Tiskane izdaje
V jamo Veliko Pasico na podnožju Krima se ne zgrinjajo množice obiskovalcev in vanjo ne vozi vlakec kot v Postojnsko jamo. Do železnih vrat, ki zapirajo vhod v jamo za vasjo Gornji Ig, se je treba spustiti po z listjem nastlani udorni vrtači, ob vstopu vanjo pa se na čevlje zalepi ilovica.
Tudi ko snop svetlobe iz naglavne svetilke osvetli pot skozi okno v jamski svet, se pred očmi ne pojavi kakšno bogato kraljestvo. Jama v dolžino meri 105 metrov in leži le nekaj metrov pod površjem. Nekateri kapniški stebri so še celi, a niso tako mogočni in eterični kot v Postojnski jami. Več kapnikov je odlomljenih, saj so si jih ljudje prisvajali za spominke, stene in stropi so na več mestih počrneli od saj bakel, s katerimi so si svetili, na steni manjše niše v končni dvorani pa so pustili podpise. Najstarejši je napis I. Virant 1841. »Jama ni kakšna lepotica,« prevladujoč prvi vtis povzame naš vodnik, biolog Anton Brancelj. »Z biološkega stališča pa je izjemna,« doda takoj. Po številu vrst jamskih živali se Velika Pasica uvršča na deveto mesto na svetu. Pri tem je treba omeniti, da je na lestvici jam z največ podzemnimi vrstami kar pet od devetih slovenskih. Na prvem mestu je postojnsko-planinski jamski sistem s 84 znanimi vrstami.
V Veliki Pasici je bilo doslej najdenih 31 podzemnih živali, med njimi tudi več takšnih, ki so bile opisane prav po primerkih iz te jame. Jama je zato edinstveno tipsko nahajališče. »Pravzaprav je le malo jam, iz katerih bi bilo opisanih toliko novih vrst za znanost. Podatek je še toliko bolj osupljiv, če ga pogledamo z vidika velikosti jame. V tej kategoriji sega v sam svetovni vrh, saj je bila na vsakih nekaj metrov jamskih rovov opisana nova vrsta,« piše Brancelj v knjigi Jama Velika Pasica – zgodovina, okolje in življenje v njej, ki je v založbi ZRC SAZU v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo izšla pred kratkim. Prve jamske živali so v njej našli že med letoma 1853 in 1860, in sicer pet vrst in podvrst jamskih hroščev – tudi drugega jamskega hrošča sploh (dlakavi brezokec) – ter dve vrsti jamskih polžev.
Donosni hrošči
Zlasti manj kot centimeter veliki jamski hrošči so poleg biologov v jamo privabljali obiskovalce, ki so jih nabirali in prodajali zbirateljem. Hroščem so nastavljali vabe, najpogosteje gnijoče meso, v steklene in pozneje plastične kozarčke, ki so jih zakopali v tla. Vedno lačne slepe živalce so zlezle vanje, ven pa niso mogle. »Hrošči so dosegali dokaj visoke cene, pove Brancelj. »Če si za vabo uporabil dober loj, si z zaslužkom od prodaje lahko kupil kravo.«
Tudi v naslednjih desetletjih so jamo obiskovali biologi in opisali nove vrste, a drugo obdobje njene slave se začne šele po letu 2000, ko so se začele raziskave vodnega živalstva. Spodbudilo jih je naključje. V novoletnem obdobju tistega leta je Anton Brancelj obiskal jamo s šestletnim sinom in »bolj iz radovednosti kot z namenom resnih raziskav odvzel nekaj vzorcev živali iz lužic na dnu rovov«. Dotlej sta bili iz jame poznani le dve vrsti vodnih živali: drobni ceponožni rak in kapniška slepa postranica. Po pregledu vzorcev v laboratoriju pa je odkril še vrsto drugih živali iz skupine ceponožnih rakov – med njimi celo primerke novih, do takrat nepoznanih vrst –, ki jih tam ni pričakoval. Jama namreč leži tik pod vrhom hriba in v njej ni tekoče vode. Edina voda, ki se v njej pojavlja, priteka skozi drobne razpoke v stropu ali ob dnu jamskih rovov kot posledica dežja ali talečega se snega. »To je bil povod za večletne raziskave prenikajoče vode in živalstva v njej, katerih rezultat so več znanstvenih člankov in doktorat.«
Do leta 2006 je bila jama javno dostopna, ko so v njej postavili merilne instrumente, pa so v dogovoru z občino Ig vhod zaprli z železnimi vrati. Člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana in prostovoljci so jamo tudi očistili nesnage, ki se je v njej nabirala desetletja. Brancelj je merilne naprave postavil na štirih mestih, kjer curki vode s stropa skoraj nikoli ne presahnejo. Od maja 2006 do avgusta 2014 so neprekinjeno spremljale pretok curkov, temperaturo vode in okoliškega zraka, kar je svojevrsten rekord, poudari sogovornik. Občasno se je opravila tudi kemijska analiza vode, z vzorčenjem curkov pa so bile v fine mreže ulovljene živali, ki jih je odnašala voda iz razpok in špranj v stropu. Ulovljenih je bilo 1760 ceponožnih rakov – ti so daljni sorodniki planktonskih – in dvoklopnikov, ki so pripadali 12 vrstam jamskih živali.
