Po Albaniji: kaj bunkerji, hipsterske galerije!

Albanija je daleč od stereotipnih predstav o nerazviti balkanski državi sladoledarjev in pekov.
Objavljeno
30. junij 2015 16.52
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Albanija ni več obubožana država na robu Balkana, iz katere ljudje množično odhajajo s trebuhom za kruhom. Ravno obratno, številni se vračajo iz tujine z izobrazbo in denarjem ter poskušajo doma uresničiti svoje sanje. O težki preteklosti pričajo le po deželi raztreseni bunkerji, zgrajeni v paranoji hladne vojne – eden na vsake štiri prebivalce, skupaj okoli 700.000. A tudi te ponekod že spreminjajo v vinske kleti in druge turistične zanimivosti, ki jih čedalje bolj množično oblegajo evropski turisti.

Sredi Blloka, najbolj žurerskega predela glavnega mesta, med trendovskimi bari propada hiša komunističnega diktatorja Enverja Hodže, ki je v času svojega vladanja po letu 1945 Albanijo popolnoma izoliral od sveta in jo spremenil v eno najrevnejših držav tistega obdobja. Njegova rezidenca nekoliko izstopa, ima z zlatom obrobljena okna in zdaj prazne fontane, a je za velikega vodjo v resnici skromna – kot hiša kakšnega slovenskega tajkuna, le da ta še bazena nima. Zdi se, da je ne nameravajo niti porušiti niti spremeniti v spomenik, ampak jo preprosto pozabiti in pustiti, da jo prerase trava. Niti Hodže ni nihče »strmoglavil« s položaja. Umrl je zaradi bolezni leta 1985 in pustil državo v globoki recesiji, po kateri je začela okrevati šele sredi devetdesetih let, še posebno pa v zadnjih nekaj letih.

Albanija je danes daleč od stereotipnih predstav o nerazviti balkanski državi sladoledarjev in pekov – šiptarjev, kot jim kdo reče. Čeprav ima ta izraz pri nas žaljiv prizvok, v resnici izvira iz besede Shqiptar, kot sami sebe imenujejo Albanci, Sinovi orla.

Še eno zapuščeno arhitekturno čudo navduši sredi Tirane. Piramida, ki je bila zasnovana po načrtu Hodžejeve hčere arhitektke, naj bi po očetovi smrti služila kot njegov muzej, kasneje je postala dvorana za prireditve, med kosovsko vojno leta 1999 pa Natovo oporišče. Monumentalna zgradba je zdaj otroško igralo, porisano s številnimi grafiti, mladina pa jo uporablja kot megalomanski tobogan. Ko smo že pri arhitekturi; če je mogoče v prestolnici opaziti moderne zgradbe, takšen je, denimo, Skytower z vrtečo se kavarno z razgledom, je albansko podeželje prepuščeno domišljiji in okusu posameznikov. Med izstopajočimi gradnjami prevladujejo izrazito pisane fasade in gradovi vseh možnih oblik in stolpičev, za svojo najljubšo pa brez pomislekov izberem hišo ladjo. Sredi polj in razdrapane ceste je ta modro-bela stavba s pravo palubo in okroglimi okni videti kot atrakcija, ki bo nekoč gotovo končala v Lonely Planetu.

Vožnja po Albaniji prav zaradi takšnih čudes ni nikoli dolgočasna. V Tirani promet poteka brez jasnih pravil ali z enim samim: pravilom močnejšega. Vsakič ko med izsiljevanjem avtov z leve in desne v krožišču, kjer nastajajo največje gneče, pred avto skoči še kakšen pešec ali kolesar, malo zamižim, a na srečo sopotnik hitro usvoji albanski slog vožnje in brez praske na najetem avtomobilu ter z nekaj obveznega hupanja se že peljeva proti albanski riveri – mimo Drača do Dhërmija in naprej proti Himarëju po novi avtocesti, kjer je ob strani še dovolj prostora tudi za kakšnega branjevca s kolesom ali oslovsko vprego.

