Najlepše iz narave za okraševanje in očiščevanje

Ker se božični prazniki začnejo pri krašenju z zimzelenjem, bodo danes ob 17. uri v ljubljanskem botaničnem vrtu predstavili rastline, povezane z božičem. Že od 11. ure pa bo v tej ustanovi z več kot dvestoletno tradicijo božični bazar unikatnih izdelkov, izdelanih tudi iz rastlin, ki so jih tu vzgojili.

Med rastlinami, ki jih povezujemo z božičem, so tako avtohtone jelka, bodika, bela omela, bršljan, brin in teloh, mimo katerih se lahko sprehodimo in si jih ogledamo tudi v ljubljanskem botaničnem vrtu, kot tudi božični kaktus in božična zvezda, ki sta na staro celino prišla z drugega konca sveta in zato potrebujeta bolj stanovitne razmere pod streho rastlinjaka. Med eksotičnimi rastlinami, ki jih povezujemo s hladnejšo polovico leta, so še začimbe cimet, klinčki in ingver ter obredni mira in kadilna bosvelija, katerih smolo uporabljamo kot kadilo. Kot poudarja pedagoška vodja in profesorica biologije v botaničnem vrtu Alenka Marinček, sega simbolika večine teh rastlin v čas pred Kristusovim rojstvom.

Bodiko ali božje drevce, denimo, so za krašenje uporabljali že stari Rimljani za saturnalijo, praznik v čast bogu Saturnu, ki so ga sprva praznovali 17. decembra po julijanskem koledarju, pozneje pa ga razširili do 23. decembra. Veliko od naštetih rastlin so uporabljali tudi Kelti, njihovi svečeniki druidi so nekatere, denimo, belo omelo, ki je bila za njih sveta rastlina, celo obredno nabirali. »Če pogledamo, kaj je skupno rastlinam, ki so v tem času bolj izpostavljene, zanimive in jim pripisujemo posebno vrednost, ugotovimo, da so to bodisi zimzelene rastline bodisi takšne s privlačnimi plodovi, ki simbolizirajo novo življenje, večnost in upanje, denimo, bodika z rdečimi plodovi ali omela z belimi sredi mraza in snega. Okoli zimskega solsticija so ponoven prihod luči in svetlobe praznovali že pred krščanstvom, za krašenje pa prav tako uporabljali enake rastline,« poudarja sogovornica. A te rastline so imele tudi drugačen namen. Eterična olja v smoli iglavcev in listavcev, kot sta mira ali bosvelija, ter arome v začimbah, ki se ponašajo z močnim vonjem, so znani po antiseptičnih učinkih, zato so priporočljivi tako za uživanje v hladnih zimskih dneh kot za razkuževanje oziroma očiščevanje prostorov. Po nekaterih verovanjih naj bi preganjali slabe duhove oziroma očiščevali preteklost. Nekoč pa so bili kadila in začimbe tudi dragoceno blago, enakovredno zlatu. Trije kralji so Jezusu ob rojstvu poleg zlata prinesli še bosvelijo in miro.

Zacvetele na prošnjo

Tudi božično žito ima več tisočletno tradicijo. Pred približno pet tisoč leti se je na Daljnem vzhodu že uveljavil podoben običaj sejanja žita v tem obdobju. »Božični žitni nasadi so znani tudi kot Adonisovi vrtički po bogu Adonisu, bogu žita, smrti in ponovnega rojstva, že v babilonsko-asirski kulturi. S požetim žitom naj bi umrl in se vsako pomlad vrnil, zato naj bi njegovi vrtički simbolizirali novo življenje. Takrat so veljali za nekakšen urok za pospeševanje rasti, boljšo letino oziroma obilnejši pridelek, na podlagi tega verovanja pa se običaj ohranja še danes. Ustaljeni setveni dnevi so 4. decembra, ko goduje sveta Barbara, 8. decembra na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja in 13. decembra, ko goduje sveta Lucija,« spomni sogovornica. Konec leta pa kljub mrazu na dan pokuka tudi teloh. Čeprav ga je bilo lani v tem času opaziti tudi v botaničnem vrtu, ga za zdaj še ni na spregled. Po besedah Alenke Marinček mu ponekod rečejo božična roža, saj se lahko razcveti okoli božiča oziroma novega leta. »Te so se razcvetele tudi na uslišano prošnjo punčke, ki je hotela s tremi kralji počastiti rojstvo Jezusa in ni imela darila. Podobna legenda obstaja v Mehiki z božično zvezdo, eno od rastlin, ki je za božič zelo priljubljena tudi pri nas,« pravi sogovornica.

