Pr‘ Pogačar se te dni pije »koronakava«

Vine nad Zagorjem so dobile ime po vinu, ki sta ga zamenjala mleko in kava; piti ju je mogoče celo v koronačasih – in pri tem ne kršiti vladnega odloka.

Objavljeno
29. april 2020 09.00
Posodobljeno
29. april 2020 09.00
Pot do Vin vodi prek travnikov in gozda. Foto Polona Malovrh
Zagorje – Nad zagorskim Ruardijem, dobrih štiristo metrov nad morjem in le streljaj od mestnega jedra, ležijo Vine. Zaselek, ki mu je ime dala vinska trta, od katere je komaj kje ostala še kakšna stara korenina, vsak dan obišče nekajkrat toliko ljudi, kot je vaščanov.  V Vinah je namreč celo v tem nesrečnem koronačasu bodisi v zavetju svetega Janeza Evangelista bodisi pod »posvetno« uto domačije Pogačar mogoče popiti kavo – in pri tem celo ne kršiti vladnega odloka zbiranja na javnem mestu …

Zagorski Ruardi je zaradi plazu več milijonov kubičnih metrov jamske jalovine domala tri desetletja veljal za »zloglasen kraj katastrofičnih razsežnosti«. Zaradi njega so morali leta 1987 evakuirati enaindvajset družin. Šest dni se gmota jamske jalovine ni umirila. Po strahu in negotovosti, ki ju je zasejala med Zagorjane, bi se skoraj lahko kosala s koronavirusom. Statistika o materialu, ki so ga navozili na odlagališče, še danes zbuja grozo: po grobih ocenah so tja vsako leto odložili prek šest milijonov kubičnih metrov jalovine in okrog 38.500 kubičnih metrov komunalnih odpadkov! Zdaj je vrh Ruardija - saniran, zatravljen in porasel z zelenjem – postal izhodišče do priljubljenih zagorskih izletniških točk, kamor je mogoče skočiti zgolj za dušo - po službi ali pod večer. Najbližja med njimi so prav Vine z okrog dvajsetimi prebivalci, iz središča Zagorja oddaljena vsega tri četrt ure zmerne hoje skozi gozd in prek travnikov. Poleg pešpoti do Vin vodi tudi asfaltna cesta iz Zagorja ali Kotredeža. Iz vasi se mimo Vinskega Vrha vije gozdna pešpot v Zavine in na Klančiše, ki so nekaj minut hoje oddaljene od ostalin Gambrškega gradu. Njegova gospoda je med prvimi pristala v Vinah …
 

image
Družina Suša iz Vin (z leve): Miha, Žiga in Sandra, spredaj dvojčka Tomaž in Blaž. Foto Polona Malovrh


Po volji narave in po trmi ljudi


Že po nekaj minutah hoje z vrha Ruardija navkreber se desno spodaj iz zelenja prikaže vzletišče. Zagorski letalci pravijo, da velja za najbolj zahtevnega v državi, da so mu rival lahko kvečjemu Libeliče. Tudi vzletišče je »plod« plazu. Ali kot se radi pohvalijo v Aeroklubu: »Nastalo je po volji narave in po trmi ljudi.« Narava je namreč jalovino potegnila v dolino, ljudje pa so plazino zravnali, jo ozelenili in na njej uredili letališko infrastrukturo.

Ruardi je za sprehajalce doživetje v vsakem letnem času. Pozimi odet v belino, zgodaj spomladi zlat od regratovih cvetov, od poletja do jeseni pa živo pisan od travniških cvetlic.  Pod njim se razteza Evropark, v globinah se skrivajo rudniški rovi. Nanje na poti do Vin opozarjajo količki s prekrižanima kladivom in macolo  - rudarskima simboloma.

image
Labradorec Oli uživa na poteh proti Vinam; za njim zagorska dolina. Foto Osebni Arhiv Laura


Labradorec Oli, ki pride nasproti, se zanje meni še manj kot za sprehajalce. Mudi se mu v dolino. »Njegova« Laura pravi, da je po dveh urah sončnega potepa po okoliških poteh najbrž že lačen. Strinjamo se, da zgolj od naravnih lepot ne človeški ne pasji želodec ne moreta biti sita.


