Mornarska beležnica ladijske fotografinje
Zadnja postaja: Japonska. Med delom je malo časa za pohajkovanje, a še vedno dovolj za nekaj impresij iz dežele sušija.
Odpri galerijo
Vagase so japonski papirnati dežniki iz bambusovega lesa in povoskanega papirja.
Zadnje leto živim na morju. Prekladam se od pristanišča do pristanišča. Poslušam šepet valov in okušam sol, ki se vedno znova ujame v oceanski zrak, ko opazujem hiške ob obali, ki se zdijo nič večje od pike na koncu stavka ... Pomorščak se vsak dan zbudi drugje – prejšnji teden v Maroku, včeraj na Tajskem, danes pa v deželi vzhajajočega sonca, Japonski.
Sem na obrobju mesta Takaoka, približno štiristo kilometrov od Tokia, kamor se poleg Kjota, Osake in Hirošime nameni večina turistov. Mesto je sicer veliko za dve štajerski prestolnici, a pristanišče Fušiki, kjer smo se z našo ladjo za križarjenje zasidrali ob sončnem vzhodu, je kot od popotnikov pozabljena vasica.
V lokalu, kamor se zatečem, je že na prvi pogled jasno, kdo je redni gost in kdo izgubljen popotnik. »Nekaj sladkega, tradicionalnega?« potipam, ko pristopi natakar. Ponuja mi priklon za priklonom, kakor da se mi po žilah pretaka modra kri, vse skupaj napeto opazuje peščica gostov. Predstava je popolna, ko se vmeša še žena, ki me, vsaj po kretnjah sodeč, razume. Japonci že na splošno ne slovijo po dobrem poznavanju angleščine, v krajih, kjer ni veliko tujcev, pa jo razumejo še manj.
»Zeleni čaj in …« Skoraj omahnem ob pogledu na »… slaven puhasti japonski cheesecake!«, kakor oznani natakar, ko ga postavi predme. Položi ga na orjaško mizo, o kateri se zdi, da je le malce čudaško oblikovan spodnji del drevesa, medtem ko so masivni stoli le podaljški njegovih vej.
Sedim v desnem kotu, a če bi se potrudila, bi segla skorajda do levega, tako majcen je prostor. Od zunaj je videti kot izložbeno okno, morda moderen antikvariat ali celo minimalistična dnevna soba. Znotraj pa kot zbir samotarjev. Večina Japoncev deluje smešno sramežljivih – podobno kot najstnica, ki se po naključju zadene v simpatijo. S svojim pretirano vljudnim nasmihanjem in spoštljivim govorom so velikokrat zoprno neosebni.
»Kaj pišete, Mateja-san?« me vpraša gostilničarjeva žena. Zmedeno se zagledam v beležko, ko pomigne proti prsim, na katerih se blešči službena zaponka. »Ah, saj res.« Spravim jo v žep. »O Japonski,« pojasnim. Zavzdihnem, ko se zavem, da se me besede, ki bi lahko opisale to izredno deželo, še zmeraj spretno izogibajo. In to kljub temu, da sem obiskala že vsaj ducat krajev na vseh štirih glavnih otokih.
Pogosto se mi zdi, da sta pripovedovanje o tuji kulturi in izbira tistih »pravih« prigod, ki bi jo primerno opisale, kot slikanje na platno. Navdušujejo te vonji, barve in okusi, ki jih ponuja ta svet. Potovanja so kot hrana. Morda celo odvisnost. Iščeš načine, kako naslikati pokrajino, ujeti sladkoben vonj, ki se vije med ulicami. Ustvariti si želiš nežno melodijo, da bo bralec že ob prvem poslušanju spoznal oddaljeno kulturo in njene ljudi. Ne morem pisati o gejšah, saj sem jih opazila le bežno, niti o ogromnih sumo borcih, ki sem jih zmotila med vajo v enem izmed mestnih parkov. Ne morem opisati čudovitega pogleda s Fudžija, saj sem ga občudovala le na razglednici, ali cvetočih češenj, ki mi jih je ukradlo poletje. Sem tu, a sočasno moram biti tudi tam.
