Na Urškini odejici lepo kot pod maminim srcem

Prvič pred fotoaparatom. Urška Klajder lovi v objektiv trenutke z novorojenčki, ki bi si jih želeli podoživljati vse življenje.

Objavljeno
27. marec 2015 20.46
Fotografiranje novorojenčkov pri Urški Klajder. Ljubljana, Slovenija 13.marca 2015.
Neda Milos, centralna redakcija
Neda Milos, centralna redakcija
Stijn Streuvels, flamski pisatelj, je zapisal: »Speči otrok je najlepši, najbolj nežen in najbolj prijeten pogled, ki se lahko ponudi človeškim očem.« Mlada Ljubljančanka Urška Klajder o tem pripoveduje na svoj način ‒ z ustvarjanjem fotografij le nekaj dni starih bitijc; trdno spečih, spokojnih, čudovitih ...

Vanje se je zaljubila pred petimi leti, ob rojstvu svojega prvorojenca. »Ko ga je moj partner vzel v roke, se je mala sinčkova glavica kar izgubila sredi velike očetove dlani. Prevzel me je nepopisen občutek, vedela sem, da je to nekaj neponovljivega, in tega nisem hotela pozabiti. Fotografirala sem ga in se obenem zavedela, kako kratek je čas, ko je otrok tako zelo majhen, čustva staršev pa tako intenzivna. S fotoaparatom jim jih pomagam ujeti v spomin za vse življenje,« Urška opiše, kako se je vse skupaj začelo.

Začne se z uspavanjem

Atelje je tokrat pripravljen za sprejem Brine Himelrajh, devet dni stare deklice. Obred je ustaljen, začne se enako kot ponavadi. Mamica Tamara dojenčico sleče, jo zavije v plenico in si jo privije k prsim. Med dojenjem se bo umirila in zaspala tako trdno, da jo prestavljanje iz enega ljubkega položaja v drugega in šklocanje Urškinega fotoaparata ne bosta prav nič vznemirjali.

Brinin štiri leta starejši bratec Ben ima to izkušnjo že za seboj. »Ko se je Ben rodil, smo eno leto živeli v Ameriki in tudi z njim smo se odpravili k fotografu že nekaj dni po rojstvu,« pove oče Jure. »V Ameriki je družinsko fotografiranje vsakih nekaj let že prava tradicija, kamorkoli prideš, povsod so stanovanja ljudi obložena z njihovimi fotografijami. Pretirano za moj okus ... Takoj po rojstvu novega člana ... to je nekaj drugega,« Jure pojasni, zakaj sta se s Tamaro odločila za obisk pri Urški.

Brina še ne spi in na poziranje je najprej treba pripraviti razigranega Bena. »Ben, bi splezal na tale oblak in se sam slikal?« ga povabi Urška in pokaže na belo zaplato polstene volne sredi studia. Fant se po dolgem zlekne na mehko podlago, si z eno roko ležerno podpre brado in se pred Urškinim fotoaparatom začne očarljivo nasmihati. »Bravo, Ben!« je navdušena Urška. »Saj si pravi profesionalec!« Iz Tamarinega naročja vzame nahranjeno punčko in jo položi predenj. »Zdaj pa še s sestrico! Na tole volno jo bomo dali, ti pa boš nastavil roke pod njo, kot bi jo hotel nesti, prav?«

Urška položi Brino na puhasti oblaček in mali angel se kar pogrezne vanj. Spodvije ji nogici, da ju pod ritko skoraj ni videti, in ji skrije ročici pod rožnati obrazek. Prizor se zdi že popoln za čudovito fotografijo, a Urška še ni čisto zadovoljna. Vsak prstek na Brinini rokici posebej vzame v dlan in ga poravna. »Če ima prstke skrčene, je na fotografiji videti, kot da ji ni udobno. Tudi obrazek ne sme biti skremžen, ampak miren, sproščen,« razloži in še naprej spretno namešča dojenčico. Čedalje manjša se zdi, vedno bolj podobna zarodku v maternici. Urškina sodelavka fotografinja Živa Tory medtem ves čas nežno drži eno roko na Brinini glavi in drugo na trupu. Topel dotik dlani deklico povsem umiri. Živa jo še nekajkrat narahlo pogladi po licih, preden se na njih izriše tisti spokojni, tako željno pričakovani izraz. Fotografiranje novorojenčice se lahko začne.

