Nekoč na jogurt, danes na adrenalinski spust
Najzahodnejša slovenska vasica, ki je bila tik pred izumrtjem, je spet bolj živahna.
Odpri galerijo
Po potresu leta 1976 se je na Robidišču ohranilo le še nekaj hiš s tipično beneško arhitekturo. FOTO: Mitja Felc/Delo
Po točno desetih letih, ko sem s kolesom prvič sopihal navkreber na Robidišče, se število stalno naseljenih prebivalcev ni prav nič spremenilo. Le osem jih menda domuje v idilični vasici z beneško arhitekturo, tik ob meji z Italijo. Najde se še kakšen vikendaš, opazna razlika pa je v številu obiskovalcev. V turizmu orjejo ledino z ekološko kmetijo, največ pa sta doprinesla kolesarski park in vse več urejenih namestitev.
Kolesarjenje po Breginjskem kotu, skrajno zahodnem predelu pisane Slovenije, bržkone pusti neizbrisen pečat. Pot je razgibana, ponekod tako strma, da vam kakšne kletvice res nihče ne bo zameril, a je okolica čudovita, ljudje pa prijazni in gostoljubni.
Do najzahodnejše slovenske vasi sem šel iz vasi Podbela, pot pa gre tudi iz Breginja in z italijanske strani. Kmalu ko prečkate reko Nadižo, gre le še nekaj malega po ravnem oziroma je celo manjši spust, potem pa sledi štiri kilometre klanca, ki ne popusti.
Če pogleda ne uprete le pred sprednje kolo, kmalu na desni strani čez korita Nadiže opazite kamnit most, ki je pravzaprav pravi arhitekturni čudež sredi gozda. Ime Napoleonov most ni naključje, saj so menda čezenj korakale čete tega velikega francoskega osvajalca. Ob tako peklenski vročini, kot je bila ta konec tedna, še kako prija osvežitev v kristalno čisti, a mrzli reki pod mostom. Ob pripeki je bil pravi blagoslov še, da so mi med vrtenjem pedalov navkreber drevesa ves čas podarjala senco.
Kot rečeno, po štirih kilometrih je bil cilj dosežen – Robidišče. Ime je menda vasica dobila po robidah, tega pravzaprav nihče ne ve natančno, a nekaj bo že na tem. Negotovost glede izvora imena je morda tudi zato, ker je živih duš na Robidišču le še za vzorec.
Prav (kolesarski) turizem je preprečil skorajšnje izumrtje vasi, saj se življenje zdaj le počasi vrača. Pred desetletji je tam živelo celo tja do 250 prebivalcev, a je leta 1976 prišla huda ura. Silovit potres osme stopnje po Richterju je večino kamnitih hiš zravnal s tlemi. V popotresni obnovi pa so takratni oblastniki sklenili, da je treba večino poškodovanih hiš porušiti. Prebivalci so si tako poiskali nov dom, vasica pa je bila tik pred tem, da jo povsem prevzame le še narava.
Ena redkih, ki je zdržala tako uničujoče vojne kot potres, je več kot 300 let stara Vančeva hiša, v kateri se je še do danes ohranila skoraj nespremenjena notranjost s črno kuhinjo. Prostostoječe ognjišče sredozemskega tipa je skupaj z ohranjenim delom notranje opreme prava redkost v Sloveniji.
Da se v vas spet vrača življenje, je imel sprva še največje zasluge Igor Cencič, ki je s turistično eko kmetijo zaslovel predvsem z domačim ovčjim sirom ter domačim jogurtom s svežimi jagodami. Prav na turistični kmetiji je vidno, kako je vasica precej bolj obiskana kot pred leti, saj je že ponudba bistveno pestrejša, predvsem pa ob konicah skoraj težko dobite prosti sedež, medtem ko ste nekoč tam bolj ali manj samevali.
Nasproti omenjene kmetije, v hiši, kjer mi je Igor Cencič pred desetletjem pokazal, kje in kako nastajajo njegove mlečne specialitete, je danes uradna pisarna Robidišče trail centra. No, precej več kakor le pisarna. Je res lično in z občutkom obnovljena hiša z 20 posteljami. Prav po zaslugi trail centra je Robidišče postalo prava meka za kolesarje, predvsem za adrenalinske odvisneže, spustaše, kot se jim reče po slovensko, čeprav je downhill še vedno beseda, ki na tem mestu ne bi smela biti prepovedana.
