Tiskane izdaje
Ob jezercu, ki je nedvomno ostalo v spomin na nekdanje kolišče v dolini Drage pri Igu, je že vse pripravljeno za jutrišnji tradicionalni koliščarski dan. Prizadevni člani ižanskega turističnega in kulturno-umetniškega društva Frana Govekarja, ki že leta razvijajo dejavnosti, povezane s koliščarji, bodo obiskovalcem pokazali, kaj so ti počeli, kaj jedli, kako so se oblačili. Čeprav so arheološke najdbe odkrile že marsikaj, ta oblika človeškega praživljenja še vedno buri domišljijo.
Precej podrobnosti o prazgodovinskih koliščarskih naselbinah je zajetih tudi na stalni razstavi na Igu. Po njej nas je popeljala Maja Zupančič, sicer vodička po Ljubljanskem barju in aktivna članica organizacijskega odbora za koliščarski dan. »Pripravili smo več kot trideset različnih delavnic, povezanih z življenjem koliščarjev, gledališko predstavo po motivih Bobrov Janeza Jalna in predstavitev krajinskega parka Ljubljansko barje. Letos sta osrednji temi prireditve kulinarika in metalurgija. Obiskovalci bodo izdelovali koliščarsko posodo, orodje, orožje, loke, lahko se bodo pridružili skupini pri krašenju nakita po vzoru koliščarske ornamentike, se preizkusili v peki podpepelnjakov in pripravi drugih jedi, za katere znanstveniki domnevajo, da so jih pripravljali in jedli koliščarji. Kogar zanima metalurgija, si bo gotovo ogledal vlivanje bakra, pokazali bomo tudi, kako se na statvah tke laneno platno. Za bolj radovedne pa bo zelo poučno predavanje priznanega arheologa dr. Antona Veluščka o življenju koliščarjev. Pri pripravah smo imeli v mislih družine in se potrudili, da se bo lahko vsak član po svoje zaposlil,« poudari Zupančičeva. »Po mojem mnenju se izplača priti za ves dan, zabavno bo vse od 10. do 18. ure.«
Ponosni na dediščino
Ljubljansko barje je eno najpomembnejših arheoloških najdišč in predstavlja pomemben del človeške zgodovine, saj so na tamkajšnjih površinah odkrili veliko prazgodovinskih naselbin koliščarjev. Strokovnjaki domnevajo, da so prvi prišli v te kraje pred 6600 leti in nato v kolibah na kolih ob robu vode živeli skoraj tri tisočletja.
Koliščarji so znali izdelovati sekire, nič drugačne od današnjih.
Foto Mavric Pivk/Delo
Od prvih najdb pred več kot 140 leti do danes se je odkrilo že veliko skrivnosti. Maja Zupančič: »Še vedno pa lahko le ugibamo, kakšna je bila prehrana koliščarjev, kakšno zdravje, kaj so na primer počeli s pokojniki, saj doslej ni še nihče našel človeških kosti iz tiste dobe, so pa izkopali precej predmetov. Celo kmetje so pri oranju pogosto naleteli na ostanke. Leta 1875 so v bližini Iga, pri poglabljanju Resnikovega jarka, denimo odkopali vertikalne kole in ostanke lončevine. Takrat je bil to pravi medijski bum. O najdbi je bil obveščen tudi Kranjski deželni muzej v Ljubljani, ki je tedaj deloval pod ravnateljstvom Karla Deschmanna. Zgodovina koliščarjev ga je zelo zanimala, za dela na terenu pa je najel domačine, tako da so ljudje na našem območju že od nekdaj močno vpeti v zgodbo. Ponosni so na to dediščino.«
Čeprav je Janez Jalen pri pisanju Bobrov že upošteval izsledke vseh dotedanjih arheoloških najdb, je povest začinil z obilnim ščepcem domišljije. »To potrjujejo tudi novejše raziskave. Od leta 2011, ko je bilo Ljubljansko barje zaradi pomembnih odkritij vpisano na seznam Unescove kulturne dediščine, prihajajo arheologi z vseh koncev sveta. Pred petimi leti se je Slovenija, na povabilo Švice kot vodilne partnerice, pridružila Franciji, Nemčiji, Avstriji in Italiji pri pripravi serijske nominacije z naslovom Prazgodovinska kolišča okoli Alp. Ljubljansko barje je zastopano z dvema skupinama devetih kolišč pri Igu, saj so bila tu najbolje raziskana,« pove sogovornica.