Ravno v tistih dneh, ko odkrivava peščene zalive in letovišča na albanski obali ter se čudiva nepreglednim vrstam novih hotelov, na katerih se z divjo hitrostjo končujejo gradbena dela, odmeva članek italijanskega novinarja in pisatelja Roberta Saviana, znanega po Gomori. Piše o navezavi italijanske in albanske mafije, o gospodarskem bumu v tej balkanski državici, o modernizaciji, pohodu kapitalizma in 15-odstotnem davku od dohodka pravnih oseb, ki je za nekatere priložnost, ki je ne gre zamuditi. V Albaniji naj bi tako poslovalo že 400 italijanskih podjetij, ki zaposlujejo 120.000 ljudi. Albanci, ki so nekoč odhajali, se vračajo, pravi Saviano, a dodaja, da postkomunistična družba s tremi milijoni prebivalcev še vedno pluje na čolnu korupcije in organiziranega kriminala.

Kot turista tega ne opaziva in z varnostjo nimava nobenih težav, nama pa sin lastnika majhnega hotela v Himarëju potrdi vsaj tezo, da se izseljenci res vračajo. Sam se bliža tridesetim, a je odraščal v Grčiji, kamor se je družina odselila s trebuh za kruhom. Delali so v turizmu, a jih je pred nekaj leti grška kriza prisilila k vrnitvi v Albanijo. Odprli so svoj hotel, ki je zdaj glavni družinski posel. Med sezonami proračun zapolnijo z domačimi izdelki; zelenjavo, oljem, mesom in sirom. Pove, da največ gostov po novem prihaja iz Češke pa tudi Nemci so že odkrili njihovo morje. »Imamo vse, kar ima Hrvaška, cene pa so veliko bolj ugodne,« nama pojasni in lahko se samo strinjava, k čemur sama dodajava še iskreno prijaznost ljudi, ki ju srečujeva.

Škampi in rakija za darilo

Po priporočilih poiščeva najboljšo restavracijo v vasi; zdi se, da sva edina turista, a lastnik z zajetnim trebuhom nama kljub temu speče ribe, naredi grško solato z najboljšim oljčnim oljem in brezplačno primakne še veliko porcijo škampov. »To je na moj račun,« pokaže z rokami in se široko nasmehne. Albanščina je čudovit, staroilirski jezik, ki pa ni podoben tako rekoč ničemur; edini prepoznavni besedi sta plazh (table za plažo) in autoskhole (avtošola). Glavni dve, faleminiderit – hvala in mirufašim – adijo, pa tudi po tednu dni še vedno nepravilno naglašujem. Vsaj v Tirani nama prav pride znanje italijanščine, ponekod pa tudi srbskega jezika in nemščine, saj je večina naših sogovornikov že delala v tujini ali pa ima tam sorodnike.

Ko se vrneva v hotel, dobiva od gostitelja še rakijo, »da pokusiva«, in vprašam ga, ali bi nama je nekaj prodal za domov. Drugo jutro ob zajtrku, tik preden se posloviva, v roke dobim steklenico prozorne pijače. Koliko stane? Pripravljam deset evrov. »Nič,« vztraja in odmahuje z roko. Da je za naju, za darilo in da je to najboljša rakija v Albaniji.

Ob morju se gradi na veliko; žerjavi hrumijo in hitijo pred poletno sezono. Konec aprila se poletje še ni prav začelo in zato uživava privilegij, da imava plažo tik pred hotelom le zase. Skočiva v kristalno čisto Jonsko morje, ki ima le 18 stopinj, in se podava v notranjost države proti Gjirokastru, starodavnemu mestecu s tipično turško arhitekturo, ki je tudi na Unescovem seznamu.

Kjer pot zavije z glavnih prometnih vpadnic in vse več novih – brezplačnih – avtocest, so ceste luknjaste in pazljivost ni odveč, a tako hudo, kot »smrtonosno« vožnjo po Albaniji opisujejo vodniki, tudi ni. V vaseh se kdaj dvopasovnica zoži v en pas, ker pred lokali in trgovinami vsi parkirajo kar na cesti, včasih pa si prisiljen nenadoma zavreti zaradi kakšne oslovske vprege ali črede ovac. Odsotnost pravil, kjer nama ni treba skrbeti za parkirne listke, daje vožnji svojevrstno sproščenost, pokrajina pa ustvarja spektakularno kuliso: razgiban teren, v daljavi odsev morja in obronki hribov, v ozadju nasadi oljk in agav.

