Morda je niste videli, slišali pa gotovo – v grozljivkah

Obročkanje mladičev lesne sove na Krimu.

 

Objavljeno
20. maj 2016 18.06
jsu*sove
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Dan je bil takšen, da bi delovni človek najraje zaprl štacuno, se zavlekel v svoj brlog in pod odejo čakal, da mine, vendar biolog Al Vrezec ni imel druge izbire kot kljub konkretni moči podati se v mrakobne krimske gozdove. Gnezditvena sezona lesne sove se je zaradi slabega vremena in pomanjkanja hrane sprva zavlekla, zdaj pa so bili mladiči že toliko stari, da bi lahko vsak hip zlezli iz gnezda. Iskati jih med drevesnimi vejami in po tleh, da bi jih ulovil za »sistematski« pregled, ni najlažje.

Lesna sova je najpogostejša sova v srednji Evropi in poleg male uharice najštevilčnejša tudi v Sloveniji. Kdor je še ni videl leteti - zaradi velike glave in razmeroma kratkih peruti jo je težko zgrešiti -, je gotovo že slišal njen tožeči klic, hu-vuhu, če ne drugega v klasičnih grozljivkah ob najbolj srhljivih trenutkih. Prebiva v svetlih listnatih in mešanih gozdovih, ki mejijo na odprt predel ali vodo, pa tudi v bližini človeških naselij, v parkih in na pokopališčih.

Velika je približno 40 centimetrov, je rjave do sive barve, perje pa pokrivajo majhne pernate resice, ki na otip delujejo kot žamet. Omogočajo ji skoraj neslišen let, ki je pomemben pri lovu na male sesalce, s katerimi se večinoma prehranjuje. Je predvsem nočna žival, ki plen lovi s pomočjo izostrenega sluha in vida, vendar podnevi ne spi, naše mnenje ovrže doc. dr. Al Vrezec, ki pod okriljem Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) raziskuje biologijo in ekologijo gozdnih sov, zlasti kozače (Strix uralensis), lesne sove (Strix aluco) in koconogega čuka (Aegolius funereus).

Pod okriljem Prirodoslovnega muzeja Slovenije pa strokovno vodi Slovenski center za obročkanje ptičev, kjer poleg ostalih obročkovalskih dejavnosti skrbi tudi za obročkanje in monitoring gozdnih sov.

Deset let je častitljiva starost

Gnezdilnice na Krimu so biologi pod Vrežčevim vodstvom postavili že leta 2000, intenzivno pa so jih začeli popisovati leta 2004, ko so jih sove sprejele za svoje. Ta raziskovalni teren, sicer del omrežja Natura 2000, so po besedah Vrezca izbrali zato, ker je na njem prisotnih več vrst sov, je blizu Ljubljane, ima dobro ohranjen gozd, razmerje lesnih sov in kozač za študij medvrstnega tekmovanja pa je ravno pravo. To pomeni, da kozača, agresivnejša vrsta, ki iz svojih teritorijev izriva lesno sovo, tod ni prepogosta, razlaga med spretnim slalomiranjem po gozdni cesti, na več mestih pregrajeni z upognjenimi drevesi od zadnjega sneženja.

Vrežčevo obiskovanje Krima se vsako leto začne s popisom teritorijev lesnih sov in kozač. »Sove teritorije označujejo s petjem. Varujejo jih tudi, če hrane ni dovolj in ne gnezdijo, saj so dolgožive živali, parijo se za vse življenje in so si načeloma zveste.« Sledijo popis in obročkanje vseh samic ter 45 gnezdilnic in obročkanje mladičev.

Samice začnejo gnezditi konec marca ali v začetku aprila, odvisno od vremena in razpoložljivosti hrane. »Samica se mora pred zaleganjem jajc ustrezno zrediti, da ima dovolj energije in materije za tvorbo jajc, za to pa potrebuje dovolj hrane. Če je ni, ne gnezdi ali gnezdi kasneje, če se ji uspe vsaj do konca pomladi zrediti do ustrezne mase,« razlaga Vrezec. Na Finskem, kjer imajo dolgoletno tradicijo znanstvenega spremljanja sov, se uspešnost gnezditev po letih izmenjuje po razmeroma stabilnem vzorcu: slabemu letu sledi prehodno, temu dobro, nato prehodno in zopet slabo.