Predstavljam si, da sem potujoča fotografinja. A v resnici sem le ladijska delavka z natančno odmerjenim prostim časom. Svobodna, vendar ujeta v kletko življenja. Moj delovni teden se začne v ponedeljek, traja pa do nedelje, tudi do enajst ur na dan. Vikendi, prazniki ali rojstni dnevi so dnevi kot vsi drugi. Obveznosti ne čakajo, tudi nervozni potniki ne. »Delo in potovanje v enem paketu – kaj je lahko boljšega?« sem se veselila prve dni. A zelo kmalu sem ugotovila, da bom po večini le delala in spala, pohajkovanju po razburljivih krajih pa bom lahko namenila le malo časa.
»Naj ti povem zgodbo,« gostilničarjeva žena prekine moj tok misli. »Nekoč je živel nosač, ki je vsak dan do hiše svojega gospodarja tovoril dva velika vrča vode, oprtana za vrat, vsakega na svoji strani. Eden od vrčev je bil poškodovan, in ko je fant prišel do hiše, je iz njega odtekla že polovica bistre tekočine. Seveda je bil prvi vrč zelo ponosen nase, medtem ko je bil drugi, počen vrč, zelo nezadovoljen in se je čedalje bolj sramoval samega sebe, saj je lahko dosegel le polovico tega, za kar je bil ustvarjen.«
Pomolči in nato vpraša: »A veš, kako se zgodba konča?« Našpičim ušesa, ko mi pripoveduje, da je nosač poznal pomanjkljivost vrča in je ravno zato na eni strani poti zasadil rože, ki so zaradi vode iz počenega vrča bujno cvetele in prinašale veselje tako njemu kot mimoidočim.
»Zahodni svet je obseden s popolnostjo, simetrijo, idealnimi merami. To je vaša referenca za lepoto. Mi imamo vabi-sabi. Ne vem, kako bi prevedla,« zamrmra. »Častimo minljivo, nepopolno, rustikalno.« Japonska filozofija, ki izhaja iz budizma, spoštuje, kar je skromno, preprosto, lomljivo, rahlo okrušeno. Verjame, da so stvari dragocenejše, če imajo svojstven pečat ali če jih je oplazil duh časa. Zlomljena skodelica bo tako prej popravljena z zlatom kot pa odvržena. Tako so pomanjkljivosti in nepopolnosti poudarjene, ne skrite. So del objekta. Del vsakega človeka. »Del vsake zgodbe. Prava je le tista, ki je tvoja,« modro sklene.
V trenutku se je vse spojilo v eno. Prijetno popoldne v Nagasakiju, ko suši zalivam s tradicionalno pijačo sake, medtem ko se trudim uporabljati jedilne paličice, iskanje talismanov v šintoističnih templjih očarljive Kagošime, neskončno odkrivanje lepot japonskih vrtov pisanega Kjota in potovanja z najhitrejšimi vlaki na svetu.
»Arigatou gozaimasu,« se ji v zahvalo priklonim. Za zaprtimi vrati pustim vse, kar si domišljam, da sem razumela. Vzhodne kulture je treba razkrivati počasi, razmišljujoče. Previdno, da nam ne uide kaj pomembnega, še posebej tisto, kar bi nam, zahodnjakom, oteževalo njihovo razumevanje.
Rdeča krogla se potaplja v horizont modrine. Počasi se oddaljujemo od obale. Izgubljam občutek za smer. Tolažim se, da včasih pač ni jasno, kam je treba zaviti. Kot je rekel maček v zgodbi o Alici: »Če ne veš, kam greš, potem je vseeno, katero pot ubereš. Če hodiš dovolj dolgo, boš prav gotovo nekam prišel.«
Iskanje smisla, v japonski filozofiji ikigaj, se še zmeraj vrti okrog istih vprašanj. Zakaj potujemo? Da bi našli sami sebe? Ali morda le bežimo daleč stran, pred sabo? Prihajam domov. Japonska je bila moja zadnja postaja. Po več kot letu dni se naša ladja končno vrača v varen pristan. Za mano je petintrideset držav in več kot osemdeset pristaniških mest sveta. Še doma nisem, pa me morje že kliče nazaj. Vzklika, naj ne pozabim slanega vetra, nežnih valov, ki božajo obalo, in starega svetilnika, ki zmeraj pokaže pravo smer. Če je res, kar pravijo, da te potovanja pripeljejo domov, k samemu sebi, sem morda po tisočih preplutih navtičnih miljah le nekoliko bliže ... Morebiti pa potujemo le zato, ker v resnici sploh ne vemo, kaj bi s sabo.
In medtem ko gradim svoj krasni novi svet, Japonec krpa, lepi in popravlja.
