Tiskane izdaje
Turoben dan se preveša v mrak, skozi s čipkastimi snežinkami okrašena okna turistične kmetije pri Kovačniku pa seva topla svetloba. Ob vstopu v hišo pozdravita vonj po štajerski gibanici in Šternova naslednica Barbara, medtem ko si njena tašča, mama Angelca, v predpasnik hiti brisati mokre roke, da nama tudi ona zaželi dobrodošlico.
Pri Šternovih so v kmečki turizem vpeti vse dni letu, in ko Barbara govori, kaj vse počnejo, se ni mogoče načuditi, koliko dela lahko opravi pet parov rok in par še čisto majhnih. »Tega ne moreš početi, če te delo na kmetiji ne veseli in nimaš rad ljudi, ki v našem primeru vstopajo v naš dom. Za marsikoga je to moteče, tudi zato v tem delu Mariborskega Pohorja ni nobene druge turistične kmetije, ampak je posut z velikimi živinorejskimi kmetijami,« pojasni Barbara.
Tudi kmetija Kovačnik, katere začetki segajo v leto 1824, po nekaterih podatkih celo v 1770, je v temelju živinorejska; v velikem lesenem hlevu, ki je preurejen za prosto rejo, imajo 30 glav goveda. Redijo tudi prašiče, kokoši nesnice in zajce. Petindvajset hektarov posestva je gozdov, enajst pa travnikov in pašnikov. Za goste sta jo leta 1981 odprla Angelca in Janez Štern. Zgolj v pojasnilo razlike med imenom kmetije in družine, ki jo vodi: Štern se pišejo zadnje tri generacije na kmetiji, Kovačnik pa je staro hišno ime.
Kmečkemu poklicu se je zapisal tudi sin Danilo, ki se je oženil z mlado Barbaro. »Na kmetijo sem prišla popolnoma nevešča, edina skrb poprej je bila šola. A če se v tem delu vsaj malo prepoznaš in vidiš, da te potrebujejo, te prevzame,« se nasmehne. Vsega jo je naučila mama Angelca, hvaležno pripoveduje v sobi za goste s staro krušno pečjo. »Polna je znanja, ki mi ga je nesebično podajala.« S tastom Janezom sta jo sprejela kot svojo hčer in ji takoj pustila proste roke. »To je dandanes pogosto težava. Številne kmetije nimajo naslednika prav zato, ker si mladi in stari ne znajo razdeliti nalog in se dogovoriti, kdo bo kmetijo prevzel. Če mladim ne pustiš delati po svoje in razvijati idej, bo kmetija stagnirala.«
Pohorje zunaj in notri
Barbara, ki je pred prihodom na kmetijo študirala turizem, se je lotila temeljite prenove celostne podobe kmetije. Na pomoč sta ji priskočila gosta, ki se ukvarjata z oblikovanjem celostnih podob podjetij in sta »natančno vedela, kaj potrebujemo mi, ter kako bi se morali oglaševati, da bi upravičili pričakovanja gostov«.
Blagovna znamka Kovačnik je nastala pred tremi leti; hišno ime kmetije so namesto družinskega izbrali zato, ker »govori o trdnem družinskem rodu«. Za logotip so izbrali leseno mizico, ki so ji hoteli dodati še geslo Mizica, pogrni se. »Z njim smo hoteli povedati, da se gost pri nas samo usede za mizo in prepusti postrežbi in kulinaričnim užitkom. A prav tisto obdobje je Mercator začel oglaševati novo blagovno znamko z istim imenom, zato smo ga raje izpustili,« pojasni Barbara.
Notranjost kmetije si je zamislila povsem sama. Tradicionalno oblikovani kmečki stoli in mize, ki zaradi svetle barve dajejo občutek sodobnosti, so iz lesa, posekanega v Šternovih gozdovih, izdelani pa so bili pri lokalnem mizarju. Leseno je tudi pohištvo v spalnicah, posteljnina pa je oblečena v lanene prevleke, na katerih je izvezen logotip kmetije.
S štajerskimi dobrotami in sezonskostjo je obarvana tudi kulinarična ponudba. Med stalnicami, ki jih postrežejo v glinenih posodah in na pladnjih, so kiblflajš z zaseko in čebulo, goveja juha z jetrnimi zvitki, štajerska kisla juha, pohorski pisker, ajmoht in štajerska bunka. Specialiteti mame Angelce sta ocvrt piščanec in pohorska gibanica, da pripravlja odličen kruh, govori diploma z zlato medaljo s Ptuja - ena številnih, uokvirjenih in izobešenih na stenah kmetije. Šternovi na jedilnikih radi poudarijo osebni prispevek domačih živali k določenim jedem in lokalnost: sirovi štruklji so s skuto krave Miške, hrustljavi piščanec je s sosedove kmetije, zorjena mlada govedina iz Šternove proste reje.