V Sloveniji pa ni vedno tako, saj je preveč odvisnih spremenljivk: »Eno leto dobro obrodi jelka, drugo gaber, tretje bukev, potem je tu še polh, ki pol leta prespi, nato pa ga je kar naenkrat povsod veliko.« Polh je slovenska posebnost v »kulinariki« sov, razširjena zlasti sredi poletja, v Skandinaviji pa ga ni; tamkajšnje sove se prehranjujejo skoraj izključno z voluharicami in nekaj malega z mišmi. Mimogrede, leto 2012, ki si ga bomo zapomnili kot mišje leto, je bilo za gnezdilni uspeh slovenskih gozdnih sov, nadvse uspešno.

Letošnjega aprila je popisovalce v eni od gnezdilnic pričakalo prijetno presenečenje: valeča samica, ki so jo leta 2008 v isti gnezdilnici obročkali kot takrat že več kot triletno ptico. Deset let je za sovo v naravi častitljiva starost, zlasti za valeče samice, ki imajo običajno dve do štiri leta. »Gre za pri nas doslej najstarejšo znano lesno sovo, ki je še vedno pri polni moči,« pove Vrezec. V Evropi je najstarejša znana lesna sova imela 22, v ujetništvu pa 27 let.

Samic ni težko uloviti in obročkati, saj so pri mladičih ves čas. Samce pa je nekoliko težje, saj običajno ne sodelujejo pri varovanju mladičev in gnezda. »Običajno spijo v kakšni smreki,« povsem resno komentira Vrezec. So pa samci ključni pri lovu in prinašanju plena valeči samici in hrane za zarod. Brez njih ni uspešnega legla.

V Evropi je najstarejša znana lesna sova imela 22 let, v ujetništvu pa 27

Osnovni namen popisa gnezdilnic in obročkanja odraslih samic in mladičev je ugotoviti njihovo preživetje, razširjenost in gnezditveno uspešnost. »Težava je, ker imamo zelo malo podatkov o obročkanih sovah zunaj tega območja. Pogosti so povozi sov na cestah, zlasti lesnih, vendar nam zelo redko kdo sporoči, da je našel povoženo sovo z obročkom. Podatke namreč zbiramo v Slovenskem centru za obročkanje ptičev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Vsak navidezno še tako nepomemben podatek je lahko izjemno dragocen za raziskave in razkrivanje življenja teh živali.

Pred nekaj leti smo obročkali kozače na Jelovici, naslednje leto pa so eno našli ob cesti v Brežicah. Preletela je več kot 150 kilometrov, kar je za kozače veliko. Mladiči kozače lahko letijo do 200 kilometrov stran od matične gnezdilnice, po štirih letih pa se vrnejo nazaj. Lesne sove pa ne. Eno, ki je bila obročkana kot mladič na Krimu, so našli v gnezdilnici pri Idriji. Na Krimu še nikoli nismo opazili gnezditi samice, ki je bila tam obročkana kot mladič. Radi bi vedeli, kje naokoli gnezdijo krimske lesne sove, in tako razvozlali del njihovih družinskih zgodb,« razkrije Vrezec.

Biologi preučujejo tudi, kako lesna sova in kozača, ki sta iz istega rodu (Strix), vendar imata nekoliko drugačne prehranjevalne navade in sta različno veliki, tekmujeta za gnezdišča. Vrezec navede primer, ko je kozača odgnala gnezdečo lesno sovo, čeprav sama ni gnezdila. Na to, katera vrsta sove bo zasedla gnezdilnico, raziskovalci ne morejo in nočejo vplivati. To je del naravnega procesa.

Lahko bi jih uporabili kot kazalnik onesnaženosti

Ker je lesna sova razširjena po vsej Evropi, dobro je razvit tudi sistem njenih gnezdilnic, bi njeno sistematično spremljanje lahko uporabili kot kazalnik kakovosti okolja, zlasti njegove onesnaženosti s težkimi kovinami, pesticidi, obstojnimi organskimi onesnažili in drugimi kemikalijami. Ker je lesna sova kot plenilec na koncu prehranjevalne verige, se vse te snovi preko procesa biomagnifikacije kopičijo v njenem telesu, odkriti pa jih ni težko - bodisi z analizo jajčnih lupin ali tkiv, in tudi iz peres. Še več, ker je tudi človek »končni plenilec«, nam lahko podatki o zastrupljenosti lesnih sov veliko povedo tudi, kako smo ljudje v okolju, v katerem živimo, izpostavljeni industrijskim in drugim kemikalijam. Monitoring onesnažil na evropski ravni je predlog mednarodnega projekta COST, ki ga je prijavila univerza v Oxfordu. V vodstvu projekta, ki ga je podprla Evropska agencija za varnost hrane, je tudi Slovenija z Alom Vrezcem kot podpredsednikom projekta.

