Tiskane izdaje
Selitve ptic in razdalje, ki jih nekatere preletijo v več mesecih, ne da bi se dotaknile tal, so eden največjih čudežev narave. Pred kratkim so ugotovili, da črni hudourniki v zraku neprekinjeno preživijo deset mesecev na leto. Takšne in številne druge podatke o pticah so znanstveniki pridobili z obročkanjem.
Prvi so ga začeli izvajati na Danskem leta 1890, od tam se je razširilo drugod po Evropi. V Sloveniji letos zaznamujemo 90-letnico neprekinjene obročkarske dejavnosti, podatki, pridobljeni iz nje, pa pomenijo eno najdaljših serij spremljanja biotske pestrosti pri nas.
Leta 1926 je bil na pobudo dr. Janka Ponebška in v sodelovanju z uglednimi naravoslovci tistega časa v Ljubljani ustanovljen Ornitološki observatorij, katerega nalogi sta bili opazovanje in obročkanje ptičev. Obročkanje je začel opravljati leto pozneje, prvi ptici na Slovenskem pa sta identifikacijsko številko dobili že leta 1909. Mariborski izdelovalec orgel Jurij Brandl je z obročkom s svojim naslovom opremil beli mladi štorklji, katerih lastnik je bil. Še istega leta sta mu štorklji ušli, eno so ustrelili v italijanski provinci Reggio di Calabria konec septembra. Preletela je 950 kilometrov in velja za eno prvih najdenih obročkanih ptic v Italiji, je začetke ornitologije v Sloveniji na predavanju v Prirodoslovnem muzeju Slovenije povzel strokovni vodja Slovenskega centra za obročkanje ptičev (Scop), naslednika Ornitološkega observatorija, doc. dr. Al Vrezec. Muzej, v okviru katerega deluje Scop, bo obletnico obročkanja počastil s predavanji in terenskimi izleti po Sloveniji, na katerih se bo opazovalo in obročkalo ptice.
Z obročki 80.000 ptic na leto
Približno osemdeset obročkovalcev, večinoma prostovoljnih zunanjih sodelavcev Scopa, vsako leto zbira podatke o vrsti, spolu in starosti ptic, masi in dolžini peruti … Raziskovalci jih uporabljajo za oceno velikosti populacij, pri študijah izbora habitata, za oceno preživetja, merjenje disperzij in selitvenih poti ... Vnašajo jih v centralno bazo, ki vsebuje že več kot tri milijone podatkov o pticah, kar je po besedah Vrezca veliko za tako majhno državo. Želja je izdelati selitveni atlas ptic Slovenije, kakršnega druge države že imajo, načrtuje se tudi evropski selitveni atlas, je omenil Vrezec. Poročila iz obročkanj Scop posreduje tudi evropski mreži obročkovalskih centrov Euring, katere član je.
Za pridobitev podatkov pa je treba ptico najprej ujeti. Od lovljenja na limanice in v zanke je že daleč. Z izboljšavami metodologij ulova, ki pticam ne poškodujejo, zlasti z uvedbo najlonskih mrež leta 1972 in uporabo posnetkov oglašanja za vabljenje ptic na selitvi od leta 1993, se je število v Sloveniji obročkanih ptic in vrst močno povečalo. Danes letno obročkajo približno 80.000 ptic.
Obroček je oznaka ptice, na podlagi katere jo lahko raziskovalci prepoznajo med letenjem ali ko jo znova najdejo. Najpogostejši so aluminijasti obročki, ki jih je uvedel že začetnik evropske obročkarske dejavnosti Danec Hans Christian Cornelius Mortesen. Na obročku sta navedena ime centra, ki je ptico obročkal, in številka, ki je unikatna za vsako ptico. Drugi načini označevanja so nožne zastavice, perutne označbe, ovratniki, barvanje peres in oddajniki (radijski, satelitski za selivke na dolge razdalje, GPS). Ti zadnji so prinesli velik napredek v poznavanju selitvenih premikov, saj je z njimi mogoče zbrati tudi več kot sto podatkov za posamezno ptico. V Sloveniji je bila z oddajnikom GPS prvič opremljena črna štorklja Franček leta 2014. Nekaterih ptic pa ni treba posebej označevati, saj so prepoznavne po individualnih telesnih znakih, kot je, denimo, vzorec na kljunu pri malem labodu.
Zaradi selitve več mladičev
Da Slovenija leži na križišču selitvenih poti ptic, je navajal že članek iz prvih let obročkarske dejavnosti pri nas, danes je znanstveno potrjeno, da ptice našo državo povezujejo od južne Afrike do Sibirije. Vendar si ljudje dolgo niso znali razložiti njihovih selitev. Do 19. stoletja so se izmenjevale tri teorije, ki jih je postavil že Aristotel. Po eni se ptiči pozimi pregolijo in spremenijo; taščica se na primer pregoli v šmarnico. Po drugi ptice, kot nekatere druge živali, spijo zimsko spanje. Privrženec te teorije je bil tudi sloviti botanik Carl Linné, ki je menil, da lastovke zimo prespijo zarinjene v blatu mokrišč. Po tretji teoriji ptice pozimi naenkrat izginejo zato, ker se selijo ponoči. Ta teorija se je pokazala za pravilno, vendar ne v delu, da se ptice selijo na Luno, kot so verjeli pred 19. stoletjem.