Ta tropska rastlina je v svoji domovini Mehiki – tu praznujejo celo dan božične zvezde (Euphorbia pulcherrima) – trajnica, ki je videti vsaj kot grm, pogosto pa tudi kot drevo, ki zraste do pet metrov. Kot je zapisal agronom Vitoslav Zupet v svoji diplomski nalogi (sicer o živalskih zajedalkah na tej rastlini), so to rastlino gojili Azteki v Mehiki, preden se je krščanstvo razširilo na zahodno poloblo. Zaradi žive barve je bila simbol čistosti. Božično zvezdo je v 17. stoletju blizu mehiškega kraja Taxca skupina frančiškanskih duhovnikov zaradi barve uporabljala v božični procesiji, a se je od tam po svetu razširila šele v začetku 19. stoletja. V Združene države Amerike jo je leta 1825 prvi prinesel Joel Robert Poinsett, prvi veleposlanik ZDA v Mehiki in botanik, ki jo je ob obisku Taxca našel na bližnjih gričih in nekaj primerkov poslal domov v Greenville v Južni Karolini. Ko je z njo preskrbel svoje rastlinjake, jo je poslal še nekaterim botaničnim vrtovom in vrtnarskim prijateljem po ZDA. V Evropi se je razširila razmeroma pozno, saj so pred letom 1960 gojili zelo malo božičnih zvezd. Tudi pri nas so jih začeli vzgajati v drugi polovici 60. let v rastlinjakih Brdo pri Kranju, vrtnariji Gornik in v vrtnariji Rast v Tivoliju.

Pazljivo z njo!

Najpogostejša napaka, zaradi katere nas božična zvezda utegne razočarati z odpadanjem listov, je že to, da jo nezaščiteno nesemo od trgovine do avtomobila. Slovi namreč kot zelo občutljiva rastlina, ki ji najbolj ustrezajo temperature med 17 in 20 stopinjami Celzija, zahteva pa tudi ravno pravšnje zalivanje. Njena zemlja se ne sme posušiti, listi ji odpadejo tudi, če je preveč zalita. Če želimo, da se njeni listi obarvajo tudi naslednje leto, jo moramo kakšnih deset tednov do božiča zatemnjevati od 12 do 14 ur. Tudi božični kaktus potrebuje obdobje mirovanja in zatemnevanja, da znova zacveti. Septembra ga je priporočljivo manj zalivati in ga postaviti v hladnejši kotiček s temperaturo okoli 15 stopinj Celzija, z majhnimi količinami vode pa ga ponovno začnemo zalivati novembra. Postopoma ga prestavimo tudi v prostore z višjo temperaturo, a le do 22 stopinj Celzija sicer mu lahko odpadejo popki, opominja biologinja. Ti členkasti kaktusi iz jugozahodne Brazilije, ki v naravi rastejo v obliki večjih ali manjših grmov, s koreninami na drevesnem deblu, vejah ali kamenju, imajo v naših krajih daljšo tradicijo. Dr. Jože Bavcon k temu dodaja, da so tisto, kar je modno danes, gojili in občudovali že vsaj pred sto leti. V mesečniku Vrtnar iz leta 1894 je mogoče prebrati, da so telohe za prodajo gojili že takrat, naše vrtnarije pa so bile povsem v koraku s časom. Po Bavconovih besedah je ena od trnovskih vrtnarij že pred drugo svetovno vojno ponujala skoraj dvajset sort.

Modni ciklusi

Tudi pri rastlinah se dogajajo podobni modni ciklusi kot na drugih področjih, dodaja, tudi rastline se v modo znova povrnejo po tridesetih letih. V Angliji so imeli pred stoletjem približno sto sort jelenovega jezika, čez čas, ko zanje ni bilo več zanimanja, pa se je ponudba znatno zmanjšala. »Podobno se je zgodilo tudi z božičnimi kaktusi, vendar so ti iz naših domov izginili zaradi spremenjenega načina ogrevanja oziroma centralne kurjave. Božični kaktus so pogosto imeli v kmečkih hišah, in ker je stal v kakšnem hladnem kotu, je tudi dolgo cvetel, zato so gospodinje kar tekmovale, katera ima lepšega. Na hladnem lahko cveti ves mesec, v ogrevanih stanovanjih pa le nekaj dni, pogosto mu popki odpadejo, še preden se razcvetijo,« je pojasnil vodja botaničnega vrta. V njihovem starem rastlinjaku se zaradi primernih razmer še vedno bohoti več desetletij star primerek, ki cveti rožnato, v vrt pa je prišel kot donacija. Poleg treh božičnih zvezd, ki v sosednjem tropskem rastlinjaku že dosegajo velikost grmov, pa so tam na ogled tudi rastline, katerih dele uporabljamo kot začimbe zlasti v teh prazničnih dneh: cimetovec in klinčevec. Na poti nazaj do tankega debelca ingverja je Alenka Marinček še opomnila, da ga je mogoče vzgojiti tudi doma – iz korenike, ki jo kupimo v trgovini in vsadimo v zemljo.