Lani je na Krimu sedem samic lesnih sov zneslo 16 jajc, obročkali pa so 12 mladičev. Kozače niso gnezdile, letos pa so za zdaj našli štiri gnezda. Dve sta žal propadli, verjetno zaradi nenadnega upada populacij miši in voluharic, ki so glavni kozačin plen, dve pa sta še aktivni, eno z mladiči od včeraj, je zadnjo vest sporočil Vrezec. A na dnevnem redu našega druženja teden dni prej je bilo obročkanje mladičev lesnih sov.

Visoko nad Tomišljem smo se po strmem klancu navzdol napotili k prvi gnezdilnici. Vrezec si je na rame naložil dvižno lestev, nahrbtnik z merilnimi pripomočki in motoristično čelado. Samice namreč srdito branijo svoje mladiče. »Letijo povsem tiho, zato pri obročkanju nikoli ne smeš biti sam. Zlasti ne pri kozači, ki prizadene udarec, po moči podoben udarcu košarkarske žoge. S kremplji meri naravnost v glavo oziroma oči. Nekateri obročkovalci so zaradi nesrečnega srečanja s samico kozače že ostali brez očesa, prikima Vrezec, preden se povzpne do lesene polodprte gnezdilnice.

»Upam, da so notri,« pravi, preden potrka nanjo, kakor da bi se hotel napovedati. Samec se je opozorilno oglasil že, ko smo se začeli spuščati po klancu, vendar je gnezdilnica prazna. Očitno so se mladiči že odpravili ven. To storijo, še preden znajo leteti. »Najbrž posedajo na kakšni veji,« sklepa Vrezec. Nekaj časa smo oprezali za njimi, vendar jih nismo našli. »Ker takšni mladiči še ne letijo prav dobro, plezajo pa odlično, se kateri kdaj znajde na tleh. To ni zapuščen mladič in najditelji takšnih sovic naj sovo zgolj prestavijo na kakšno vejo, vsekakor pa naj jih ne odnašajo iz narave in od njihovih sovjih staršev, ki navadno niso daleč,« opozarja.

Upali smo na več sreče pri naslednji gnezdilnici. A je Vrezec na žagovini v njeni notranjosti našel tri majhne mladičke, vse mrtve. Jih je pokončalo prehladno vreme za to obdobje ali se je kaj zgodilo samici? Tesnobni, ali bomo sploh videli žive mladiče lesne sove, smo se odpeljali na tretjo lokacijo pri Strahomeru. Na strmem pobočju je z drevesa blizu gnezdilnice vznemirjeno vzletela samica in se opozorilno oglasila. Dobro znamenje, a vseeno smo nekaj trenutkov, preden je Vrezec potrkal na gnezdilnico in pokukal vanjo, zadrževali dih. Olajšano smo izdihnili, ko je naznanil, da so mladiči vsaj trije.

Iz gnezda je potegnil puhasto kepico čukastega pogleda in jo brez upiranja - le nekajkrat je potolkla s kljunom, da bi opozorila mamo - pospravil v tekstilno vrečko. Iz gnezdilnice je vzel še eno, vidno večjo kepo, ki je malo prej jedla, in nazadnje še tretjo črnooko bitjece. Mama sova se je ves čas zaskrbljeno presedala z enega na drugo drevo in se nejevoljno oglašala.

Umaknili smo se v kotiček, kjer ni mogla videti, kaj počnemo z njenimi mladiči. Vrezec je iz nahrbtnika vzel merilne naprave, verižice z obročki in evidenčni list. Iz negibne vreče je vzel prvega mladiča, ki se je nadvse trudil pretvarjati, da je neviden, a mu ni dolgo uspevalo, saj se je obilno podelal na njegove hlače. Biolog mu je okoli nožice nežno stisnil obroček, nato je izmeril dolžino peruti in glave ter mladiča stehtal. Po popisu vseh treh je ocenil, da so stari med 20 in 25 dnevi.

»Čez kakšnih pet dni bodo zapustili gnezdo, dobro pa bodo leteli šele junija,« je napovedal. Prvo leto preživi le polovica mladičev. Tisti, ki jim uspe, imajo več možnosti, da bodo morda nekoč po starosti ujeli ali celo presegli najstarejšo slovensko lesno sovo ter v veselje raziskovalcev in v strah pohajkovalcev hukali po slovenskih gozdovih.