Znano je, da so si ponekod kolesarji in lastniki parcel v laseh zaradi kolesarskih poti, a je na Robidišču vse legalno in dogovorjeno. Urejen imajo tudi prevoz s shuttlom za tiste spustaše, ki ne zmorejo ali pa nočejo izgubljati časa s kolesarjenjem navkreber.
Pravzaprav je prvi mož trail centra kolesarski navdušenec in znani radijski novinar Miha Šalehar, ki pravi, da sta že pred leti s partnerko iskala kakšne primerne poti za kolesarjenje, v tiste konce pa sta zašla bolj ali manj po naključju. »Potem sva še malo tavala po severni Primorski in se naposled vrnila na Robidišče, uredila hišo, s pomočjo lokalnega prebivalstva in drugih pa še kolesarske poti. To so pravzaprav stare švercarske poti, po katerih smo uredili kolesarski park,« so na grobo opisani začetki, kot jih strne Šalehar.
Da so včasih bili tam res drugačni časi in brez tihotapljenja ni bilo nobenega priboljška, se spominja predvsem starejše prebivalstvo, ki še kako dobro ve, da čez tamkajšnji mejni prehod, Italija je namreč naslonjena na Robidišče, nisi smel nesti niti vreče krompirja. Združena Evropa in predvsem schengensko območje sta domačinom tako prinesla pravo olajšanje.
Ko se znajdete na Robidišču, je težko predlagati, kam še naokoli, saj z nobeno odločitvijo ne morete prav zgrešiti. V vsakem primeru se vam obetajo čudovita narava in gostoljubni ljudje. Ker je teren razgiban, pa boste na kolesu brez dvoma spustili tudi galone potu. Prav zato osvežitev v Nadiži ali malo bolj oddaljeni Soči še kako prija.
Tako kot po večini Slovenije je tudi na teh severnoprimorskih koncih videti vpliv vavčerjev in letos povsem spremenjenih načrtov dopustnikov, saj so kapacitete skorajda povsod na zgornjem robu zmogljivosti. Da jih letos veliko klasične počitnice ob morju zamenja za rečno namakanje, pa je videti na vsakem dostopnem mestu do Nadiže.
Kolesarjenje po Breginjskem kotu, skrajno zahodnem predelu pisane Slovenije, bržkone pusti neizbrisen pečat. Pot je razgibana, ponekod tako strma, da vam kakšne kletvice res nihče ne bo zameril, a je okolica čudovita, ljudje pa prijazni in gostoljubni.
Do najzahodnejše slovenske vasi sem šel iz vasi Podbela, pot pa gre tudi iz Breginja in z italijanske strani. Kmalu ko prečkate reko Nadižo, gre le še nekaj malega po ravnem oziroma je celo manjši spust, potem pa sledi štiri kilometre klanca, ki ne popusti.
Če pogleda ne uprete le pred sprednje kolo, kmalu na desni strani čez korita Nadiže opazite kamnit most, ki je pravzaprav pravi arhitekturni čudež sredi gozda. Ime Napoleonov most ni naključje, saj so menda čezenj korakale čete tega velikega francoskega osvajalca. Ob tako peklenski vročini, kot je bila ta konec tedna, še kako prija osvežitev v kristalno čisti, a mrzli reki pod mostom. Ob pripeki je bil pravi blagoslov še, da so mi med vrtenjem pedalov navkreber drevesa ves čas podarjala senco.
Huda ura zdesetkala prebivalce
Kot rečeno, po štirih kilometrih je bil cilj dosežen – Robidišče. Ime je menda vasica dobila po robidah, tega pravzaprav nihče ne ve natančno, a nekaj bo že na tem. Negotovost glede izvora imena je morda tudi zato, ker je živih duš na Robidišču le še za vzorec.
Prav (kolesarski) turizem je preprečil skorajšnje izumrtje vasi, saj se življenje zdaj le počasi vrača. Pred desetletji je tam živelo celo tja do 250 prebivalcev, a je leta 1976 prišla huda ura. Silovit potres osme stopnje po Richterju je večino kamnitih hiš zravnal s tlemi. V popotresni obnovi pa so takratni oblastniki sklenili, da je treba večino poškodovanih hiš porušiti. Prebivalci so si tako poiskali nov dom, vasica pa je bila tik pred tem, da jo povsem prevzame le še narava.