––––––––
Mateja Toplak je 31-letna Ptujčanka, ki je zadnje leto in pol preživela na ladji za križarjenje kot fotografinja.
Sem na obrobju mesta Takaoka, približno štiristo kilometrov od Tokia, kamor se poleg Kjota, Osake in Hirošime nameni večina turistov. Mesto je sicer veliko za dve štajerski prestolnici, a pristanišče Fušiki, kjer smo se z našo ladjo za križarjenje zasidrali ob sončnem vzhodu, je kot od popotnikov pozabljena vasica.
Tradicionalna japonska religija, šintoizem. V svetiščih je na razpolago cela zbirka talismanov za varnost v prometu, dobro zdravje, srečo v ljubezni, poklicni uspeh in podobno. Foto Mateja Toplak
V lokalu, kamor se zatečem, je že na prvi pogled jasno, kdo je redni gost in kdo izgubljen popotnik. »Nekaj sladkega, tradicionalnega?« potipam, ko pristopi natakar. Ponuja mi priklon za priklonom, kakor da se mi po žilah pretaka modra kri, vse skupaj napeto opazuje peščica gostov. Predstava je popolna, ko se vmeša še žena, ki me, vsaj po kretnjah sodeč, razume. Japonci že na splošno ne slovijo po dobrem poznavanju angleščine, v krajih, kjer ni veliko tujcev, pa jo razumejo še manj.
Zbir samotarjev
»Zeleni čaj in …« Skoraj omahnem ob pogledu na »… slaven puhasti japonski cheesecake!«, kakor oznani natakar, ko ga postavi predme. Položi ga na orjaško mizo, o kateri se zdi, da je le malce čudaško oblikovan spodnji del drevesa, medtem ko so masivni stoli le podaljški njegovih vej.
Sedim v desnem kotu, a če bi se potrudila, bi segla skorajda do levega, tako majcen je prostor. Od zunaj je videti kot izložbeno okno, morda moderen antikvariat ali celo minimalistična dnevna soba. Znotraj pa kot zbir samotarjev. Večina Japoncev deluje smešno sramežljivih – podobno kot najstnica, ki se po naključju zadene v simpatijo. S svojim pretirano vljudnim nasmihanjem in spoštljivim govorom so velikokrat zoprno neosebni.
»Kaj pišete, Mateja-san?« me vpraša gostilničarjeva žena. Zmedeno se zagledam v beležko, ko pomigne proti prsim, na katerih se blešči službena zaponka. »Ah, saj res.« Spravim jo v žep. »O Japonski,« pojasnim. Zavzdihnem, ko se zavem, da se me besede, ki bi lahko opisale to izredno deželo, še zmeraj spretno izogibajo. In to kljub temu, da sem obiskala že vsaj ducat krajev na vseh štirih glavnih otokih.
Zasnovo tradicionalnih vrtov spremljajo filozofske ideje in občutek za estetsko. Izogibajo se umetnemu okrasju, poudariti želijo predvsem naravno krajino.
Pogosto se mi zdi, da sta pripovedovanje o tuji kulturi in izbira tistih »pravih« prigod, ki bi jo primerno opisale, kot slikanje na platno. Navdušujejo te vonji, barve in okusi, ki jih ponuja ta svet. Potovanja so kot hrana. Morda celo odvisnost. Iščeš načine, kako naslikati pokrajino, ujeti sladkoben vonj, ki se vije med ulicami. Ustvariti si želiš nežno melodijo, da bo bralec že ob prvem poslušanju spoznal oddaljeno kulturo in njene ljudi. Ne morem pisati o gejšah, saj sem jih opazila le bežno, niti o ogromnih sumo borcih, ki sem jih zmotila med vajo v enem izmed mestnih parkov. Ne morem opisati čudovitega pogleda s Fudžija, saj sem ga občudovala le na razglednici, ali cvetočih češenj, ki mi jih je ukradlo poletje. Sem tu, a sočasno moram biti tudi tam.
Predstavljam si, da sem potujoča fotografinja. A v resnici sem le ladijska delavka z natančno odmerjenim prostim časom. Svobodna, vendar ujeta v kletko življenja. Moj delovni teden se začne v ponedeljek, traja pa do nedelje, tudi do enajst ur na dan. Vikendi, prazniki ali rojstni dnevi so dnevi kot vsi drugi. Obveznosti ne čakajo, tudi nervozni potniki ne. »Delo in potovanje v enem paketu – kaj je lahko boljšega?« sem se veselila prve dni. A zelo kmalu sem ugotovila, da bom po večini le delala in spala, pohajkovanju po razburljivih krajih pa bom lahko namenila le malo časa.