Ko je tudi mehanična delavnica kavarna

Že mogoče, da je rakija njihova nacionalna pijača, a če bi šteli po številu kavarn, bi prej dejali, da je to kava. V Albaniji ljudje radi posedajo po lokalih in iz malih skodelic srkajo svoj espresso. »Kafiči«, bari po njihovo, so povsod, kjer je dovolj prostora; ob bencinskih črpalkah, mehaničnih delavnicah, v središčih vasi in mest, ob vsaki hiši, ki ima dvorišče za najmanj eno mizo. Ljubitelja kave sva v nebesih – črna, kratka, dobra, manj kot 50 centov.

V Gjirokastru dobršen del dneva preživiva na bližnji trdnjavi z ostanki gradu in po ozkih kamnitih uličicah, ki se strmo vzpenjajo v hrib, raziskujeva turške ostanke in vzbujava presenečene pogled otrok, ki se igrajo pred hišami. V polomljeni angleščini naju sprašujejo, kako sva in kako nama je ime. Srečava nekaj razposajenih deklic, od katerih naju najbolj klepetava nagovori v tekoči španščini, ki se je je naučila iz telenovel. Pravi, da ji v Gjirokastru ni všeč, ker smrdi po kravah in ovcah, in da bi se rada preselila kam drugam, ko bo velika.

A starejši prebivalci tega mesteca na vzpetini so bolj navezani na kraj; lastnik majhnega B & B, v katerem prespiva, nama pojasni, da je njegova žena, ki jo pozna že od otroških let, pravzaprav živela le nekaj hiš proč, in ponosno pove, da je stavba last njegove družine še iz turških časov – iz 15. stoletja. Njegova žena medtem končuje vezenje ogromne preproge in pojasni, da sta ves denar namenila izobrazbi svojih otrok, ki sta v ZDA, da vnuka vidi le po skypu in da jo žalosti, ker s seboj na obisk v Ameriko ne more vzeti čaše domačega albanskega medu za hčer, ki je v tujini »preveč shujšala«. Nekoč so ji ga že zasegli na letališču, se nasmehne.

Hipsterske galerije in elektronska glasba

Kavarne v Tirani pa niso več tiste podeželske beznice, ki jih postavijo poleg delavnice, da bi preganjali dolgčas, ampak urejeni lokali z najnovejšim pohištvom, terasami s cvetličnimi lonci, palmami, bonsaji in neonkami, kjer ob pop glasbi koktajle in izbrano kavo srkajo mladi, oblečeni po zadnji modi. Zadnji večer se srečava s prijateljico iz Nemčije, ki je nad Albanijo tako navdušena, da se že leta vrača v Tirano in ima že kar nekaj prijateljev med domačini. Skupaj z njo in drugimi Nemci, ki jih je nagovorila k skupnemu letovanju, odkrivamo nočno življenje. Znajdemo se v neki zapuščeni hiši, kjer je zgornji del preurejen v galerijo s šankom, plesiščem in mizami. Tisti večer je na sporedu odprtje razstave slik iz albanskih noir filmov. Minimalistično, fino, hipstersko. Ob šanku fantje z ozkimi kavbojkami in očali s širokimi okvirji, dekleta v bluzah in s kozarci vina v roki, pridušena elektronska glasba, ki ne moti čebljanja gostov – za hip imam deja vu, da sem morda v Berlinu ali kakšni drugi evropski prestolnici. In čeprav je prijetno in pijemo heineken, si zaželim, da bi raje našla kaj bolj – balkanskega; kjer bi se plesalo in prerivalo, kjer bi rakija tekla v potokih, kjer bi se glasno pelo ... Še en stereotip, ki ga moram tudi sama izbrisati iz glave.