Nova dognanja
Prav sodobne raziskovalne tehnike zgodovinarjem in drugim znanstvenikom omogočajo nova, zanimiva odkritja o življenju naših davnih prednikov. Izboljšane metode izkopavanja in naravoslovne analize so v drugi polovici 20. stoletja pokazale, da spadajo ostanki naselbin iz mlajše kamene in bronaste dobe med najpomembnejše kulturne dobrine Evrope, saj njihovo raziskovanje daje številne odgovore na civilizacijsko pomembna vprašanja. »Danes lahko iz ostankov keramičnega lonca, na primer, postrgajo usedline in analizirajo, kaj so ljudje v tistih časih jedli. Sicer pa zdaj vemo tudi, da so bila kolišča na Ljubljanskem barju postavljena na obrežju jezera, ne na sredini, kot so najprej domnevali. Ni dileme, da so imele koče dvokapno streho, kar potrjujejo tri linije kolov s sredinsko, ki je očitno podpirala sleme. Za današnje razmere bi bile te hiške zelo moderne. So namreč prave pasivne hiše. Postavljali so jih po heliocentrični osi, tako da je pozimi vsaka dobila kar največ sončnih žarkov, in pri gradnji uporabljali naravne materiale. Očitno so koliščarji vedeli marsikaj, kar mi zdaj na novo odkrivamo, njihovo življenje ni bilo ravno slabo,« je prepričana Zupančičeva.
Najdeni Idol
je navdihnil kiparja.
Foto Mavric Pivk/Delo
Znanstveniki so že dognali, da skupnosti koliščarjev niso bile izolirane. Analize sekir in drugih kamnitih najdb kažejo, da so vseskozi vzdrževali stike. »Med najbolj imenitne najdbe štejemo ostanke lesenega kolesa, do zdaj najstarejšega najdenega diskastega kolesa z osjo na svetu. Staro je od 5200 do 5150 let. Arheologi so ga zgodaj spomladi leta 2002 odkrili na območju kolišča v naselbini Stare Gmajne, na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja. Sestavljeno je iz dveh debelih jesenovih desk in štirih vrinjenih grebenastih hrastovih letev. Os iz hrastovine je bila prvotno togo zasidrana v kolesu, kar pomeni, da se je pri vožnji prav tako vrtela.
Domnevajo, da je bilo kolo del dvokolesnega voza. Po detajlih vidimo, da je najdbo izdelal vrhunski prazgodovinski kolar. Poleg kolesa je znan tudi Idol iz keramike, ki ga je našel Deschmann. To naj bi bila nekakšna kultna čaša, visoka približno 20 centimetrov, prikazuje pa polčloveško, moško, in polživalsko božanstvo. Ker nima ust, nos pa je zelo podoben kljunu, nekateri sklepajo, da gre za glavo laboda. Na Idolu je upodobljena tunika z vzorci, torej se koliščarji niso oblačili zgolj v kože in kožuhe, ampak so že sejali lan in ga znali tudi predelovati, na kar kažejo ostanki preprostih preslic. Bili so prvi poljedelci in prvi živinorejci. Imeli so že koze, ovce, govedo in prašiče in jih vključevali v svojo prehrano. Znanstveniki so prepričani, da že v tistem času niso imeli skupnih polj na obrobju jezer, ampak so jih posamezne družine obdelovale ločeno. Prav tako je znano, da so poznali žita. Arheologi so našli ječmen in dve vrsti pšenice, enozrno in dvozrno. Koliščarji so zanesljivo poznali mak, kako so ga uporabljali, pa je za zdaj še težko sklepati. Odkrili so tudi vodni orešček, ki je še danes ohranjen na Dravskem polju,« pove Maja Zupančič.
Dobro ohranjene najdbe
Prav vlažna tla so omogočila, da so se lesene konstrukcije, ostanki hrane, leseno orodje, drevaki in celo oblačila ohranili do današnjih dni. Zupančičeva: »Za barjanska tla je še zdaj značilna visoka podtalnica, zato so tu odkrili kar okoli 40 koliščarskih naselbin. Številni kalupi, talilni lonci in šobe za pihalne mehove dokazujejo, da so koliščarji z Barja izdelovali kovinske predmete na kraju samem. Že v četrtem tisočletju naj bi vlivali predmete iz bakra. Sodeč po najdbah so znali izdelovati sekire, ki niso nič drugačne od današnjih. Preživljali so se še z nabiralništvom in lovom. Tudi to navsezadnje počnemo še v sodobnem času. Koliščarjev, ali mostiščarjev, kot jih je Jalen imenoval v svojih knjigah, nikakor ne gre podcenjevati. Po znanstvenih dognanjih so obvladovali že veliko veščin, ki jih uporabljamo še danes.«
Tudi v Dragi pri Igu, kjer je še danes majhno jezerce, je bilo včasih kolišče, pove Maja Zupančič.
Foto: Mavric Pivk/Delo
