Peti dan v japonskem zen templju

Zakaj vsak dan čistiva sobo? Zakaj morava palčke položiti pod kotom 45 stopinj? Zakaj traja meditacija natanko 24 minut?
Objavljeno
04. avgust 2015 18.43
Mic Melanšek
Mic Melanšek
Vstala sva pred budilko in soncem. Ura je bila nekaj minut čez četrto zjutraj in listi japonskega javorja so težkali še zadnje debele kaplje nočnega dežja. Mrzlo je bilo. Lesena sobica, v lesenem templju na robu gozda je navajena na poletje, a junija tudi Japonsko objamejo težki oblaki in uspešno izzivajo sončne žarke.

Zavita v debelo odejo in z mrežo proti komarjem nad glavo sva čakala na Es sanov poskočni ohio gozaimas (dobro jutro). Es san je star 19 let in je eden izmed dveh vajencev učitelja Ošo sana v najinem zen templju, le nekaj kilometrov zunaj središča magičnega Kjota. Je miren, vedno nasmejan fant z rahlo zagorelimi lici in simpatično polomljeno angleščino.

Bilo je najino že peto jutro v templju in kljub strogo določenemu urniku sva v nov dan vstopala previdno, spoštljivo in predvsem zvedavo. Zen, kot sta nama ga pred obiskom Japonske predstavila g. Google in g. Youtube, se nikakor ni skladal s paleto čustev, ki so naju zalivala tukaj in zdaj. Mirna glasba? Počasni gibi? Zamaknjena meditacija? Nič od tega!

Z bobnom v nov dan

Najin dan se je začel v družbi velikega donečega bobna in starih budističnih besedil, skozi katere sva se ob Ošo sanovem tempu udarcev, ki se ga ne bi sramovala niti najmodernejša tehno uspešnica, prebijala zlog za zlogom. No Mo San Man Da Moto Nan Oha Ra Či Koto Ša Sono …

In potem tišina. Pa priklon oltarju, priklon blazini in priklon do podrobnosti urejenemu zen vrtičku. Sledila je meditacija. Trikrat po 24 minut. Z odprtimi očmi. »Zakaj z odprtimi očmi?« sem ga vprašal na enem izmed večernih druženj ob čaju. »Ko meditiramo z zaprtimi očmi, gledamo vase,« je dejal. »Ko imamo oči odprte, osmišljamo našo vlogo v času in prostoru.« In smo gledali. Pa mežikali, zadrževali kašelj, pustili komarjem, da nas pikajo. Prvih 24 minut še gre. Pri drugih pečejo oči, vrat in gležnji. Pri tretjih pač odplavaš.

»Zen tempelj ni hotel,« nama je v korespondenci elektronskih sporočil pred najinim prihodom večkrat poudaril Ošo san. »Mobilnih telefonov ne bosta uporabljala, oblečena bosta le v posebna tempeljska oblačila in strogo se bosta držala urnika.« Ob branju sporočila sva le nemo prikimala. »In še to,« je pripisal. »Parov ne sprejemam, a pri vama bom naredil izjemo.«

Čiščenje sobe

»Mic san, Katka san,« nama je podal krpi in vedro vode. »Vajina današnja naloga je čiščenje te sobe.« Stali smo v majhni tipični japonski sobi z na tleh položenimi tatamiji in pregradami iz riževega papirja. Soba ni bila večja od 15 kvadratnih metrov in v njej je bila le ena sama omara. Omara, ki sva jo poznala do podrobnosti. To sobo sva čistila že peti dan. Vsak dan uro in pol. »Začnita,« je rekel Ošo san. »Kosilo bo čez uro in trideset minut.«

Se spomnite filma Karate Kid in slavnega prizora poliranja avtomobila? Wax on, wax off? No, počutila sva se natanko tako. S cunjo v rokah sva iskala preostale drobce prahu in si s pogledi signalizirala začudenje. »Že peti dan čistiva isto sobo?!« so povedale Katkine široko razprte oči. »Vem, niti jaz ne razumem,« je odgovoril moj privzdignjen levi kotiček ustnic.

Ošo san je star 43 let in je menih od svojega tridesetega leta. Poročen je s prijetno Francozinjo, otrok nimata. Preden se je odločil za meniško življenje, se je ukvarjal s programiranjem spletnih strani in popotniškim raziskovanjem sveta. V osemdesetih letih je na poti iz Rima v Benetke zaspal na vlaku in se zbudil na slovenski meji. »Bil sem v Jubjani,« nama je zaupal ob popoldanski skodelici zelenega čaja. »Zelo prijazni ljudje, zelo dobra hrana. Zelo lepa dekleta.«

Zen ni vera. Je filozofija. Ne zavrača sodobnosti dražljajev, ki vsak trenutek vznikajo v našem okolju, temveč jih sprejema, o njih razmišlja in jih na primeren način vključi v naše vsakdanje življenje. In ker je vsak posameznik zgodba zase, vsak sam kroji svoj zen.

Obrok v treh krogih

»Ste pripravljeni?« je vprašal Ošo san in preveril našo držo. Pokleknili smo ob nizko japonsko mizo, roke položili na kolena in v tišini čakali na večerjo. Pred vsakim izmed nas so bile druga v drugi kot ruske babuške zložene štiri skodelice, na njih pa lesene palčke. Levo od skodelic je ležala dvakrat prepognjena kuhinjska krpa, na sredini mize pa tri velike posode in ena manjša. V največji je bil riž, v preostalih pa miso juha, kuhana zelenjava in vložena repa.

»Začnimo,« je rekel Ošo san, sklenil dlani pred obrazom, se priklonil, prijel dve deščici, jih glasno tlesknil drugo ob drugo in začel hitro in glasno recitirati budistične sutre. Medtem pa skodelice drugo iz druge zložimo po vrsti od najmanjše do največje, palčke na skrajno desno stran pod kotom 45 stopinj, krpo razvijemo in si jo položimo na levo koleno. Vsaki jedi se s sklenjenimi dlanmi spoštljivo priklonimo in v vsakem krogu iz vsake izmed štirih posod zajamemo natanko dvakrat. Krogi so trije in po koncu vsakega morajo biti skodelice prazne. Vsak krog začnemo z dvoročnim dvigom skodelice, iz katere riž k ustom ponesemo natanko trikrat. Ob koncu tretjega kroga z zadnjim koščkom vložene repe in nekaj vrele vode umijemo posodice in vodo nazadnje še popijemo. Ošo san udari s ploščicami in večerje je konec v manj kot treh minutah.

»Zakaj?« sem ga vprašal ob našem zadnjem večernem čaju pred meditacijo. »Zakaj čistiva eno in isto sobo že peti dan? Zakaj morava palčke položiti pod kotom 45 stopinj? Zakaj vsaka seansa meditacije traja natanko 24 minut? Zakaj jemo tako hitro?« Zakaj to? In zakaj ono?

Odgovori na vprašanja ne obstajajo

»Odgovori na vajina vprašanja ne obstajajo,« je odgovoril Ošo san in nama dolil čaj. Na tempelj je padel še en miren japonski večer in prinesel vonj po mahu. »A po drugi strani s tem, da si jih zastavljata, ni prav nič narobe. Danes, jutri, še čez mesec ali leto. In ko bosta enkrat sprejela vprašanja s pripadajočimi odgovori, pa naj bodo kakršnikoli že, takrat bosta na poti k zenu.«