Nekdanja sramota juga Italije v soju žarometov
Bo mesto, ki ga je Italija dolgo skrivala pred očmi svetovne javnosti, preneslo naval obiskovalcev?
Odpri galerijo
Matera velja za najstarejšo naselbino na območju Italije. FOTO: Primož Zrnec/Delo
Ko je Matera prejšnji konec tedna zasijala v soju žarometov ob uradnem začetku programa Evropske prestolnice kulture, je bilo spet najpogosteje slišati hvalospeve, kako je mestece italijanskega juga premagalo sloves simbola revščine in sramote. Zdaj velja za znamenitost, v kateri se nekdanja majhna bivališča spreminjajo v hotele, bare, restavracije in muzeje, mesto pa pričakuje milijon obiskovalcev.
Najpomembnejše vprašanje, ki si ga zdaj postavljajo, je, ali bo mesto, ki ga je Italija dolgo poskušala skriti pred očmi svetovne javnosti, preneslo takšen naval obiskovalcev. Župan mesta Raffaello De Ruggieri je po poročanju agencije AFP previden in svari pred masovnim turizmom, a se kljub vsemu veseli, ker je mesto končno prešlo od simbola nacionalne sramote do slave.
Matera (pokrajina Bazilikata) velja eno od mest na svetu z najdaljšo neprekinjeno poselitvijo, takoj za Alepom in Jerichom, gotovo pa je najstarejša naselbina na območju današnje Italije. Ljudje tam živijo že okoli devet tisoč let, njihova bivališča so bile prav v apnenec izdolbene jame, ki so se skozi zgodovino seveda spreminjale, a so ljudje v njih živeli še v 20. stoletju. Po drugi svetovni vojni so prebivalce iz teh kamnitih bivališč, imenujejo jih sassi (italijanska beseda za kamen), vendarle izselili, stigma revščine in bede, povezana z boleznimi in sodobnega človeka nevrednim življenjem, se jih je držala še do konca tega tisočletja.
Kakšno je bilo tamkajšnje siromašno življenje, je v romanu Kristus se je ustavi v Eboliju iz leta 1945 popisal pisatelj Carlo Levi; Matero je označil za enega najbolj zaostalih krajev v Italiji. Kanec stigme je leta 1993 odstrnil Unesco, ki je sassi skupaj s cerkvami, ravno tako vklesanimi v kamen, razglasil za svetovno kulturno dediščino, postopno so postajala tudi priljubljena kulisa v filmskih produkcijah. Tam je Pier Paolo Pasolini leta 1964 posnel Evangelij po Mateju, 40 let pozneje so tam snemali tudi Kristusov pasijon Mela Gibsona, s čimer si je pridobil naziv »Novi Jeruzalem«.
Matera je danes sestavljena iz dveh delov: živahnega, sodobnega mesta z restavracijami, hoteli, trgovinami, muzeji in cerkvami ter omenjenega starega dela s starodavnimi kamnitimi bivališči. Ta so se nazadnje uvrstila med zaželene nepremičnine, nekatera so spremenjena v restavracije in hotele, celo bivališča in delovne prostore. Prvi, ki se je lotil takšne prenove, je bil hotel Sassi, ki se zdaj hvali z že več kot dvajsetletno zgodovino v bivališču iz 15. stoletja.
Turisti se kljub slabim povezavam (v Matero je z javnim prevozom namreč mogoče priti le z vlakom iz Barija) vse pogosteje prebijejo do tega mesteca ob reki Gravini. Od leta 2010 se je število turistov povečalo za 170 odstotkov.
Vsak turist, ki bo obiskal to evropsko prestolnico kulture, bo za 19 evrov kupil poseben potni list, ki mu bo omogočil ogled vseh dogodkov, hkrati pa mu podelil nekatere pravice in dolžnosti. Eden od njih je, da mora v Matero prinesti en predmet. Zbirko bodo ob koncu EPK predstavili na razstavi Odprta prihodnost.
Najpomembnejše vprašanje, ki si ga zdaj postavljajo, je, ali bo mesto, ki ga je Italija dolgo poskušala skriti pred očmi svetovne javnosti, preneslo takšen naval obiskovalcev. Župan mesta Raffaello De Ruggieri je po poročanju agencije AFP previden in svari pred masovnim turizmom, a se kljub vsemu veseli, ker je mesto končno prešlo od simbola nacionalne sramote do slave.
Matera pričakuje v letu EPK milijon obiskovalcev. FOTO: Primož Zrnec/Delo
Novi Jeruzalem
Matera (pokrajina Bazilikata) velja eno od mest na svetu z najdaljšo neprekinjeno poselitvijo, takoj za Alepom in Jerichom, gotovo pa je najstarejša naselbina na območju današnje Italije. Ljudje tam živijo že okoli devet tisoč let, njihova bivališča so bile prav v apnenec izdolbene jame, ki so se skozi zgodovino seveda spreminjale, a so ljudje v njih živeli še v 20. stoletju. Po drugi svetovni vojni so prebivalce iz teh kamnitih bivališč, imenujejo jih sassi (italijanska beseda za kamen), vendarle izselili, stigma revščine in bede, povezana z boleznimi in sodobnega človeka nevrednim življenjem, se jih je držala še do konca tega tisočletja.
Kakšno je bilo tamkajšnje siromašno življenje, je v romanu Kristus se je ustavi v Eboliju iz leta 1945 popisal pisatelj Carlo Levi; Matero je označil za enega najbolj zaostalih krajev v Italiji. Kanec stigme je leta 1993 odstrnil Unesco, ki je sassi skupaj s cerkvami, ravno tako vklesanimi v kamen, razglasil za svetovno kulturno dediščino, postopno so postajala tudi priljubljena kulisa v filmskih produkcijah. Tam je Pier Paolo Pasolini leta 1964 posnel Evangelij po Mateju, 40 let pozneje so tam snemali tudi Kristusov pasijon Mela Gibsona, s čimer si je pridobil naziv »Novi Jeruzalem«.
Idilični pogled na Matero FOTO: Primož Zrnec/Delo
Potni list
Matera je danes sestavljena iz dveh delov: živahnega, sodobnega mesta z restavracijami, hoteli, trgovinami, muzeji in cerkvami ter omenjenega starega dela s starodavnimi kamnitimi bivališči. Ta so se nazadnje uvrstila med zaželene nepremičnine, nekatera so spremenjena v restavracije in hotele, celo bivališča in delovne prostore. Prvi, ki se je lotil takšne prenove, je bil hotel Sassi, ki se zdaj hvali z že več kot dvajsetletno zgodovino v bivališču iz 15. stoletja.
Turisti se kljub slabim povezavam (v Matero je z javnim prevozom namreč mogoče priti le z vlakom iz Barija) vse pogosteje prebijejo do tega mesteca ob reki Gravini. Od leta 2010 se je število turistov povečalo za 170 odstotkov.
Vsak turist, ki bo obiskal to evropsko prestolnico kulture, bo za 19 evrov kupil poseben potni list, ki mu bo omogočil ogled vseh dogodkov, hkrati pa mu podelil nekatere pravice in dolžnosti. Eden od njih je, da mora v Matero prinesti en predmet. Zbirko bodo ob koncu EPK predstavili na razstavi Odprta prihodnost.