Gambrška gospoda in krovaški malarji


Še preden oko uzre Vine, se prikaže cerkvica svetega Janeza Evangelista, ki z »vinskega griča« že stoletja varuje vasico in njene ljudi, zdaj, v času koronavirusa, pa kraljuje vsemu Zagorju. Edina zagorska cerkev je namreč, ki je odprta vsak dan – in to med 11. in 12. uro. Na prvi pogled se morda zdi neugledna, a v resnici je zahvaljujoč kamnoseškim znakom in po »malariji«, ki so jo za seboj pustili »krovaški malarji«, edinstvena daleč naokrog. »Malarija« namreč ni kar tako: notranjost cerkvice, ki je bila prvotno sicer posvečena Janezu Krstniku, šele nato Janezu Evangelistu, krasijo freske freskantov iz hrvaškega Senja. Menda se je menjava med Janezoma zgodila, ker je bil vaščanom mlajši od obeh Janezov, Evangelist, bolj všeč in so ga ustoličili v glavnem oltarju. Na stropu v prezbiteriju je sicer letnica 1506. Prezbiterij naj bi bil prvotno kapela gambrških grofov. Po ljudskem izročilu predniki rodovine Drnovšek iz Vin izhajajo z gradu Gamberk, od koder je v Vine prišel prvi grof-plemenitaš. V last naj bi namreč dobil vinski hrib …


 
V Vinah že dolgo ni več ne trte ne vinogradniške tradicije. V časih, ko v Zagorju še ni bilo župnije, so hodili k maši v prafaro Mengeš. Zaradi grofovskega porekla pa naj bi prebivalci Vin postali objestni. »Več vina imamo mi tukaj, kakor vsa naša gospoda v Mengšu; sami bomo naredili mašo!« se je spomnil eden od njih. In je »maševal«, ogrnjen v slanino prašiča, ki so ga ob tisti priložnosti zaklali. Sledila je kazen božja v obliki hude ure: utrgal se je oblak, razdejal vinograde in voda je odnesla zemljo.


Namesto vina mleko in jajca


Vino sta v Vinah zdaj zamenjala mleko in kava – in kot rečeno, sta celo v koronačasih na voljo vse dni, 24 ur na dan. Mlada gospodarja domačije pri Pogačar Miha in Sandra Suša sta »na riziko«, kot pravita, lani postavila lično leseno uto z mlekomatom, kavomatom in jajcematom. V njej je nekaj miz in klopi ter zadnji mesec in pol tudi obvezno razkužilo. Prvotno je v uti stal tudi pivomat, a so ga umaknili, saj je celo sredi noči privabljal mladino iz doline …



Obisk »avtomatske trojice« je presegel vsa pričakovanja, pravita Miha in Sandra Suša: »Kokoši ne znesejo toliko jajc, kolikor jih Zagorjani pridejo iskat vsak dan. Po sto jajc odpeljejo v dolino,« pripoveduje Sandra, ki je pustila službo in se posvetila delu na kmetiji in trem otrokom: Žigi ter dvojčkoma Blažu in Tomažu. Z možem Miho redita petdeset glav goveda, pri hiši sta dva konja, pujsa in nekaj rac.



Če hoče Miha vsak drugi dan Ljubljanskim mlekarnam oddati devetsto litrov mleka, mora vstati že ob štirih zjutraj … »Približno sto litrov mleka ostane doma. Nekaj ga predelamo v skuto, sirotko in mladi sir ter vse ponudimo v mlekomatu,« pove Sandra, ki se je v Vine priselila izpod trboveljske Svete Planine. In kdaj si potem družina privošči počitnice? Tačas ko smeje se prizna, da zanje že dolgo ni bilo pravih počitnic, se zasliši Blažev vzklik: »Čez en teden bodo počitnice!« Zanj in za njegova brata zagotovo. Za starša pa bodo prvomajski dnevi predvsem delovni: lepo vreme in kavica, ki se ponuja pod streho Pogačarjeve ute, tačas ko lokali v dolini samevajo, bosta v Vine zagotovo privabila še več Zagorjanov kot sicer. Kako jih ne bi!?  V Vinah se vendar pije posebna - »koronakava«.