Posebni so zgolj zaradi tega, kar znajo in zmorejo

Varovanci Centra Janeza Levca iz Ljubljane se te dni pospešeno pripravljajo na že deveti letni festival Igraj se z mano. Vsak od nas je verjetno že kdaj v življenju prijatelje s temi besedami povabil k druženju. Otrokom s posebnimi potrebami to še zlasti veliko pomeni, vaje za nastope pa jemljejo zelo resno.

V igri smo si ljudje pogosto veliko bolj enaki in enakovredni, v interakcije stopamo lažje in bolj sproščeno kot v drugih življenjskih okoliščinah. »Igra je ena od prvih socialnih dejavnosti človeka in kot taka ohranja pristnost in nezavezanost konvencijam,« je poudaril Boštjan Kotnik, oče festivala Igraj se z mano. »Pred devetimi leti se je ideja rodila iz prakse. Smo posebna šola s posebnimi otroki, zaprtimi za zidove, in malo kdo ima priložnost priti v stik z nami. Takrat smo se odločili, da jih bomo pripeljali v središče mesta in ljudem pokazali, kaj vse znajo in zmorejo. Res so to otroci s posebnimi potrebami, a mi, ki delamo z njimi, poudarjamo njihove posebnosti, ne potreb. Vsakdo po nečem izstopa, v nečem je izjemen. To smo želeli predstaviti ljudem in zrušiti družbene stereotipe, da ti ljudje niso za v javnost. Prvo leto so nas ljudje opazovali zelo od daleč. Danes lahko ponosno rečemo, da temu ni več tako. Ni več pomembno, s katere šole kdo prihaja ali kakšna je njegova pomanjkljivost. Zrušili smo predsodke, zato lahko rečem, da so naši otroci otroci s sporočilom.«

Že vse od začetka je s festivalom in posebnimi otroki tesno povezan tudi raper Zlatko. Je več kot njihov ambasador. Zlatko je njihov iskren prijatelj. Težko je z besedami opisati, kako prisrčno, iskreno in toplo so ga sprejeli, ko smo jih skupaj obiskali na eni od vaj. »Zlatkoooo, legenda, kje si? Bomo kaj zarapali? Daj mi petko! Meni tudi ... Pridi, Zlatko,« se je usulo iz vseh mladih grl hkrati, ki so prej vestno prepevala eno od znanih slovenskih popevk. »Sploh jim nisem povedala, da pridete in da bo zraven tudi Zlatko, ker bi bili preveč vznemirjeni,« je pripomnila učiteljica Špela, ki je njihovo petje spremljala s kitaro.

Neverjetno doživetje

Šele dolge minute kasneje, ko je Zlatko že vsakemu naklonil pozornost, jo je nekako uspelo pritegniti tudi meni. No, ko sem se predstavila, ko smo se bolje spoznali, smo zlahka postali prijatelji. Zanimalo me je, kako se pripravljajo na festival Igraj se z mano in kaj jim pomeni. Desetletna Lea se je ojunačila prva: »Enkrat sem že bila na tem festivalu, ko sem bila v tretjem razredu. Zdaj sem že v četrtem. Lani je bilo super. Najbolj všeč mi je bilo to, da so nas naličili. No, nekateri so tam tudi peli, plesali pa tudi delavnice so bile. Tudi letos komaj čakam, da se bomo šminkali.«

Ker drugi otroci še niso bili povsem prepričani v mojo novinarsko verodostojnost – pošteno so me pretipali, kaj sem doslej že počela, o čem pisala, katerih dogodkov sem se udeležila, ali jih bom morda dala na televizijo in podobno –, je rahlo zadrego rešil Zlatko in povedal, kaj festival pomeni njemu: »Zame je to neverjetno doživetje. Rad izkoristim priložnost, da na delavnicah malo pošportam, z užitkom si ogledam razstavo njihovih umetnin v Cankarjevem domu, največ pa mi pomeni pristno druženje z njimi. Rad bi povabil vse, naj pridejo na Kongresni trg in to sami doživijo ... O, glej ga, Muhamed! Pridi, prijatelj, boš še ti kaj povedal.«

Fant je najprej objel Zlatka, potem pa se je pohvalil: »Jaz bom na festivalu rapal. Z Zlatkom. Že lani sva to počela. Zelo so nama ploskali. Bilo je veselo. Spoznal sem nove prijatelje, skupaj smo se igrali in upam, da bo tudi letos fino.« Muhameda je prekinil Mai: »Jaz bi pa rad povabil Modrijane. Moji idoli so. Vesel bi bil, če bi prišli ter z menoj in Zlatkom kaj zaigrali ...« Zlatko je temu dodal: »Evo, kar povabi jih, zdaj imaš priložnost. Povej, kdo si in kam jih vabiš ...« Mai: »Pa saj ne bodo prišli.« Spet Zlatko: »Letos morda res ne, lahko pa prihodnje leto. Morda lahko kaj uredim.« Znova Mai: »Zlatko, ali bodo tudi letos prišli gasilci?« Zlatko: »Upam, da ne bo nič zagorelo.« Mai: »Neee, mislil sem na kakšno delavnico.« In še enkrat Zlatko: »A, to pa lahko. Obstaja možnost.«

Pošteno sem se morala potruditi, da sem posegla v njun prijeten dialog in Mai je povedal, česa se na festivalu najbolj veseli: »Klovna Jakata. Klobuk mu bom skril. Zlatko, kdo bo šel pa letos na magistrat po župana? Lani sem šel jaz. Držal sem mu dežnik. Bo tudi letos deževalo?« No, pa se je spet vsa pozornost zlila k Zlatku. K meni se je tedaj stisnil Halid, Muhamedov brat. »Boš tudi ti rapal?« sem ga vprašala. »Ne,« je povedal. »Na Igraj se z mano bi rad povabil Daro Bubamaro. Da bi pela.«