Na Japonskem ima cvetje že od nekdaj pomembno vlogo. Cvetlični jezik, znan kot hanakotoba, se uporablja za nebesedno komunikacijo – vsaka roža ima namreč svoj pomen. Foto Mateja Toplak
Čaščenje nepopolnega
»Naj ti povem zgodbo,« gostilničarjeva žena prekine moj tok misli. »Nekoč je živel nosač, ki je vsak dan do hiše svojega gospodarja tovoril dva velika vrča vode, oprtana za vrat, vsakega na svoji strani. Eden od vrčev je bil poškodovan, in ko je fant prišel do hiše, je iz njega odtekla že polovica bistre tekočine. Seveda je bil prvi vrč zelo ponosen nase, medtem ko je bil drugi, počen vrč, zelo nezadovoljen in se je čedalje bolj sramoval samega sebe, saj je lahko dosegel le polovico tega, za kar je bil ustvarjen.«
Pomolči in nato vpraša: »A veš, kako se zgodba konča?« Našpičim ušesa, ko mi pripoveduje, da je nosač poznal pomanjkljivost vrča in je ravno zato na eni strani poti zasadil rože, ki so zaradi vode iz počenega vrča bujno cvetele in prinašale veselje tako njemu kot mimoidočim.
»Zahodni svet je obseden s popolnostjo, simetrijo, idealnimi merami. To je vaša referenca za lepoto. Mi imamo vabi-sabi. Ne vem, kako bi prevedla,« zamrmra. »Častimo minljivo, nepopolno, rustikalno.« Japonska filozofija, ki izhaja iz budizma, spoštuje, kar je skromno, preprosto, lomljivo, rahlo okrušeno. Verjame, da so stvari dragocenejše, če imajo svojstven pečat ali če jih je oplazil duh časa. Zlomljena skodelica bo tako prej popravljena z zlatom kot pa odvržena. Tako so pomanjkljivosti in nepopolnosti poudarjene, ne skrite. So del objekta. Del vsakega človeka. »Del vsake zgodbe. Prava je le tista, ki je tvoja,« modro sklene.
Kimono je tradicionalno oblačilo. Nekoč običajno in vsakdanje, danes pa si ga večina Japoncev nadene le med prazniki ali ob posebnih priložnostih.
»Arigatou gozaimasu,« se ji v zahvalo priklonim. Za zaprtimi vrati pustim vse, kar si domišljam, da sem razumela. Vzhodne kulture je treba razkrivati počasi, razmišljujoče. Previdno, da nam ne uide kaj pomembnega, še posebej tisto, kar bi nam, zahodnjakom, oteževalo njihovo razumevanje.
Zadnja postaja
Rdeča krogla se potaplja v horizont modrine. Počasi se oddaljujemo od obale. Izgubljam občutek za smer. Tolažim se, da včasih pač ni jasno, kam je treba zaviti. Kot je rekel maček v zgodbi o Alici: »Če ne veš, kam greš, potem je vseeno, katero pot ubereš. Če hodiš dovolj dolgo, boš prav gotovo nekam prišel.«
Iskanje smisla, v japonski filozofiji ikigaj, se še zmeraj vrti okrog istih vprašanj. Zakaj potujemo? Da bi našli sami sebe? Ali morda le bežimo daleč stran, pred sabo? Prihajam domov. Japonska je bila moja zadnja postaja. Po več kot letu dni se naša ladja končno vrača v varen pristan. Za mano je petintrideset držav in več kot osemdeset pristaniških mest sveta. Še doma nisem, pa me morje že kliče nazaj. Vzklika, naj ne pozabim slanega vetra, nežnih valov, ki božajo obalo, in starega svetilnika, ki zmeraj pokaže pravo smer. Če je res, kar pravijo, da te potovanja pripeljejo domov, k samemu sebi, sem morda po tisočih preplutih navtičnih miljah le nekoliko bliže ... Morebiti pa potujemo le zato, ker v resnici sploh ne vemo, kaj bi s sabo.
In medtem ko gradim svoj krasni novi svet, Japonec krpa, lepi in popravlja.
––––––––
Mateja Toplak je 31-letna Ptujčanka, ki je zadnje leto in pol preživela na ladji za križarjenje kot fotografinja.