Podatki na podlagi obročkanj so pokazali, da se večina evropskih ptic pred zimo seli v toplejše južnejše kraje. Selitev je množičen, usmerjen in usklajen premik, ki ga vsako leto opravi približno deset milijard ptic. Selijo se v dveh valovih: spomladanskem, ko odletijo s prezimovališč na gnezdišča, in jesenskem, ko se z gnezdišč vračajo na prezimovališča južneje. Zakaj se sploh selijo? Pot je energijsko potratna, nevarna, na njej je veliko izgub. Vseeno pa je teh precej manj kot prednosti. »Selijo se, ker občasno izkoriščajo ugodne razmere na severnih območjih, tam imajo tudi večji gnezditveni uspeh,« je pojasnil Vrezec. »Ob ekvatorju je razmerje med dnevom in nočjo približno enako. Od sončnega obsevanja je odvisna rast rastlin, od te pa tudi količina razpoložljive hrane. Na severu se poleti dan daljša, dokler ne doseže 24 ur. Stalno sončno obsevanje pomeni tudi veliko hrane. Poleg tega na severnih območjih vrste gnezdijo v nižjih gostotah kot v tropih, zato je tekmovanje med njimi in znotraj iste vrste manjše.«
Zakaj potemtakem ptice na severu ne ostanejo kar vse leto? Odžene jih zima, na jugu je namreč poraba energije med prezimovanjem precej manjša. Veliki prodnik, pri katerem del populacije prezimuje v Afriki, del pa v Veliki Britaniji, za prezimovanje v Afriki porabi za baterijo, v Veliki Britaniji pa za akumulator energije, so pokazale raziskave. Selitev po besedah Vrezca ni nič drugega kot strategija preživetja. Milejše zime, ki se gostijo tudi pri nas, dajejo prednost pticam stalnicam, ostrejše pa selivkam. Za pojasnilo: stalnice so tiste gnezdilke, ki se ne selijo oziroma gnezdijo in prezimujejo na približno enakem območju. Selivke pa se v obdobju prezimovanja praviloma ne pojavljajo na gnezditvenem območju, pač pa se selijo na prezimovališča, ki so običajno več kot tisoč kilometrov narazen. Tipična slovenska selivka na dolge razdalje je kmečka lastovka. Naše v glavnem prezimujejo pod ekvatorjem in so pomembna vez med zmernim pasom in pasom tropske Afrike.
Rekorderja polarna čigra
Ko se približuje čas selitve, selivke začnejo kazati selitveno vedenje. Gre za splet kompleksnih vedenjskih vzorcev, ki jih uravnavajo hormoni, kaže pa se v selitvenem nemiru oziroma nočni nespečnosti, obilnem hranjenju in nalaganju maščobnih rezerv. Večina selitev poteka v smeri sever–jug, v Evropi so tri glavne selitvene poti: zahodna ali italijansko-španska (prek Gibraltarja), vzhodna ali bosporsko-sueško-azijsko-afriška ter jadransko-tunizijska. Včasih je veljalo, da se vse pripadnice iste vrste selijo po isti poti, danes pa je znano, da kolikor je ptičjih vrst, toliko je selitvenih poti. Različne selitvene poti ubirajo tudi osebki znotraj vrste.
Običajno se vrste v obe smeri selijo po isti poti. Pri nekaterih se samci in samice selijo ločeno ali pa se selijo le osebki enega spola. Pri ščinkavcu na primer se na jug selijo le samice, samci pa ne. Morske ptice se običajno selijo krožno, saj v obe smeri izkoriščajo morske vetrove. Poseben tip selitve je žabji skok, pri katerem se različne populacije iste vrste različno selijo. Severne populacije so selivke, južne pa stalnice, pri čemer najbolj severna populacija leti najdlje na jug. Najbolj ekstremno selitveno pot opravi polarna čigra. Gnezdi na Arktiki, prezimuje na Antarktiki, kar pomeni, da vsako leto opravi dvajset tisoč kilometrov dolgo pot. Čigra, ki je precej dolgoživa, v življenju preleti tudi do milijon kilometrov in je po besedah Ala Vrezca organizem, ki verjetno zaužije največ sonca, saj je na obeh polih svetlo 24 ur.
Kot rečeno, ptice za selitveno pot potrebujejo gorivo, zato se pred in med njo obilno hranijo. Zaloge shranjujejo v podkožnem maščevju, mišicah in notranjih organih. Neseleča se ptica ima maščevja od tri do pet odstotkov telesne teže, seleča se do 15 odstotkov. V uri leta izgubi do enega odstotka telesne mase, zato se mora vsake toliko ustaviti. Progastorepi kljunač, ki gnezdi na Aljaski, prezimuje pa na Novi Zelandiji, je rekorder po majhnem številu postankov, saj v enem kosu preleti 11.000 kilometrov. Ptice pevke se morajo ustavljati na nekaj sto kilometrov oziroma po enem do treh dnevih letenja.
S hrano bogata počivališča so ključnega pomena za uspešno selitev, vendar so vse bolj ogrožena zaradi naftnih izlivov, izsuševanja in drugih zlasti človeških posegov. Težavno je tudi varstvo selivk, saj mora zanj usklajeno delovati več držav. Ogrožajo jih ozka grla (počivališča, zemeljske ožine), lov (na Malti je tradicija pobijanja selečih se ujed) in pobijanje za hrano. Tenkokljunega škurha, ki je gnezdil v centralni Aziji, selil pa se je prek Balkana, so nazadnje videli leta 1999 v Omanu. Zaradi sistematičnega pobijanja je od njega ostal le še muzejski preparat kot opozorilo, kaj se lahko zgodi z drugimi vrstami, če jih ne bomo varovali.