»Sliši se veliko, a za buzaro ne bi bilo dovolj,« se pošali Brancelj. Pomembneje je, da so bile med njimi štiri za znanost nove vrste ceponožcev in dve vrsti živali, ki živijo na drugih živalih. Čemu gre pripisati tolikšno število novih vodnih vrst v jami, ki velja za suho? Jama je zelo stara. Pred dvema do štirimi milijoni let se je hidrološko ločila od veliko večjega jamskega spleta, ki ga je oblikovala majhna podzemna reka. Ta je našla drugo pot, jama pa se je zaradi odlaganja sige in zasipavanja razčlenila na več ločenih segmentov. Vode v njej niso več tekle, v špranjah pa so ostale ujete živali, iz katerih so se sčasoma razvile nove vrste. Del, po katerem hodimo, je star vsaj nekaj sto tisoč let, pojasnjuje.
Življenje v epikrasu
Meritve so potrdile, da pravo življenjsko okolje okoli pol milimetra velikih rakcev niso lužice na tleh – tja jih le naplavi po spletu nesrečnih okoliščin –, temveč tanek jamski strop, v katerem so manjše in večje razpoke. Ta življenjski prostor med površjem in jamskimi rovi se imenuje epikras. O njem in prilagoditvah živali v njem doslej ni bilo veliko znanega. Prav raziskave živalstva v Veliki Pasici so prinesle prve podatke o posebnostih telesnih oblik živali, ki jih je mogoče povezati z življenjem v ozkih špranjah epikrasa. Ker jim stalno grozi, da jih vodni tok odnese navzdol, ima več vrst ceponožnih rakov med drugim na nogah, koncu telesa in tipalkah močne in zaobljene trne, ki so pri drugih ceponožcih manjši in manj robustni. Trni imajo ostre konice, ki jih pri ceponožcih, ki živijo v okolju, kjer so prostori večji in pretoki vode manjši, doslej niso opazili.
Še vedno pa ni jasno, zakaj živali odplavi iz epikrasa. Je to vedenje, beg pred plenilci, umikanje pred neugodnimi razmerami ali zgolj naključje, se sprašuje Brancelj. Velika neznanka ostaja tudi podatek o številnosti posameznih vrst, razmerju med spoloma ter deležu odraslih in mladičev.
Za domačine, ki za jamo verjetno vedo že od začetka nastajanja naselja Gornji Ig v 15. stoletju, je ta še veliko večja neznanka. O njej niso vedeli povedati več kot to, da je zelo dolga, se nasmehne Brancelj. »Tudi imena jame ne znajo pojasniti. Nekateri trdijo, da so vanjo metali mrtve pse, drugi, da so se psi vanjo občasno zatekali.« Sam je v knjigi natančno popisal tudi živi svet pred jamo in v njej. Prav to jo navdihuje s šarmom, ki ga na prvi pogled ni zaznati. Okoli jamskega vhoda se na stenah zlato in srebrno svetlikajo vodne kapljice, znamenje prisotnosti kolonij bakterij, ki jih jamarji imenujejo jamsko zlato oziroma srebro.
V jamo, kjer temperatura za približno pet mesecev zaostaja za zunanjo, prihajajo prezimovat mali in veliki podkovnjaki, vanjo se pred mrazom skrijeta dve vrsti nočnih metuljev, jamski pedic in zobati vrbovček. Primerek tega zadnjega negibno ždi na mestu, prekrit s kapljicami vode. Okoli vhoda se zadržujejo pajki, v mreže katerih se zapletajo drobne mušice glivarice, ki se pozimi zatečejo v vhodne dele jame. Družbo jim dela kakšen komar, v vhodni dvorani se zadržujejo jamske kobilice.
Brancelj na stopničasti steni pokaže steze polhov, ki v jamo poleti verjetno hodijo pit vodo, prav tako kune in gozdne miši. Gladko spolirane površine skale v drugi dvorani govorijo, da se je v jamo zatekal jamski medved, ki je izumrl ob koncu zadnje ledene dobe pred okoli 30.000 leti. Brancelj je v jami našel tudi njegove kosti.
Vendar to še ni vse. V ostanku prvotnega rova jame, ki ga je reka zasula s peskom, sta s kolegom raziskovalcem našla fosile drobnih živali, ki jih je zdaj treba preučiti. Velika Pasica, čeprav majhna, obeta še veliko novih zgodb.