Ena redkih, ki je zdržala tako uničujoče vojne kot potres, je več kot 300 let stara Vančeva hiša, v kateri se je še do danes ohranila skoraj nespremenjena notranjost s črno kuhinjo. Prostostoječe ognjišče sredozemskega tipa je skupaj z ohranjenim delom notranje opreme prava redkost v Sloveniji.
Vančeva hiša je preživela tako vojne kot uničujoči potres. FOTO: Mitja Felc/Delo
Da se v vas spet vrača življenje, je imel sprva še največje zasluge Igor Cencič, ki je s turistično eko kmetijo zaslovel predvsem z domačim ovčjim sirom ter domačim jogurtom s svežimi jagodami. Prav na turistični kmetiji je vidno, kako je vasica precej bolj obiskana kot pred leti, saj je že ponudba bistveno pestrejša, predvsem pa ob konicah skoraj težko dobite prosti sedež, medtem ko ste nekoč tam bolj ali manj samevali.
Robidišče trail center
Nasproti omenjene kmetije, v hiši, kjer mi je Igor Cencič pred desetletjem pokazal, kje in kako nastajajo njegove mlečne specialitete, je danes uradna pisarna Robidišče trail centra. No, precej več kakor le pisarna. Je res lično in z občutkom obnovljena hiša z 20 posteljami. Prav po zaslugi trail centra je Robidišče postalo prava meka za kolesarje, predvsem za adrenalinske odvisneže, spustaše, kot se jim reče po slovensko, čeprav je downhill še vedno beseda, ki na tem mestu ne bi smela biti prepovedana.
Znano je, da so si ponekod kolesarji in lastniki parcel v laseh zaradi kolesarskih poti, a je na Robidišču vse legalno in dogovorjeno. Urejen imajo tudi prevoz s shuttlom za tiste spustaše, ki ne zmorejo ali pa nočejo izgubljati časa s kolesarjenjem navkreber.
Robidišče je postalo prava kolesarska meka. FOTO: Anže Petkovšek
Pravzaprav je prvi mož trail centra kolesarski navdušenec in znani radijski novinar Miha Šalehar, ki pravi, da sta že pred leti s partnerko iskala kakšne primerne poti za kolesarjenje, v tiste konce pa sta zašla bolj ali manj po naključju. »Potem sva še malo tavala po severni Primorski in se naposled vrnila na Robidišče, uredila hišo, s pomočjo lokalnega prebivalstva in drugih pa še kolesarske poti. To so pravzaprav stare švercarske poti, po katerih smo uredili kolesarski park,« so na grobo opisani začetki, kot jih strne Šalehar.
Vpliv vavčerjev in korone
Da so včasih bili tam res drugačni časi in brez tihotapljenja ni bilo nobenega priboljška, se spominja predvsem starejše prebivalstvo, ki še kako dobro ve, da čez tamkajšnji mejni prehod, Italija je namreč naslonjena na Robidišče, nisi smel nesti niti vreče krompirja. Združena Evropa in predvsem schengensko območje sta domačinom tako prinesla pravo olajšanje.
Ko se znajdete na Robidišču, je težko predlagati, kam še naokoli, saj z nobeno odločitvijo ne morete prav zgrešiti. V vsakem primeru se vam obetajo čudovita narava in gostoljubni ljudje. Ker je teren razgiban, pa boste na kolesu brez dvoma spustili tudi galone potu. Prav zato osvežitev v Nadiži ali malo bolj oddaljeni Soči še kako prija.
Ker je teren razgiban, boste na kolesu brez dvoma spustili tudi galone potu. Prav zato osvežitev v Nadiži ali malo bolj oddaljeni Soči še kako prija. FOTO: Mitja Felc/Delo
Tako kot po večini Slovenije je tudi na teh severnoprimorskih koncih videti vpliv vavčerjev in letos povsem spremenjenih načrtov dopustnikov, saj so kapacitete skorajda povsod na zgornjem robu zmogljivosti. Da jih letos veliko klasične počitnice ob morju zamenja za rečno namakanje, pa je videti na vsakem dostopnem mestu do Nadiže.