Domač prostor

V studiu je prijetno toplo. Pod črnima dežnikoma, od katerih se odbija svetloba, in še tretjo, veliko lučjo stojijo radiator, sobni kalorifer in dve električni pečki. »Sedemindvajset stopinj je ves čas v prostoru, ker se pri takšni temperaturi novorojenčki najbolje počutijo,« pove Urška. Tudi rahlo brnenje električne pečke jih uspava. »Pravijo, da zvok v maternici spominja na tistega od sesalnika,« se nasmehne Jure. »In tudi temperatura v njej je menda prav 27 stopinj.« Aha, zato se Brina tudi med prestavljanjem, menjanjem kapic in trakov okoli glavice, celo natikanjem miniaturnih gamaš na tanke nožice pa ovijanjem raznobarvnih odejic, rutk in gazic okoli drobnega telesca ne pusti predramiti iz sladkega sna. Studijski prostor ji je domač, podobnega je bila vajena celih devet mesecev, do pred desetih dni.

»Tako majhna, kot je zdaj, ne bo nikoli več,« spomni Urška Tamaro in Jureta, ko se za družinski posnetek skupaj z Brino spletejo v ljubeč objem. Ob tem zavedanju dobi obraz mladih staršev še posebno nežne poteze. Nekaj blaženega odsevata ... Tudi v studiu je ozračje čedalje lepše, skoraj slavnostno, kot bi se v njem pisala neka pomembna zgodba.

»Rojstvo otroka je za mlade starše v resnici eden od mejnikov v življenju, kot pozneje dan, ko shodi pa ko gre prvič v šolo … Zato hočejo novo bitje čim prej fotografirati, da se ta spomin ohrani,« se strinja Živa. »Pri tako majhnem otroku se vsak dan pozna. Nekoč se nam je zgodilo, da smo fotografirali fantka že peti dan po rojstvu. Sploh ga nismo mogli umiriti, ves čas je bil lačen in ni hotel zaspati. Najbolj trdno spijo novorojenčki od šestega dne do približno desetega, takrat jih je tudi najlaže fotografirati. Pozneje so vsak dan bolj nemirni, ko jih premakneš, se hitreje predramijo in ne zaspijo nazaj. Tudi njihova telesa so že bolj odprta, sklepi se poravnajo in niso več tako mehki, zato jih je težje spraviti v želeni položaj. Bolj so tudi živahni, z rokami in nogami začnejo močneje kriliti,« pove, v katerih dneh so drobcene štručke najbolj hvaležen model za fotografa.

Po uri in pol uspavanja in eni uri nastavljanja pred fotoaparatom Brino čaka še urica ali celo dve samostojnega poziranja. Urška privleče pred objektiv veliko blazino in jo prekrije z rjavo odejo. »Vse naj bo videti čim bolj naravno, v zemeljskih barvah,« si zaželi Tamara. Tudi na njenem obrazu ni nobenih ličil, le ponos žari z njega, ko nežno pritiska k licem svojo dojenčico.

Ko jo Urška prevali na trebušček in iz njenih malih ročic oblikuje čašico, v katero zdrkne speči obrazek, se iz Tamare izvije: »Saj ne morem verjeti! Kako je lepa!« Belo pleteno kapico Urška sname z Brinine glavice in ji okoli nje ovije puhast trak, okrašen z rožico in biserom v njej. Ko malo princesko položi v mehko obloženo gajbico, se ta skoraj predrami. »Šššš,« ji ponavlja Urška, ji položi roko na trebušček in jo rahlo zaziba. »To je eden od načinov, kako dojenčka spet uspavamo, če se med fotografiranjem zbudi,« pojasni.

Brez Žive ne bi šlo

Zato ji je pomoč sodelavke tudi tako dragocena; medtem ko se ona ukvarja z iskanjem najbolj prikupnega položaja novorojenčka, je Živa ves čas pozorna, da se ta ne predrami, in z rahlim božanjem ali samo nežnim dotikom skrbi, da mu je prijetno. »Ne tako redko se nam zgodi, da kakšen novorojenček sploh noče zaspati. Potem ga pač povijemo v plenico, da se umiri, in naredimo več posnetkov skupaj s starši.«

Tudi Brini očitno ni več do spanja. Mirno pogleduje okoli sebe in Urška jo vzame v naročje, ji kakor zloži mehke okončine ter jo zavije v prosojno plenico. Tako povita je deklica videti še pol manjša. Urška jo položi nazaj v gajbico, iz katere zdaj gleda samo glavica, vzame fotoaparat in ga usmeri proti ljubki palčici, ki zre predse z velikimi modrimi očmi. »Smo že pri koncu, Brina. Samo še malo zdrži,« ji prigovarja. Mala pogleda naravnost vanjo in se ‒ nasmehne. »Ta je pa čisto filmska,« je še enkrat ganjena Tamara. Njena punčka se ji je danes spet razkrila v novi podobi, ki ji bo – tudi zaradi Urške in Žive – za vedno ostala v spominu.