hčerinske samostane: leta 1138 Stično v Sloveniji, 1146. Wilhering pri Linzu, 1444. Neukloster v Wiener Neustadtu in 1620. Schlierbach v Zgornji Avstriji. Edini čas, ko niso bivali v samostanu, je bilo obdobje druge svetovne vojne, ko so jih izza stoletnega obzidja pregnali nacisti.
Baročno podobo je srednjeveški zgradbi dal arhitekt Johann Georg Stengg v 18. stoletju. Baročni kompleks tako danes sestavljajo bazilika, banketne dvorane, knjižnica in renesančno dvorišče. Bazilika sodi danes med največje in najlepše cerkve na avstrijskem Štajerskem (po velikosti je druga največja v deželi, zadnjih deset let so jo obnavljali brez dodatkov). Slikar Josef Adam Mölk jo je s svojimi poslikavami napolnil do zadnjega centimetra. Arheološka dela v prvem krilu samostana iz 12. stoletja so odkrila grobnico Leopolda I. (njegov oče je bil Otokar Tretji, ki je leta 1160 ustanovil Žičko kartuzijo). Septembra 1276 je bila opatija prizorišče zaprisege štajerskega in koroškega plemstva, ki je zvestobo obljubilo Rudolfu Habsburškemu. Od leta 1950 do 1990 so v skupnost pribežali menihi iz Češkoslovaške. Od leta 1950 do 1970 so del gospodarskih poslopij dali v uporabo graški tehniški univerzi. Kot pravi pater Janisch, je pravzaprav največji čudež celotne zgodbe, da so menihi še tukaj. Kljub visoki starosti jim ambicij in energije ne zmanjka. Potrpežljivo čakajo donatorje za restavriranje starih knjig in rokopisov, odprli so vrata migrantom in skupine turistov sprejemajo 365 dni na leto.