Glede na ignoriranje obstoja vegetarijancev, veganov in posameznikov s celiakijo, ki ga je opaziti pri slovenskih gostincih, je več kot presenetljivo, da jedi zanje ponuja turistična kmetija. Že samo uvodni pozdrav h kosilu na njej je bolj raznovrsten kot celotna vegetarijanska ponudba v marsikateri restavraciji. »To se nam ne zdi nič posebnega. Gost narekuje, kaj potrebuje, samo poslušati ga moraš in slediti njegovim željam,« meni Barbara.
Jedilnike so objavili tudi na spletni strani, da gostje že vnaprej vedo, kaj lahko pričakujejo. »Hudo je, ko na kmetijo pride vegan in nanj nisi pripravljen. Naša kuhinja je tradicionalna, brez goveje juhe v nedeljo ne gre,« pojasni odločitev.
Bunka je hit
Ker so gosti veliko povpraševali, ali lahko kaj od tistega, kar so jedli, tudi kupijo, sta Barbara in Angelca zavihali rokave in nekatere izdelke naredili na zalogo ter jih zapakirali v lično embalažo in kozarce. »Specializirali sva se za marmelade, poleg njih sva pripravili še nekaj živil, ki se dobro prodajajo. Poleg marmelad, tudi tako eksotičnih, kot je tista iz kostanja in vanilje, prodajajo čaje, sok iz domačih bobovcev in jurke, bezgov in regratov sirup, jabolčni kis, likerje in žganja, zelenjavne namaze in suhomesne izdelke.
Med zadnjimi je adut bunka, dimljeno in sušeno svinjsko meso. »Pred prazniki je bilo ogromno povpraševanja po njej, ljudje so prepoznali, da je takšno darilo nekaj boljšega,« se namuzne Barbara. Veliko izdelkov je šlo tudi za poslovna darila.
Kosila na kmetiji Kovačnik strežejo ob koncu tedna, med tednom pa le za nastanjene goste. Celoletno razmerje med domačimi in tujimi gosti je polovično, v sezoni, ki traja od velike noči do martinovega, pa je več tujcev, pove Barbara. Domači gosti izbirajo termine, kot so prvi maj, konci tedna, novoletne, zimske in krompirjeve počitnice. Poleg kulinaričnih užitkov jim na kmetiji omogočajo učenje peke kruha in piškotov, spoznajo zdravilne rastline, uživajo ob kozarčku rujnega, otroci pa medtem lahko krmijo domače živali, odpeljejo na sprehod šetlandskega ponija Marsija in božajo vietnamsko pujso Pepo, se igrajo na igralih ali brcajo žogo na malem travnatem igrišču ob kmetiji.
»V družinskem mikropodjetju, kakršno je naša kmetija, moraš biti menedžer in gospodinja hkrati. Ko imamo polno hišo gostov, se v skrb zanje vprežemo vsi. Tudi mož poprime za kuhalnico, na pomoč priskočijo moja mama, nečakinje in kakšna gospa iz vasi. Ko je gostov manj, pa gre mož v gozd. Na kmetiji je ogromno dela,« pravi Barbara.
Na srečo veliko zanimanja za kmečka opravila kaže 12-letni sin Aljaž. »Je pravi gospodar,« ga pohvali mama, »nanj se zelo zanašamo. Petletna Julija je še premajhna, da bi vedela, za kaj gre,« vendar tudi že spremlja goste po kmetiji in jim razkaže živali, ki jih ima zelo rada, pove ponosna mama.
Za Šternovimi je pestro leto. »Zaradi dobrega dela v prejšnjih letih je povpraševanje eksplodiralo. Neutrudno smo delali vse leto,« pove vidno utrujena Barbara. Ker je treba »delati tudi za dušo, ne samo za denar«, so si za božič vzeli nekaj prostih dni.
A načrtujejo že nov korak, oblikovanje blagovne znamke, v okviru katere bodo poleg svojih prodajali pridelke z okoliških kmetij. S temi že dopolnjujejo svojo ponudbo, pod novo blagovno znamko pa jo bodo še razširili in dodatno okrepili lokalno gospodarstvo.