V mednarodne vode

Halid je bil med srečno šesterico otrok, ki se je ravno vrnila z gostovanja pri vrstnikih na Poljskem. »Še Anja, Mojca, Emin, Zala in Blaž so šli,« je naštel sopotnike. »Fino je bilo. Igrali smo nogomet, rezultat je bil 4 : 4, z njimi smo se igrali, pogovarjali ...« »Ja kako pa?« me je zanimalo. »Saj tam govorijo neki čuden jezik.« »Poljski jezik govorijo, ampak mi smo se pogovarjali kar po slovensko. Razumeli so nas. Mislim, da je bilo tisoč otrok,« je povedal Halid.

Boštjan Kotnik je temu dodal, da je festival Igraj se z mano že od leta 2010 mednaroden: »Po tretjem festivalu, ki ga organiziramo skupaj z Društvom za kulturo inkluzije, je dogodek prerastel ljubljanske okvire. Najprej so ga skupaj s predstavniki lokalnih zavodov organizirali v Mariboru, leto kasneje še v Muti in zdaj še na Gorenjskem. Pred šestimi leti smo prestopili tudi meje. Najprej smo šli k zamejcem v Celovec, kajti tudi oni so marginalna skupina in se ukvarjajo s podobnimi težavami kot mi. Obiskali smo tudi manjšino v Občinah pri Trstu. Naslednja postaja je bil srbski Obrenovac, a festival je tam žalostno potonil v poplavah. Zdaj morajo reševati osnovnejše stvari. Letos smo šli prvič na Hrvaško, na Reko, bili smo na Poljskem, septembra pa gremo v Norveško. Na obisku pri nas pa so zdaj Finci. Že na Muti so opazovali, kako delujemo. Prihodnje leto bo njihova ustanova praznovala 20-letnico in jo želijo proslaviti s podobnim dogodkom.«

Fetival spodbuja socialno integracijo in inkluzijo med otroci, mladostniki, odraslimi s posebnimi potrebami in večinsko populacijo vseh generacij. Z druženjem in skupnim ustvarjanjem rušijo meje med hendikepom in »normalnostjo«. Dejavnosti zajemajo veliko sodelujočih šol, zavodov, nevladnih organizacij in posameznikov, ki jih dogodki ujamejo naključno. »Teh in sodelujočih v programu je vedno več. Leto 2012, denimo, je v programu aktivno sodelovalo že kar 25.000 ljudi, med njimi 15.000 mladih, več kot 500 ustanov in 3000 strokovnjakov za vzgojo in izobraževanje. Domačih in tujih. Mislim, da številke povedo vse,« je prepričan Boštjan Kotnik.

Vrhunec v Ljubljani

Letos sta dva domača festivalska dogodka že pod streho. Na Muti so se zabavali 15. maja, na mariborskem Trgu svobode pa včeraj. Zlatko, ki je na teh dogodkih že vajen pozirati za skupinske selfije, je bil na Koroškem deležen posebne izkušnje: »Neko dekle me je pocukalo za rokav in vprašalo, ali bi lahko invalidno gospo, ki je že desetletje priklenjena na invalidski voziček, obiskal na domu. Niti malo nisem razmišljal. Vzel sem svojo zadnjo cedejko in sva šla do bližnjega bloka. Bilo je fantastično. Zame je bila to pika na i tistega dne.«

Osrednji dogodek festivala Igraj se z mano bo v središču prestolnice, na Kongresnem trgu, potekal med prihodnjim torkom in petkom. Srce dogajanja med 9. in 13. uro bo tudi tokrat postavljeno na glavni oder, kjer bodo potekali glasbeni, pevski in plesni nastopi ter razne igre, pod njim pa bodo pripravili številne delavnice in animacijske kotičke. Dogajanje bodo razširili tudi v Cankarjev dom in park Tivoli. Ker si organizatorji festivala vsako leto izmislijo kaj novega, niti letošnji ne bo izjema. Dodali so mu večerne koncerte, vsak dan se bodo začeli ob 20. uri, ki jih otroci iz Centra Janeza Levca še posebno težko čakajo. »To bo zanje nova izkušnja, ki jih že več mesecev izjemno vznemirja. Vsak dan vadijo za nastope. Inkluzivno jih bodo izvedli z glasbeniki znamenite akademije Berklee College of Music Valencia Campus,« se je pohvalil Boštjan.

Resnici na ljubo je treba povedati, da ima velike zasluge za prestižno sodelovanje njegov mlajši brat Timotej Kotnik, ki je že na prvem festivalu, pred devetimi leti, pomagal prenašati klopi, mize, senčnike. Bil je najnižji prostovoljec, kot pravi Boštjan, zdaj pa je pomemben član priznane glasbene akademije. Že na prejšnjih festivalih je sodeloval s svojimi jazzovskemi zasedbami. Timotej: »Le dobra volja je potrebna, pa se lahko na različne načine ustvarja dobra glasba. Neverjetno se mi zdi, kako lepo je mogoče združiti elitne glasbenike z lokalno skupnostjo in z otroki, ki imajo posebne potrebe. Glasbi dajo dodatno vrednost, neko posebno noto. Vrhunski glasbeniki ob njih lahko začutijo, zakaj se sploh ukvarjajo z muziciranjem, saj ti otroci nimajo nobenih zavor pri izražanju svojih občutij. Od njih se lahko veliko naučimo. Tudi primarnega veselja do glasbe.«